Na glasbeni sceni je že skoraj 15 let. Vsa ta leta opisuje kot divjo avanturo, ki ni za vsakogar. Gre za ljubezen in predanost neznanemu, nam pove.
Ne veljate ravno za običajnega raperja, radi se denimo spogledujete tudi s književnostjo. Kaj je bilo prej – ljubezen do knjig ali ljubezen do rapa?
Ko še nisem poznal rapa, sem rad bral. Tako da je bila prej ljubezen do knjig, ljubezen do rapa pa je prišla v srednji šoli.
Skupaj z dr. Igorjem Saksido, ki se ukvarja z mladinsko književnostjo, sta izdala knjigo/album Kla kla klasika. Kako sta začela sodelovati?
Na sestanku založbe, na katerega sem bil povabljen, sva se z Igorjem prvič videla. Videl sem, da sva iz popolnoma različnih svetov, on je profesor iz šolskega sistema, meni je bila šola bolj postranska stvar, ampak čutil sem, da ima tisto nekaj, ko veš, da je človek kralj, da razume, da je na isti valovni. Povezala pa sta naju delo in ljubezen do rim, do poezije, do ustvarjalnosti. Začela sva se pogovarjati in si kazati svetove, jaz sem njega povabil na 'underground rap' zabave, on je meni pokazal kakovostno poezijo, veliko sva nastopala in vmesen čas posvetila vprašanju, kako bi lahko mladim približala sporočilo, ki ga nosijo pesniki, da jim bo postalo kul.
Zakaj potrebuje klasika pridih modernosti?
Klasika ne potrebuje nič, lahko ostane taka, kot je. Vendar pa se klasika vedno spogleduje s časom živih, torej našim časom, ko živimo precej drugačno življenje, kot so ga v času Prešerna ali Trubarja. Ko beremo čustva, ki se sprožajo skozi črke in besedne povezave, lahko začutimo neko čustvo, kot da je ujeto v jantar časa, povežemo se s pesnikom. Vendar pa ta jantar postaja čez čas moten, ker so kljub podobnim čustvom ta zapisana drugače, zato lahko z modernizacijo jantar malo očistimo, da spet uvidimo srčiko, notranjost.
Kateri je vaš najljubši slovenski klasik in zakaj?
Čeprav ni iz klasične dobe, ga kar uvrščam med klasike. To je zame Lojze Krakar. Ker je oster kot britvica, ker je temen kot noč in ker ima tisto, ko prebereš pesem do konca in te kar zmrazi po celem telesu. Gospod pusti vtis.
Kot je znano, imate hčerkico Taro. Ji tudi vi prebirate pravljice?
Seveda, vsak večer ji berem. To je zelo pomembno za razvoj. Zelo me veseli, da zna pri svojih dveh letih na pamet že celo Prešernovo Gloso. Všeč ji je. In to je tisto, kar je najbolj pomembno. Da lahko ustvariš nekaj, da je ljudem všeč, da jim je zabavno, hkrati pa učiš nekatere stvari, ki so pomembne za kulturo razgledanost in diapazon posameznika.
Kako se spomnite svojega prvega stika s knjigo?
Vem, da mi je mama brala Dr. Joj Bolija, ko sem bil bolan. Neko obdobje sem bil kar velikokrat bolan, tako da je veliko brala. Nekoč se je zmotila in sem rekel, napaka, mama. Pa se je začudila, kako da vem. Potem pa sem celo knjigo odrecitiral na pamet. Zdaj to meni počne hčerka, ko ji berem Rdečo kapico. Mater, je življenje čudovito.
Napisali ste že ogromno besedil. Jezik vam teče sto na uro. Kdaj pa ostanete brez besed?
Ko me kdo 'zakajla', pa ne pričakujem. Potem se spomnim res močne 'kajle' za nazaj, čez nekaj minut, a je trenutek že šel. (smeh) Druga je, ko sem v naravi in kar moraš biti tiho, da vsrkaš vse, kar ti pogled, posluh in vonj pripravijo v tistem trenutku.
Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografija: Ciril Jazbec
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
