Mladi stand-up komik Rok Škrlep je morda v slovenskem prostoru še dokaj neznano ime, a je na zadnjih nekaj 'roastih' brez težav odpravil tudi bolj izkušena imena.
Na letošnjem festivalu komedije Panč, ki poteka med 22. in 26. avgustom na Ljubljanskem gradu, je tako poskušal zadržati mesto na prestolu in z novimi svežimi šalami glasno nasmejati množico.
Story: Naslov trikratnega zmagovalca 'roasta' vendarle ni kar tako. Kako ste si prislužili 'žar' krono med komiki?
Vse skupaj se je začelo s praznovanjem rojstnega dne v stand-up klubu 10ka na prvi bitki komedijantov, slavil pa sem tudi leto za tem. Pred tedni pa sem vlogo zmagovalca utrdil še na Tednu mladih v Kranju, pred domačo publiko. Vzdušje je bilo fantastično, meni pa se je vse skupaj odlično poklopilo. Očitno mi je sistem roasta pisan na kožo, takšen, v katerem tekmuje osem komedijantov, ki se na izločanje spopadejo med seboj vse do velikega finala. Pripraviti se moraš na vseh sedem nasprotnikov, publika pa z glasno podporo določi zmagovalca. Tema ni določena, medtem ko je tudi meja o tem, kaj lahko poveš in česa ne, zelo zabrisana. Kot komik moraš sprejeti tudi številne žaljivke, slednje so postale kar sredstvo za izkazovanje ljubezni med nami. (smeh) Pomeni namreč, da moraš dalj časa misliti na nasprotnika, da sestaviš tako hudo šalo.
Story: Nekaj jih je seveda usmerjenih tudi proti vam. Kako pomembna je trda koža?
Velikokrat opazim, da na odru marsikaj sprejmemo lažje kot sicer. V 'žaljivkah', ki si jih med roastom izrečemo, ni prav nič osebnega, zato se z njimi ne smeš pretirano obremenjevati. Imel sem srečo, da sem dostikrat pomagal pisati besedila za druge roaste in s tem pridobil nekaj izkušenj.
Story: Kaj je po vašem mnenju zaslužno za zmago?
Mislim, da me rešuje trda koža. (smeh) Poleg tega nimam nikakršne vizualne hibe, iz katere bi se lahko preostali delali norca. No, včasih sem malo zmeden, spet drugič pa me krasi skuštrana skodrana pričeska. Morda tudi nihče ni pričakoval, da bom zmagal, zato so se name slabše pripravili. Zdaj na Panču pa ne dvomim, da ne bodo pripravljeni.
Story: Imate morda kak recept za uspeh? Kaj gledalce najbolj navduši?
Mislim, da moraš publiko znati presenetiti. Da ne izbereš najlažje poti klasičnih šal, temveč poskrbiš za nekaj drugačnega. Sam sem tako poskušal z repom, poezijo pa tudi improvizacijo ... Če malo odstopaš od povprečja, te nagradijo z velikim aplavzom.
Story: Se med pisanjem šal tudi sami naglas smejite?
Včasih tudi! (smeh) Seveda pa je to hitro varljivo. Publika se kdaj na šale, za katere misliš, da so resnično hude, sploh ne odzove, velikokrat pa je tudi ravno obratno.
Story: Kako pa zadržujete smeh na odru?
Nikoli ne razmišljam, kako bom stvar na odru povedal. Poskušam biti kar se da iskren.
Story: V Kranju ste se spopadli s kar nekaj izkušenimi imeni iz sveta stand-upa. Kako vam je uspelo odnesti zmago?
Menim, da je moj glavni adut sproščenost. Kar bo, pa bo! Tako nikoli nisem pričakoval, da bom zmagal, pa se mi je vedno znova dobro izšlo. V Kranju sem bil sicer sprva nekoliko nervozen, potem pa se mi je vedno dobro izšlo.
Story: Katera šala pa bi vas najlaže zbodla oziroma vrgla iz tira?
Dostikrat so se obregnili ob ločitev mojih staršev. Ne, da me je to hudo zabolelo, vendar vsaj za sekundo občutim nekoliko neprijeten občutek, zadržek. Zgodi se mi tudi, da nasprotnika sploh ne poslušam, saj se v celoti osredotočim na svoj nastop.
Story: V stand-upu ste si nabrali že nekaj kilometrine. Kako pa vas je pot zanesla v komedijo?
Na kranjski gimnaziji sem se priključil skupini improvizatorjev, pridobljeno znanje pa sem želel pokazati tudi na odprtih mikrofonih v gorenjski prestolnici. Na nastopih so me spremljali prijatelji, čeprav so bili moji stand-up začetki še zelo slabi. Kljub temu sem bil deležen številne podpore kolegov, zato sem mislil, da mi dobro uspeva. Vsaka dva meseca sem tako 'visel' na odprtem mikrofonu, počasi pa so začele kapljati ponudbe za nastope tudi v Ljubljani. S komiki smo začeli nastopati tudi drugje po Sloveniji, prav poseben občutek pa me je prevzel tudi, ko sem s komedijo zaslužil svoj prvi denar. Uživam v tej vlogi in vesel sem, da sem pristal v stand-upu.
Story: Kaj pa o tem rečejo domači?
No, za zdaj si niso ogledali še nobenega roasta. Nisem jim prepovedal, vendar se bolje počutim, če jih ni med gledalci. Marsikdaj te prav to drži nazaj, zato najraje nastopam izven Kranja, saj gledalcev ne poznaš, zato nimaš nikakršnih zadržkov. Starši ne vedo, kaj se je na odru govorilo, za zdaj, tako da si ne predstavljam, kakšen bi bil njihov odziv. Sicer pa me spodbujajo in podpirajo na moji poti, ogledali so si nekaj mojih stand-upov in impro nastopov, le na 'roastih' še niso bili.
Story: Ali jim velikokrat predstavite šale, ki jih pozneje uporabite na odru?
Na začetku sem jih, vendar sem sčasoma ugotovil, da je bolje, če jih zadržim zase. Prav publika je tista, zaradi katere šala deluje še toliko bolje, medtem ko pred le peščico ali družinskimi člani učinek ne bi bil isti.
Story: Kaj pa rečejo o študiju? Kako združujete šolanje in nastope?
Sem študent zgodovine. Moj študij morda poteka nekoliko počasneje, tudi zaradi stand-up komedije, vendar ga bom nekako že pripeljal do konca. Peljem se v smeri proti diplomi, ne po avtocesti, temveč po stranskih poteh. (smeh) Ne vem, kje bom pristal po diplomi. Nisem človek, ki bi načrtoval svoje življenje. Želim diplomirati, a če se mi bo odprla priložnost v stand-upu, jo bom sprejel z odprtimi rokami. Morda bi se pa na stara leta preusmeril nazaj v zgodovino. (smeh)
Story: Uh, šal na temo študija zgodovine ste zagotovo že siti. Katere vas doletele v zadnjem času?
'Zgodovina se ponavlja, še posebej v prvem letniku,' so besede, s katerimi me je ravno včeraj podražila stand-up kolegica. Nekateri se šalijo, da so moji nastopi tako zanimivi kot predavanje zgodovine. (smeh) No, na začetku sem sicer študiral novinarstvo, potem pa sem ugotovil, da to ni zame.
Story: Iz katere zgodovinske osebe pa bi se najraje ponorčevali?
Cesarji v Rimu so bili kar precej zanimivi, mislim, da je materiala tam dovolj. Razmišljal sem že, da bi napisal komedijo na račun zgodovine in velikih zgodovinskih osebnosti. Idej je veliko, časa pa bolj malo.
Nika Arsovski
