Glasba ji je bila položena v zibelko, zato si življenja brez nje ne zna predstavljati. Pevka z žametnim glasom je ustvarjalka v vseh pogledih, ki ostaja zvesta sebi.
Čeprav jo številni poznajo kot pevko pesmi za otroke, Romana Krajnčan uspešno ustvarja tudi glasbo za odrasle, nastopa v muzikalih in skozi svojo avtorsko glasbo odkriva razsežnosti ženske duše.
Preživljate se kot samostojna umetnica. Kakšna je pot samostojne umetnice?
Lepa, samosvoja, zanimiva in polna presenečenj, saj nikoli ne veš, kaj te čaka, ampak zame je to izziv. Od nekdaj me je privlačila ustvarjalnost in že od začetka soustvarjam ali ustvarjam avtorsko glasbo.
Menda se ukvarjate tudi z različnimi meditativnimi tehnikami. Pogosto meditirate?
Da, saj je meditacija zelo koristna zame. Z njo se umirim. Zame je pomembno, da sem v stiku sama s sabo, saj tako lažje sprejemam vsakodnevne odločitve. Če si umirjen, ravnaš prav, zato se ukvarjam z meditacijo. Tudi pred nastopi se umirim z dihanjem, saj imam še vedno tremo. Kljub številnim nastopom namreč čutim odgovornost in adrenalin, dokler ne stopim na oder.
Že v osnovni šoli ste pisali pesmi. Se spomnite, o čem ste takrat pisali?
Seveda. Pisala sem pesmi po naročilu za oddajo Pisani svet. Ko so imeli temo skrb za okolje, sem napisala pesem o onesnaženosti rek. Napisala sem melodijo in besedilo ter igrala kitaro, pesem pa smo izvajali v živo ob reki. Pisala sem tudi ljubezenske pesmi. Kantavtorstvo mi je zelo ljubo in žal mi je, da se temu nisem bolj posvečala. Zanimivo je, da sem večino prepustila možu Lojzetu in sinu Kristijanu, ker se zavedam, da sta oba v tem boljša od mene, saj sta izjemna glasbenika in zelo rada sodelujem z njima. A glasbo seveda še pišem, najraje ob kitari.
Je bilo vaše ustvarjanje glasbe za otroke povezano z rojstvom vašega sina?
Da, čeprav tega nisem načrtovala. Prva kaseta je bila posneta zanj in za njegove prijatelje v vrtcu. Ustvarjanje za otroke me je prevzelo, ko sem opazila, da moj sin uživa med poslušanjem mojih pesmi. Očarala sem ga s svojim glasom in ga vpeljala v svet glasbe. Ko sem ustvarjala za otroke, sem se zavedala, da potrebujejo najboljša besedila, zato sem se povezala z najboljšimi pesniki. Moj cilj je bil, da otroci dobijo zgodbo v glasbi. Zavedam se, da so pri ustvarjanju za otroke najbolj pomembni dobra zgodba, kakovost in prava energija.
Z možem sta se spoznala, ko ste bili stari 20 let. Kdaj je preskočila iskra med vama?
Lojze je po vrnitvi s študija v Ameriki veljal za izjemno nadarjenega pozavnista. Jože Privšek ga je takoj sprejel v Big Band in s člani Kranjskega dixie banda, v katerem sem takrat prepevala, smo odšli na koncert, kjer je igral. Z njimi sem šla zato, ker takrat še nisem imela izpita za avto in ker ga tudi Lojze ni imel, sva se po koncertu znašla v istem avtu. Takrat sva se prvič srečala. Naslednje srečanje pa se je zgodilo, ko me je Jože Privšek kot mlado nadarjeno pevko povabil k sodelovanju v Big Bandu in takrat je med nama z Lojzetom preskočila iskrica. Všeč sem mu bila, ker sem bila živahna in iskrena, on pa meni zato, ker je bil skrivnosten in magičen. Takoj sem začutila, da je pravi. Že prvi dan sva se šalila, da se bova poročila, kar se je pozneje uresničilo.
Ali pogosto prosite moža za nasvet pri ustvarjanju glasbe?
Moj mož je prvi, na katerega se obrnem, ko potrebujem nasvet, pa tudi sinova, Kristijana in Žigana, vprašam za nasvete. Pred njimi se mi ni treba pretvarjati. Zagotovo je velika prednost, da imam ob sebi moža glasbenika, ki skrbi za moj glasbeni izraz, saj so vsi aranžmaji njegovi. Res pa je, da ga včasih pozitivno presenetim s kakšno svojo idejo.
Pri 15 letih ste začeli peti pri skupini Sibila, s katero ste pogosto nastopali na mladinskih plesih. Kako vam je uspelo usklajevati gimnazijske obveznosti in nočno nastopanje?
Na srečo sem imela izjemno razumevajočo razredničarko, s katero sva še vedno v stiku. Vedno je verjela vame. Takrat je bilo namreč zelo neobičajno, da sem pela na mladinskih plesih, ker to ni bila umetnost, ampak zabava. Toda plesi so bili v tistih časih nekaj posebnega. Moj stric je v tujini poslušal radijsko postajo in presnel skladbe, ki so jih izvajali Madonna, Michael Jackson in Cindy Lauper, ki sem se jih naučila prepevati po posluhu. Profesorica v gimnaziji pa mi je pomagala pri zapisovanju in učenju angleških besedil.
Kdaj ste začutili, da se želite profesionalno ukvarjati z glasbo?
Odkar sem se začela ukvarjati z glasbo. Nikdar me ni zanimalo, da bi poučevala v šoli, čeprav sem študirala na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Ljubše mi je bilo, da sem učila otroke skozi svoje nastope in glasbo, kar je bila takrat novost v Sloveniji, saj sem vključila tudi animacijo in različne glasbene zvrsti v svoje nastope.
Še vedno hranite risbice in zahvale, ki so vam jih otroci podarili po nastopih?
Da. Nedavno sem doma pregledovala risbice otrok in pisma staršev, kar je zame največja nagrada. Presenečena pa sem bila, ko so letos objavili novico, da sem na vrhu seznama največkrat nezakonito pretočenih skladb oziroma albumov slovenskih glasbenikov.
Kako ste sprejeli to novico?
Tehnologija zelo napreduje in nismo se dobro znašli. Včasih smo lahko prodajali zgoščenke, zdaj pa jih starši naložijo prek spleta. Lepo mi je bilo, ko je nekoč po koncertu v Lipici prišel neki oče do mene in mi rekel, da bo kupil vse moje zgoščenke, ker je imel slabo vest, da so moje pesmi naložili prek spleta. Tudi v vrtcih, šolah, plesnih šolah pojejo in plešejo na moje pesmi. Če kupiš zgoščenko, to pomeni, da podpiraš izvajalca, in ta lahko vlaga v nove projekte, nove pesmi. Tako pa so nastopi za številne edini vir zaslužka. Toda zame je najbolj pomembno, da otroci radi prepevajo moje pesmi. In lepo je, da moje pesmi nagovarjajo več generacij. Ganjena sem, ko mamice pridejo po nastopu k meni in povedo, da so me rade poslušale kot majhne, zdaj pa na moj koncert pripeljejo že svoje otroke.
V zadnjem času spet ustvarjate skladbe za odrasle. Kaj vas v glasbenem smislu trenutno najbolj izpolnjuje?
Lepo je odkrivati različna področja in raziskovati žensko dušo. Zanimata me gledališče in ustvarjanje zgodb, ki jih lahko posredujem ženskam svoje generacije. Rada nastopam z Juretom Ivanušičem, s katerim naju je združila ljubezen do šansona in gledališča. Lepo se je povezovati z umetniki, ki ustvarjajo na podoben način. Veliko mi pomeni, da ponudim občinstvu največ, kar je mogoče, in da vlivam ženskam samozavest. Zelo me osrečujejo glasbeni večeri, ki jih kot umetniška vodja pripravljam v Tržiču in Kranju, ter z organizacijo koncertov ljudem omogočim, da slišijo izjemne glasbenike in doživijo tako glasbeno kot čustveno bogat in vsestranski večer. Manjkajo nam takšni večeri in druženje. Glasbenikom pa tudi veliko pomeni, da lahko nastopajo v tako čudovitem okolju. Povezovanje me trenutno izjemno izpolnjuje in osrečuje.
Pogosto sodelujete tudi z možem in sinovoma. Kako vam je uspelo ustvariti družino, kjer prevladuje sodelovanje?
Vsak od nas je izjemno edinstven in samosvoj, zato med nami nikdar ni bilo tekmovalnosti. Z Lojzetom sva oba sinova učila vrednot in neizmerno sva ponosna in srečna zanju. Tudi do drugih glasbenikov nisem nikdar čutila zavisti. Morda sem si zase le želela, da bi imela več nastopov s svojimi romančicami. Zadovoljna sem sama s sabo in cenim to, kar imam, zato sprejemam druge takšne, kot so. Za svoje otroke pa sem srečna, če so boljši od mene.
Zame je kompliment, da sta odšla moja sinova študirat v tujino. Oba imata pogum, ki ga jaz nisem imela, zato ju cenim, spoštujem in spodbujam. Kot umetnikoma jima izjemno zaupam in spodbujam ju, da sta samosvoja. Moja sinova sta me ogromno naučila in hvaležna sem, da mi vračata ljubezen, ki sem jima jo dajala, ko sta bila mlajša, saj sem bila zelo predana mama. Od sebe sem dala vse, kar sem znala po svojih najboljših močeh. Vozila sem ju na krožke, vaje, nastope in tekmovanja in predvsem sem jima dala ogromno ljubezni. Spremljala in spodbujala sem njuno edinstvenost in zdaj se mi to vrača.
Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču