Božična čajanka je na plan priklicala nežnejšo plat odločne evropske poslanke Romane Tomc in poigravanje z vizionarskimi mislimi, ki jih med pisanjem novoletnih zaobljub še kako potrebujemo.
Vsakdo ima svojo usodo. Če dela, kateregakoli že, ne opravljamo z zavzetostjo in žarom, s svojo idejo ne moremo biti prepričljivi, je prepričana poslanka, ki dobršen del življenja preživlja v Bruslju. V prazničnem času, ko se zaprejo vrata Evropskega parlamenta, si vzame čas, da si napolni baterije v krogu družine in v nove izzive zagrize še z večjo vnemo.
Imate to srečo, da se vaš urnik decembra nekoliko sprosti?
Urnik se ne sprosti, ampak okrepi. Zlasti letošnje leto je bilo drugačno, saj smo pozneje, kot smo pričakovali, dobili Evropsko komisijo in je v parlamentu prišlo do zamika dela zadnji mesec v letu. Zadovoljna pa sem, da imamo božične praznike vse do treh kraljev, ko potihnejo parlamentarne obveznosti. Ni izrednih sej in presenečenj. Imam priložnost, da praznike preživim doma, v družbi najbližjih. Otroci vedo, da če česa ne smejo, potem ne smejo manjkati na božični večerji. Šalo na stran – ne gre za prisilo, temveč lepo navado. Že ko se razidemo, si obljubimo ponovno snidenje prihodnje leto.
Se je dojemanje praznikov od vaše mladosti do zdaj, ko imate sami družino, kaj spremenilo?
Pravzaprav je zelo podobno. Domače sem nalezla veselja do božiča, saj je ohranjanje tradicije vredno gojiti. Pa tudi če je komu težko – časa, preživetega skupaj, ne bi imeli srca zamenjati. Danes torej nadaljujem tradicijo iz svojega otroštva. Na mizi ni nikoli manjkala slavnostna večerja, sledila sta obdarovanje, ki smo se ga vsi neizmerno veselili, in polnočnica. V navado mi je prišla tudi vsakoletna skrb za nove okraske, pri čemer sem, priznam, precej pikolovska.
Kateri je najprijetnejši spomin, ki ga povezujete s prazničnimi dnevi?
Zagotovo sneg. Iz otroštva se dobro spominjam zvoka hoje po novozapadlem snegu, danes pa ga toliko boj pogrešam zaradi ljubezni do smučanja. Pa dišečega, pozitivnega vzdušja, ko smo vsi podzavestno vedeli, da se je za praznike treba potruditi. In daril pod pravo smrečico.
Se obdarujete?
Že nekaj časa imamo navado, da se za božič ne obdarujemo. Ne želim, da so darila obveznost. Družina je obsežna in to bi bil gromozanski projekt. Rada pa načrtujem pripravo jedilnika. V tem neizmerno uživam. Zame je darilo že prisotnost družine na večerji in njihovo zadovoljstvo. Kaj bo letos na jedilniku, pa ostaja skrivnost. (smeh)
Pravijo, da so prazniki priložnost za refleksijo preteklega leta. Če se ozrete nazaj in ocenite svoje delo, kaj vam nariše nasmešek na obraz?
Najširši nasmešek mi na obraz narišejo stvari, povezane z zasebnim življenjem. Vesela sem, da v preteklem letu nismo doživeli večjih pretresov. Rada namreč pravim, naj pri teh letih tako tudi ostane. Kar zadeva poklicno življenje, pa je bilo letos precej pestro.
Dodeljen vam je bil že drugi mandat v Evropskem parlamentu. Vam rezultat pove več, kot samo to, da ste najboljša na strankarski listi?
Predvsem si v čast štejem priznanje ljudi, da cenijo moje dosedanje delo in trud. Če te ljudje ne cenijo, ti ne namenijo naklonjenosti. To pokažejo, če se izkažeš kot zanesljiv partner, kredibilen sogovornik in tkalec dobrih idej. Gre za poklon ljudi, ki mi omogočajo službo in zagon. Že v prvem mandatu sem v Bruslju poskrbela za prepoznavnost, ljudje vedo, katera so moja močnejša področja. Čas prinese svoje in pokaže, kdo želi vložiti energijo in prispevati k splošnemu blagostanju oziroma ideji, za katero se bori, in kdo je tisti, ki želijo vegetirati mandat. Ne nazadnje nas je 751. Marsikaj se da skriti.
“Že nekoč sem bila prepričana, da imam znanje in sposobnosti, vendar si človek spoštovanje pridobiva z nastopi, idejami pa tudi nasprotovanji,” ste mi dejali, ko sva se prvič spoznali. Kako pomembno pa je za vizionarje, kot ste sami, najti somišljenike?
Somišljeniki so kazalnik, da obstajajo posamezniki, ki zagovarjajo iste poglede in vrednote, gojene v meni. To pa pomeni, da je ideja sprejeta.
Pa tisti, ki razmišljajo drugače?
Pomembni so oboji. Drugače razmišljajoči posamezniki so vedno dober izziv. Rada imam pogovore, v katerih se meri moč argumentov. To pogrešam v slovenski politiki.
Slovencem je pod kožo zlezlo preglasovanje. Menimo, da če se ljudje v mislih ne strinjajo z nami, mislijo narobe.
Demokracija pomeni uskladiti različne misli in poglede na to, kako naj se razvijajo Slovenija, Evropa in ne nazadnje tudi svet. Treba jim je najti domovanje pod skupnim imenovalcem. Preveč je polariziranja in izključevanja. Najbolj gotovo boli hinavščina tistih, ki so polnih ust empatije in spoštovanja raznolikosti. Vsakemu dovolim živeti po svoje. Spoštujem to, da razmišljajo drugače, in postavim mejo tam, kjer oseba od mene pričakuje, malodane zahteva, da mislim kot on.
Kaj je po vašem mnenju najboljše orožje v boju proti dvoličnosti?
Če bi bili vsi malo zrelejši, zmernejši in bolj spoštljivi, kako plasirajo svoje ideje. V evropskem parlamentu so razgovori, pogovori in debate na povsem drugačnem nivoju.
Še za konec – zadnje čtivo, ki ste ga prebrali in vam je dalo misliti?
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. (smeh) Začela sem brati knjigo o Mahatmi Gandhiju, ki mi jo je podaril indijski veleposlanik v Sloveniji. Še eno čtivo na nočni omarici, ki bo dolgo ostalo tam. Rada poudarim, da sem bolj kot bralec nakupovalec knjig. Hčeri sem pred kratkim podarila klasiko avtorja Malega princa, Antoina de Saint-Exupéryja, Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Vsak bi jo moral imeti na dosegu roke.