Življenje evropske poslanke Romane Tomc je malce posebno. Drugače pravzaprav ne more biti, saj je njeno življenje razpeto med Ljubljano, Brusljem in Novim mestom. Ko jo vprašate, kje je njen dom, boste dobili odgovor, da je dom tam, kjer je srce. To pa je pri njenih najbližjih, kjer po delovnem tednu najde svoj mir. Čeprav je naporno kar naprej pakirati kovčke in se prevažati z letalom, se vsak teden vrača v Slovenijo. In pravi, da življenje še nikoli ni bilo tako lepo.
Story: Kakšen je vaš delovni vsakdan, kdaj vstajate, imate kak jutranji ritual, brez katerega nikoli ne začnete dneva?
Moj delovni dan v Bruslju se vedno začne s kavo. Včasih tudi z dvema. Zbujam se precej zgodaj, okoli šestih ali še prej, in ob kavi prebiram dnevne novice in pregledujem elektronsko pošto. To je kar dober uvod v 'pravi' delovnik. V mojem poklicu je nujno, da vem, kaj se dogaja in kakšni so odzivi javnosti in stroke na aktualne probleme. Pogosto se to jutranje opravilo tako zavleče, da računalnik odložim tik prej, preden je treba v službo. Za kazen nato pol poti v službo pretečem, ker se mi tako mudi. Vedno znova si obljubim, da bom od doma odšla kakšno minuto prej, ampak enostavno mi ne uspe. To je projekt za prihajajočo jesen.
Story: Se do Evropskega parlamenta vozite z avtom ali raje uporabljate javna prevozna sredstva?
V službo hodim peš. Ni tako blizu, vendar mi ustreza, saj to jemljem kot del rekreacije, ki me poleg kave dobro prebudi. Zlasti če piha in dežuje, kar je v Bruslju kar pogosto. Hoja peš seveda zahteva obutev, ki ni primerna za sestanke. Zato se ob vstopu v parlament najprej preobujem. Tudi make up si je treba običajno popraviti, ker veter naredi svoje. No, ko uredim vse to, sem nared za kratek jutranji sestanek s sodelavkami.
Story: In kaj sledi potem?
Na hitro skupaj preletimo dnevni scenarij, potem pa na seje. Čeprav se o odločitvah glasuje, se veliko pomembnih stvari dogovori zunaj formalnih sestankov. Zato so prijateljski stiki s kolegi poslanci iz drugih držav zelo pomembni. Z uradnim delom po navadi zaključimo okoli pol sedmih zvečer. Sledijo običajno še kakšni sprejemi, povabila na razne dogodke. To se sliši sicer zelo prijetno, vendar po nekaj takšnih 'družabnih' dogodkih spoznaš, da gre pravzaprav za nadaljevanje službenega dela, samo na malo bolj sproščen način.
Story: Kakšen se vam je zdel Bruselj, pravijo, da je sivo mesto brez duše, ga tudi sami doživljate tako?
Ko sem pred leti, ko je Slovenija predsedovala Svetu Evropske unije, prihajala v Bruselj, se mi je mesto res zdelo tako. Takrat sem šla zjutraj na letalo, potem v Bruslju na nekaj sestankov in zvečer nazaj domov. Večinoma sem opazila samo jutranjo meglo, drugega vremena skoraj ne. Mesto mi ni bilo všeč, pravzaprav ga sploh nisem imela priložnosti spoznati. Zdaj že malce drugače gledam na evropsko prestolnico. To je moj začasni dom, vreme ni samo slabo, so tudi lepi dnevi, ko bi človek kar šel iz pisarne na zrak. Ne bi rekla, da je mesto brez duše, temveč da je to mesto, ki ima veliko karakterjev. Zaradi multikulturnosti, zaradi lege, podnebja in vseh drugih lastnosti, ki ga delajo drugačnega. Všeč so mi bruseljski parki. Ko se dnevi podaljšajo in je svetlo še precej čez deseto zvečer, grem rada peš do centra mesta.
Story: Kaj pa belgijska čokolada, vaflji in pivo?
Same dobre pregrehe. (smeh) Vse je odlično, vendar zahteva previdnost pri uživanju. Pretiravanje se kmalu pozna. Čokolado obožujem od vedno, žal. Najboljše vaflje sem jedla v mestu Brugge, kakšno uro vožnje z vlakom iz Bruslja. Belgijsko pivo pa je tudi nekaj posebnega. Zelo dobro, polnega okusa, vendar izjemno močno. To pivo se ne pije za žejo, ampak bolj kot vino, za užitek. Še ena jed je, ki je značilna za Bruselj. Školjke. Te me pa niso navdušile. Pri nas jih pripravijo mnogo bolje.
Story: Kako na vas vplivajo velike evropske politične spremembe v zadnjem času, se vas dotaknejo stiske ljudi v Grčiji in problematika beguncev tudi na osebni ravni?
Stiske ljudi, ki so izgubili službo, streho nad glavo in zdaj životarijo na cesti, so grozne. Grčija bo morala iti po poti streznitve in izvedbi reform, saj bo le tako odprla možnost za nova delovna mesta in s tem boljše ter človeku dostojno življenje. Problematika beguncev je ta trenutek ena najtežjih v Evropi, tu ne gre samo za številke, na koncu gre za usodo ljudi. Z vsemi ukrepi, ki jih sprejemamo na evropski ravni, zgolj rešujemo nastale razmere in gasimo požar. Ne odpravljamo pa pravega vzroka, ki sili ljudi, da množično zapuščajo svoje domove in čez Sredozemsko morje in Balkan bežijo v Evropo. Potrebujemo učinkovit boj proti trgovcem z ljudmi in tihotapcem, skupno evropsko politiko zakonitega priseljevanja in dober ter učinkovit nadzor zunanjih meja EU.
Story: Spremljate dogajanje v Sloveniji?
Brez tega ne gre. Zelo me zanima, kaj se dogaja doma. Ne nazadnje tudi zato, ker je evropska politika tesno povezana z nacionalno. Tudi če ne bi bila, bi zagotovo spremljala, kaj se dogaja v Sloveniji. To me enostavno zanima in poskušam tudi sama aktivno prispevati k temu, da bi bile sprejete kakšne dobre rešitve. Na vsa področja se ne spoznam enako dobro in kakšne kolege, ki razpravljajo v Državnem zboru, včasih težko razumem. (smeh) So mi pa zelo blizu finance, gospodarstvo, zaposlovanje in sociala. To so področja, s katerimi sem se ukvarjala že doma in se tudi zdaj v Bruslju. Na to se kar spoznam in včasih bi bilo res treba komu naviti ušesa, ker se obnaša tako neodgovorno.
Story: Kako na Slovenijo gledajo v Bruslju?
Trenutno ima Evropska unija toliko odprtih perečih tem, da se s Slovenijo nihče kaj posebej ne ukvarja. Po eni strani je to dobro, po drugi spet ne. Dobro zato, ker smo se doslej 'proslavili' z nekaj akcijami, ki niso ravno pripomogle k boljši podobi Slovenije. Saj veste, ljudje si večinoma bolj zapomnijo slabe kot dobre stvari. Dobro tudi zato, ker naše težave očitno niso tako hude, da bi zamajale temelje EU. Slabo pa zato, ker težave imamo, pa tega nočemo priznati. Pometamo jih pod preprogo, z všečno retoriko prikazujemo stanje boljše, kot v resnici je. Zato ne sprejmemo pravih ukrepov in pravih zakonov, ki bi nas potegnili naprej. Če bi nam kdo malo bolj podrobno pogledal pod prste in nas postavil na realna tla, bi bilo bolje tudi za nas. Na primeru Grčije lahko lepo vidimo, kaj se dogodi, če ne začneš reševati problemov dovolj zgodaj.
Story: Veliko se govori o ženskah v politiki, kako se vi počutite ob dejstvu, da zavzemate visoko politično mesto?
Povsem običajno. Pred vstopom v politiko, kar je bilo pred približno osmimi leti, sem bila na nekaj različnih delovnih mestih. Med njimi tudi na vodilnih. Moram reči, da sem takrat bolj čutila željo po prevladi moških na vodilnih mestih. Ženske v politiki v razvitem svetu niso nobena izjema. Vse več jih je, zavzemajo najvišja mesta, vodijo države, ki veljajo za velesile. Menim, da smo ženske s svojim delom dokazale, da smo lahko prav tako in še bolj uspešne kot moški. Dokazale smo, da se brez težav spopadamo s sprejemanje težkih odločitev in napornimi delovniki. Tako kot povsod drugje, se mi zdi najbolj prav, da je tudi v politiki razmerje med moškimi in ženskami uravnoteženo.
Story: Ste veliko zdoma, kako to doživlja vaša družina in kakšna reorganizacija je bila potrebna ob vašem odhodu?
Že med kandidaturo sem se zavedala, da se bo naše življenje v primeru uspeha na volitvah spremenilo. Zato si brez podpore najbližjih za kaj takega sploh ne bi odločila. Vsi skupaj smo se morali prilagoditi moji pogostejši odsotnosti in malo prerazdeliti obveznosti, vendar so bile naše bojazni, da bo življenje zdaj povsem obrnjeno na glavo, pretirane. Vse se da, če se dobro organiziraš. Življenje poteka zelo intenzivno. Med tednom je naporno, aktivnosti potekajo ves dan, včasih do poznega večera. Vsi imamo obveznosti in natrpane urnike. Služba, šola in druge aktivnosti pa teden kar hitro mine. Vmes pa seveda Viber in Skype, brez teh sodobnih komunikacij ne gre. Včasih se zgodi, da pridem za kakšen dan domov celo med tednom. Vsekakor pa se potrudim, da se vsak vikend vračam. Ali pa moji pridejo v Bruselj. To seveda zahteva malo več napora, saj stalne selitve in letanje z letalom niso najbolj prijetni. Je pa to dober način, da se znebiš strahu pred letenjem, ker utrujenost naredi svoje in komaj čakam, da se vkrcam na letalo proti domu. To namreč pomeni, da lahko v miru počivam kakšno urico in pol. (smeh) Za zdaj nam usklajevanje dobro uspeva. Zelo lepo se imamo in cenimo čas, ki ga preživimo skupaj. Morda je ravno zato zdaj tako lepo kot še nikoli.
Napisala MIMA
Fotografije Aljoša Videtič
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
