Romana Tomc (evropska poslanka): Vztrajna, zagnana, a tudi čustvena

Po izobrazbi diplomirana ekonomistka, nekdanja predsedniška kandidatka in vnovična kandidatka za evropsko poslanko, v vlogi katere trenutno deluje v odboru EMPL, kjer se ukvarja z zaposlovanjem in socialnimi vprašanji, je nenehno razpeta med različnimi priložnostmi, ki jih ponuja življenje.

»Pravijo, da so ob poti, po kateri hodiš, znamenja. Potreben je biti pozoren na to, kaj povedo, v njih prepoznati izzive ali preprosto stopiti mimo njih. Pozorno spremljam, kaj se dogaja ob moji poti – in nimam le enega cilja. Ko pridem do križišča, kjer imam na voljo več možnosti, brez oklevanja sprejmem odločitev. Do zdaj nisem obžalovala še nobene,« pove Romana Tomc o tem, kako po zlati sredini karierne struge – med razumsko odločnostjo in srčnim mišljenjem – spretno krmari že vrsto let.

Dobršen del življenja puščate v Bruslju, katerega se je že davno tega oprijel nehvaležen vzdevek »mesto brez duše«. Kakšna je vaša predstava o belgijski prestolnici in njeni okolici?

Živim v predelu, strogo posejanim z evropskimi institucijami. Jasno, da sem si ogledala glavne znamenitosti. Zelo redko oziroma predvsem, kadar se želim rekreirati, odidem na hitrejši sprehod do mesta. Občasno se usedem na vlak in se odpeljem v bližnja manjša, univerzitetna in lepo urejena mesteca. Belgijska narava – in upam, da ji ne delam prevelike krivice – je v primerjavi s slovensko nekaj povsem drugačnega. Belgija je pusta, imajo pa stavbe zgodovino, ki se zrcali v njihovi fascinantni podobi. In ker nimajo gorâ, so vse aktivnosti, povezane s športom, rezervirane za Slovenijo. Priznam, moja rekreacija je poleg sprehodov v mesto omejena na sobno kolo v dnevni sobi.

Vam je tam uspelo stkati prijateljsko mrežo? Predvidevam, da sta vam velik izziv tudi ohranjanje in negovanje stikov pri nas.

Tam imam veliko kolegov, s katerimi si privoščim skodelico kave in ki jih lahko pokličem v vsakem trenutku. Sem komunikativna. Gre za stike poslovne narave, prijatelji pa so le nekaj več. Te imam v Sloveniji. No, ukvarjati se s prijatelji je lepa stvar, ki zahteva čas in organizacijo, vendar me njihova družba drži pokonci in polni z energijo.

V spomin se mi je vtisnil zapis na vaši spletni strani, da vas na življenjskih poteh spremlja misel slovenskega škofa in pedagoga Antona Martina Slomška, ki je dejal, da »kdor hoče druge vneti, mora najprej sam goreti«. Menite, da je vsak človek na svet poslan s posebnim namenom?

Vsakdo ima življenjsko usodo. Resnično verjamem v to, da če svojega dela, kateregakoli že, ne opravljaš z entuziazmom in žarom, s svojo idejo ne moreš biti prepričljiv.

Pri svojem delu raje sledite srcu ali razumu?

Potrebna je kombinacija obojega. Če bi vse počela le s srcem, morda ne bi bile sprejete najboljše odločitve. Če bi se odločala le z razumom, potem bi bila odtujena. Že po naravi sem človek, ki ga ne privlačijo medli, mlačni ljudje. Sem človek izrazitih čustev. Pri meni je vse v velikih merah; kadar se jezim, se jezim močno, kadar se veselim, se smejim na glas, iz srca, ko žalujem, žalujem globoko.

Kako pa ste na začetku svoje politične poti, torej z izvolitvijo na poslansko mesto leta 2011, čutili sprejemanje vas kot ženske na odločilnem položaju?

V času, ko sem prvič zasedla sicer manjši vodilni položaj, sem predstavljala desetino žensk v dotičnem kolektivu. Na podobnih vodilnih položajih so bili le moški. Z viška so me, predvidevam, gledali iz dveh razlogov; zato, ker sem bila ženska, pa tudi zaradi starosti. Bila sem precej mlajša od večine. Nikoli pa nisem občutila težav, seveda če izključimo začetno tremo.

Pa vendarle stališča že od nekdaj zastopate nekoliko drugače – mirno in v sodelovalnem duhu, pripravljeni ste prisluhniti. Ob tem pa veljate za neposredno, odločno žensko. Imate kljub temu tremo še danes? Vas je kdaj strah odločno spregovoriti?

Tremo imam še vedno, vedno in povsod, ob vsakem nastopu. Najsi bo v javnosti pred kamerami ali v ožjem krogu. Zato, ker svoje delo jemljem resno. Čutim spoštovanje do ljudi, odgovornost do tega, da tisto, kar povem, povem dobro. Dejali so mi, da bom z več nastopi tremo izgubila, in držalo bo, da se človek kali, vendar je nikoli, niti zdaj – zdaj še daleč od tega – ne bom izgubila. Že nekoč sem bila prepričana o svojem znanju in sposobnostih, vendar si človek spoštovanje pridobiva z nastopi, idejami pa tudi nasprotovanji. Po začetnih vzvišenih pogledih sem kmalu začutila postopno popuščanje in vesela sem, da so me začeli jemati kot enakopraven člen.

Na katere osebnostne vrline ste najbolj ponosni oziroma so vam do vašega uspeha?

Vztrajnost in vlaganje v znanje. Dobro se počutim, ko vem, da področje, na katerem odločam, dobro poznam. Za to sem priprav­ljena vložiti veliko energije.

Koga pa ima za vzor ženska vašega kova?

Ljudje, ki jih v življenju spoštujem, prihajajo z različnih področij. Bodisi iz političnega bodisi iz zasebnega življenja. Vsak, ki je pri svojem delu zagnan. Lahko je to povsem neznana osebnost, ki jo srečam, s katero se pogovarjam in me preprosto fascinira.

Priznam, fasciniralo me je nekje prebrano dejstvo, da ste se v mladosti želeli lotiti športa na profesionalni ravni.

Ja, res je. Marsikdo bi se začudil, da sem imela v šoli izjemno rada športno vzgojo. Spomnim se, s kakšnim veseljem sem igrala med dvema ognjema. Smučanje je postalo moj prvi šport, sem pa v mladih letih poskusila mnogo stvari. Všeč mi je bila odbojka, ki sem jo nekaj časa celo igrala, vendar nisem imela najboljših predispozicij. Če ocenim, mi manjka nekaj deset centimetrov. (smeh) Sem pa še danes naklonjena atletskim, ekip­nim športom. Trenutno zanje ne preostane veliko časa, imam pa nove tekaške smuči, ki nestrpno čakajo, da pridejo na vrsto. Čutim, da je to šport, ki bo v nadaljevanju igral pomembno vlogo.

Se mora delu, ki ga opravljate, prilagajati vsa družina? Ne nazadnje ste vsaj štiri dni na teden razpeti med domom in tujino.

Uspelo nam je najti odlično formulo. Ura Skypa na dan je obvezna – pogosto se pogovarjamo kar med tem, ko v Bruslju pomivam posodo. Ob vrnitvi domov ni informacije, ki bi me lahko presenetila, saj se do mojega prihoda že pogovorimo. Ostajamo povezani in malo časa, ki nam ga je na voljo, z razmislekom izkoristimo. Načrtujemo skupne obroke, skupne oglede filmov. Je pa pomembno vedeti, da imam odrasle otroke, ki znajo poskrbeti zase. Upam si trditi, da smo veliko bolj povezani, kot smo kdaj bili. Morda tudi zato, ker je bilo v njunih pubertetniških letih težje najti skupno besedo. Na kratko, imamo se 'fajn.' Zato, ker si tega želimo in za to nekaj storimo.

Kuhate?

Zelo rada.

Kaj pripravite, ko se celotna družina zbere za eno mizo?

Velikokrat si zaželijo domačih, nedeljskih jedi – goveje juhe ali jedi na žlico. Kuham vse od zelja in krvavic do testenin. Radi jemo dobro. Poskušamo jesti zdravo, ampak včasih je preveč sladkorja in maščobe, da bi bilo tako. Kuhanje je izredna sprostitev, ki jo v Bruslju nadvse pogrešam. Rada tudi pečem. Ravno pred tednom dni sem pripravila odličen sirov štrudelj, malo za pocrkljati. Pa potico – še nikoli v življenju je nisem kupila. Številni mi tega ne pripišejo. Morda je to nekaj, kar sem podedovala, že moja mati je odlično kuhala. Ob tem se veselim velike noči, ko imamo tradicionalno navado skupnega nabiranja deteljic, barvanja pirhov, običajno v čebuli, in peko potice. Velikonočni zajtrk obedujemo pri družini moje sestre, medtem ko imamo božično večerjo – seveda v enaki sestavi – pri nas doma.

Morda lahko prikličete najzgodnejši spomin, povezan z družino?

To je najtežje vprašanje. Toliko jih je. Starši so mi, po moji oceni, privzgojili prave vred­note, na katerih sem gradila. Doma smo imeli red – vedelo se je, kdaj se dela, kdaj uči in pospravlja. Spomnim se, kako sem morala vsako soboto pomagati mami pomivati in pometati hodnik. Spomnim se družinskih izletov in majhnih spominkov, prstančkov s stojnic. Morda sem pospravljanje omenila, ker sem ga poskušala prenesti na svoje otroke. Ti poskusi so, če se malo pošalim, deloma uspešni. Najlepše je, ko mi sin, danes že živi na svojem, pove, da je redoljubnost in marljivost prevzel po meni. Torej, še takrat, ko sem ga 'sekirala', vem, da je v njem ostalo nekaj mojih besed. To je velika pohvala za vzgojo.

Jabolko ne pade daleč od drevesa. Dijaške klopi ste gulili na poljanski gimnaziji, kot zadnja generacija pred usmerjenim izobraževanjem. Se udeležujete obletnic mature?

Žal ne. Poznani smo bili kot najbolj marljiv razred naše generacije. Poučevala nas je elita profesorjev, mnogi sošolci so bili vrhunski odličnjaki, ki so pozneje našli delo v akademskih sferah. Mislim, da smo se za odtenek preveč posvečali učenju in kot razred nismo bili povezani. V vseh letih smo se zbrali na le eni obletnici mature. Pred kratkim sem na letališču naletela na nekdanjega sošolca. Resnično smo se spremenili.

Se spomnite prvega prilož­nostnega dela, ki ste ga opravljali?

Prva resnejša je bila redna zaposlitev na davčni upravi. Kompleksen davčni sistem mi je že takrat zlezel pod kožo. Sicer pa sem prvo študentsko delo začela opravljati ob koncu osmega razreda osnovne šole. Takrat je bilo v navadi podjet­jem pošiljati prošnje in sprejeli so me v tovarni, v kateri sem zlagala polena. Moje delovno mesto je bilo v proizvodnem prostoru s petimi žagami. Bilo je tako prašno, da na uri nisi videl številčnice.

Danes se počutite izpopolnjeno, predvidevam.

Počutim se zadovoljno in dobro v svoji koži. Predvsem gre zahvala družini, ki me izpopolnjuje. Čudovitemu soprogu Andreju in otrokoma Matevžu in Maruši. Neskončno lepo si je želeti priti domov. Dobro družinsko zaledje je osnova za reševanje vseh manj prijetnih plati mojega poklica, ki seveda obstajajo, čeprav so ljudem nevidne. Dober pa je občutek, ko lahko vplivam na izboljšanje predpisov, ko na terenu do mene pristopijo ljudje, ki odobravajo in mi želijo še več borbenosti in vztrajnosti. Dvignejo me življenjske zgodbe ljudi in njihovo opaženje mojega dobrega dela.

Za konec – zadnje čtivo, ki vam je dalo misliti?

Priznam, sem velik nakupovalec knjig in malo manj priden bralec. Pred kratkim sem kupila tri knjige – tista, zaradi katere sem odšla v knjigarno, je 12 pravil za življenje kanadskega psihologa Jordana Petersona. O njem vem veliko, fascinira me. Knjiga je klasika, ki jo prebereš na dušek, zaželela sem si jo imeti doma. Lahko rečem, da se težko strinjam z nekom v celoti, vendar je gospod Peterson mož tako obširnega svetovnega nazora in modrih misli, da bi jim lahko v veliki meri pritrdila. 

Besedilo: Neja Drozg // Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik