Energični garač, ki ne sanja o oblakih, ampak živi za trenutek tukaj in zdaj. Komentator šova The Biggest Loser Slovenija, ki hitro vskoči v besedo in je vselej brez dlake na jeziku, zato mu nekateri v šali pravijo kar bevskač.
Nekdaj suhec, danes postavni mišičnjak. Človek, ki je premagal psihično motnjo, se zlomil in pobral. Moški, ki se ne boji zajokati. S fitnes trenerjem Rokom Tomažinom smo spregovorili o obiskih psihiatra, solzah, Gorenjcih in pridigah.
Soočili in premagali ste depresijo ter panično motnjo. Kaj vas je pripeljalo do tega?
Pri 27 letih sem imel življenjsko prelomnico. Čeprav sem imel finančno vse, kar bi si želel, mi to ni predstavljalo sreče. Bil je trenutek, ko sem se psihično zlomil, kljub ženi in otrokom sem se počutil osamljenega. V tistem času se nisem zavedal, kako bogat sem v resnici, saj se pravo bogastvo zrcali v nas samih in odnosih z bližnjimi. Danes vem, da ima vse v življenju svoj prostor, čas in smisel in da se noben bančni račun ne more primerjati z zdravjem otrok in družbo ženske, ki te podpira že 19 ali več let.
Skrajnosti si se lotil tudi pri prehrani ...
Zaradi panične motneje sem imel tesnobne napade, nisem mogel spati, bil sem razdražljiv. Poskusil sem vse, kar se je dalo, od vedeževalcev do zdravnikov. Lotil sem se 21-dnevnega posta, med katerim sem shujšal na 60 kilogramov, bil sem kot živi okostnjak. Nato sem bil še leto in pol presnojedec. Izkusil sem marsikaj in tudi zato se včasih malo pošalim na račun denimo veganov in vegetarijancev. Nikakor ne gre za to, da se spotikam ob njih, ampak se na neki način norčujem iz sebe.
Hodili ste k psihiatru. Je to pri nas še vedno tabu?
Obisk psihiatra je pri nas še vedno tabu, tako kot je tabu tudi marsikaj drugega. Tudi za inštruktorje fitnesa velja, da smo le masa narcisoidnih mišic, kar še zdaleč ne drži. A da se vrnem k psihiatriji ... K psihiatru sem hodil le kratek čas, ker mi pristop dela ni bil blizu. Zaradi ogromno pacientov sem imel občutek, da si ne more vzeti dovolj časa, da bi se posvetil mojemu primeru. Pomagal mi je toliko, da je diagnosticiral bolezen panične motnje in mi predpisal zdravila. Ker ta stanja niso izboljšala, sam jih nehal jesti že po 14 dneh. Morda tudi zato, ker že v osnovi kot človek ne morem sprejeti tega, da moram v življenju nekaj jesti, da se počutim bolje. Trdim namreč, da je edini in pravi občutek zgolj v nas, ne v substancah.
Kaj pa vam je pomagalo in vas vodilo k rešitvi?
Začel sem se ukvarjati s sabo – od tega, da sem spremenil potek svojega dneva, se vpisal na fitnes, začel jesti drugačno hrano, do tega, da sem se družil zgolj s pozitivnimi ljudmi, gledal komedije namesto trilerjev ... Tudi če sem se slabo počutil, sem iskal pozitivne stvari. Najbolj pa je bil poleg volje in želje pomemben čas. Vsaka stvar v življenju ga potrebuje, pa naj gre za hujšanje ali odnose.
Imate nadimek 'pridigar'. Kdo je največkrat vam pridigal v življenju in o čem?
Zagotovo je to moja babica, s katero imava prav poseben odnos. Dolgo sem bil njen edini vnuk in uspelo mi je, da sem jo nagajivo pretental oziroma jo prepričal o raznih idejah, ki so se mi stalno rojevale. Ena teh je bila tudi, da je najela posojilo za moj avto. Ker me je kljub vsemu zelo dobro poznala, sem največ pridig slišal prav od nje: "Izogibaj se problemov in ljudi, ki te v njih lahko vodijo." Glede na to, da me je bilo povsod polno, sem bil pri neumnostih od kajenja do pretepov in špricanja šole namreč vedno zraven. A tudi to je bila šola življenja.
Prebrala sem, da verjamete le v pot in solze. Čeprav se je to navezovalo na treninge, pa me zanima, kdaj ste nazadnje jokali in zakaj? So solze pri moškem skozi tvoje oči sploh dovoljene?
Seveda, tudi moški jokamo. Kako ne, saj imamo tudi mi čustva, razlika je le v tem, da jih nekateri znamo dobro skriti. Tudi sam sem v življenju jokal. Kdaj se je to zgodilo na zadnje, se sicer ne spomnim, zagotovo pa je bila razlog čustvene narave. Dotaknejo se me namreč predvsem zgodbe preprostih, realnih ljudi, sploh ko gre za otroke, sem zelo mehak in ranljiv. Zanje bi naredil vse, in to ne samo za svoje, ampak tudi za druge.
Pravite tudi, da ne poznate bližnjic, a zagotovo ste kdaj katero ubrali tudi sami?
Res je. Predvsem v mladih letih me je tepla disciplina. Za stvari sem se hitro navdušil in jih nato z enakim tempom tudi opustil. Danes ni več tako. Bližnjice so zamenjali načrti in poti, ki vodijo do določenega cilja, četudi pri tem pošteno 'zašvicam'.
Med željami in resničnimi možnostmi je včasih velik razkorak. Si torej sploh pustite sanjati ali stojite zgolj na realnih tleh? O čem sanjate trenutno?
Stojim na trdnih tleh in hkrati živim svoje sanje. Marsikdo namreč zmotno misli, da hrepenim po medijski prepoznavnosti in slavi, a to ni res, kar vedo vsi, ki me dobro poznajo. Ne zanikam, da sem rad v središču pozornosti, ampak to le med prijatelji. Moja hrepenenja in sanje so izpolnjene s tem, ko imam svoj fitnes, delam stvari, v katerih uživam, zaslužim toliko, da mi ni treba gledati, kaj bom dal v usta, vozim varen avto, imam tri zdrave otroke in ženo, ki me ima rada. Kaj več bi si človek še lahko želel?
Ne prenesete, ko ljudje prelomijo obljube, enako velja tudi za vaše otroke. Kdaj in katero obljubo ste nazadnje prelomili vi?
Sem samo človek. Zagotovo se najde tudi kakšna nehote prelomljena, a jih je izredno malo. Tako pristopam tudi do otrok, ko jim dam vedeti, da če nekaj obljubijo, naj se tega držijo. Seveda s tem mislim predvsem na vse tiste stvari, ki so odvisne zgolj od nas in so v mejah naših zmožnosti. To se nanaša predvsem na nematerialne stvari, saj prelomljene obljube v vezi s tem najbolj bolijo in škodijo bolj kot materialne.
Česa pa se v življenju najbolj bojite?
Bojim se, da bi se karkoli zgodilo mojim otrokom, sam pa jim pri tem ne bi znal oziroma ne bi mogel pomagati. Oni so moja največja šibka in močna točka hkrati.
Besedilo: Tjaša Platovšek // Foto: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču