Vsestranski umetnik Roman Končar je v svoji 35-letni karieri imel že najrazličnejše vloge, zdaj pa ga bomo ob nedeljah na TV3 gledali v vlogi raziskovalca Slovenije in kulinarike.
Roman je namreč ne samo voditelj, ampak tudi avtor nove oddaje Kulinarična vandranja, kjer združuje svoje strasti.
Imate raje kulinariko ali potepe po Sloveniji?
Iskreno povedano – oboje. Slovenijo imam srčno rad, dobro hrano pravtakisto. Izredno me veseli in radosti hkrati, ko odkrivam meni še neznane, prav nič turistično razvpite kotičke domovine, kot je Podkum, kjer smo snemali prvo oddajo (terenski del) iz ciklusa Kulinarična vandranja, in njega navdušujoča etnografska posebnost, Medvedova domačija imenovana. Ko smo s fanti in dekleti produkcijske ekipe VPK gazili po skoraj meter debeli snežni odeji, je bilo kot v pravljici. Prav poseben občutek je, neopisljivo vznemirljiv, ko odkriješ magičnost narave same in vsega lepega in dobrega, kar je človek v sožitju z njo, govorim o letu 1768 pa nadalje, znal in zmogel skup spraviti, ne da bi kakorkoli naravi škodoval. Dih jemajoče, vsaj zame. Kuharija mi je pa lastna, vsekakor. Zelo rad kuham in zelo rad dobro jem, kar je tudi videti, kakopak. Ga ni čez eno dobro doma narejeno kosilce. Ga ni!
Ste bili kdaj na dieti?
Ne bi rekel. Sem se pa trudil shujšati in mi je tudi uspelo, vidno. Potem sem si pa vedno rekel, da se živi le enkrat in da je res sakramenska škoda, da toliko najrazličnejših dobrot mimo mojega prebavnega trakta izginja v nepovratno večnost, da je to res en velik greh. In sem ugriznil v domačo salamo pa v domač kruh, čez sem pa kaplovje meni ljubega cvička spustil in življenje je bilo v hipu spet fantastično. Ja, s hrano se me da kar hitro na svojo stran pridobiti, ni kaj.
Od kod toliko znanja o Sloveniji, da boste v vsaki oddaji predstavljali dejstva, ki niso prav dosti poznana?
Kaj pa vem. Po svetu pač hodim vedno vedoželjnih oči in ušes. Družim se z ljudmi, ki vedo veliko več, kot bom jaz kdaj vedel oziroma znal. Vse me nekako zanima. Lepo mi je, ko kaj novega izvem, vidim, slišim, občutim. Nič posebnega. Zvedav možakar priletne starostne kategorije z zgledno kilometrino na vseh področjih.
Letos mineva 35 let vaše kariere. Je ta oddaja nekaj, na kar ste še posebno ponosni?
Ponosen sem na svoje tri hčere. Iskreno. Ker so zame neprecenljivo fenomenalne. Srčne. Bistre. Občutljive, kot njih oče. Vsaka po svoje. Z delom, ki sem ga opravil do dneva današnjega v polju ustvarjalnega, sem pa samo zadovoljen, pa še to ne povsem in seveda ne s čisto vsem. Ponosen sem predvsem na to, da sem vedno vstal, ko so me na tla pahnili. Vedno. Na to pa sem ponosen, ja.
Čeprav ste študirali igro, ste zelo vsestranski v poslu. Kako to? Bi lahko rekli, da je razlog tudi ta, da imajo igralci premalo besede pri svojem delu, pa ste zato začeli še režirati, producirati?
Ne bi rekel, da je vzrok mojega večvrstnega delovanja v premalo besede, ki naj bi jo igralci in igralke imeli. Igra je zanimiva zadevščina, vsekakor, a je na svetu še ogromno drugih, prav toliko ali pa celo še bolj vznemirljivih in navdušujočih stvari. Mene je pač tisto nekaj znotraj mene dobesedno gnalo v vedno nova odkrivanja meja lastnih zmožnosti. Pogum, vztrajnost, srčnost, plemenitost ... vse to mi je omogočilo dokaj zanimivo življenje, vsem grenkobam navkljub. In stvarniku sem hvaležen, da mi zdravja naklanja v ravno pravšnjih odmerkih, da znam zdaj, ko je za mano skoraj že šest desetletij življenja, ceniti to neprecenljivo vrednoto – zdravje, namreč. Čeprav se moji najbližji najbrž ne bi strinjali s to oceno, namreč, da znam ceniti lastno zdravje. No, ja, oni že vedo – si mislim. In grem dalje.
Besedilo: Maja Muhič // Foto: Primož Predalič