Novinarka Anja Čuček se je s kamero odpravila globoko v tropski gozd

Televizija Slovenija je tokrat združila moči z Nacionalnim inštitutom za biologijo (NIB) in svojo novinarko Anjo in snemalca Bernarda poslala globoko v tropski pragozd.

Zakaj sodelovanje z Nacionalnim inštitutom za biologijo? S kom in kam ste odšli na odpravo?

Nacionalni inštitut za biologijo letos praznuje 60 let delovanja. Ob svojem jubileju so želeli še dodatno osvetliti pomen raziskav biološke raznovrstnosti, ki je pomemben del njihovega delovanja. Strokovne ekskurzije v kostariške tropske gozdove so namenjene predvsem študentom biologije. Odpravo že leta vodita idejni vodji projekta prof. dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo in prof. dr. Tom Turk z Biotehniške fakultete UL.

Namen ekskurzije je spoznati posebnosti tropskih ekosistemov, biodiverzitete v njih in z raziskavami svetovnih ekosistemov prispevati k poznavanju in ohranjanju biotske pestrosti, zato so k spremljanju strokovne odprave tokrat povabili še TV Slovenija. Odprava traja približno tri tedne, s snemalcem Bernardom Permetom pa sva se skupini pridružila približno na sredini poti. S pisano druščino biologov in botanikov sva 10 dni odkrivala tropski deževni gozd v La Gambi, Nacionalni park Corcovado in namere snovalcev projekta COBIGA v povezovanju gozdnih zaplat in pri ustvarjanju bioloških koridorjev.

Kako sta se s snemalcem znašla v pragozdovih Kostarike? Sta že kdaj prej snemala dokumentarec v tako specifičnih, tropskih pogojih?

Snemalec Bernard Perme ima bogato zgodovino snemanja dokumentarnih filmov, nekateri med njimi so nastali tudi v zelo težkih pogojih Patagonije in drugje. Sama sem v poletni vročini in visoki vlagi snemala dokumentarni portret o srčnem kirurgu prof. dr. Igorju Gregoriču v Houstonu, a tam je bilo vseeno lažje, saj smo večino časa preživeli v notranjosti ob klimi. Z Bernardom sva bila navdušena, da smo v Kostariki prebivali kar sredi deževnega gozda. Tako sva lahko le nekaj korakov stran od znanstveno-raziskovalne terenske postaje v La Gambi posnela številne palme, kačnikovke, cekropije, vohizije ter bogat nabor ptic in dvoživk.

Nam lahko opišete, kako je potekal vajin delovni dan?

Zgodaj zjutraj sva poskušala ujeti nekaj mističnih utrinkov, preden se človeški vrvež razleže po okolici in sonce prežene megleno tančico. Takrat sva ujela najlepše zvoke narave. Po zajtrku sva si oprtala nahrbt­nika, polna snemalne opreme in rezervnih oblačil, ter se pridružila odpravi na odkrivanju novih spoznanj o tropskih ekosistemih. Podali smo se v mangrove, iskali krokodile, občudovali primarni tropski deževni gozd, ki sega vse do gladine morja v Sladkem zalivu.

V krošnjah dreves smo iskali mravljinčarja in lenivce, šteli kapucinke in poslušali grivaste vriskače. Slikovito dolino reke Bonito smo prehodili kar po strugi, ki je ponekod segala krepko nad koleni. Obiskali smo kmetijo, na kateri vzgajajo mladike za pogozdovanje zapuščenih pašnikov in plantaž, po strmem pobočju pragozda pa smo se spustili do izjemnega slapa, ob katerem smo našli tudi strupene podrevnice.

Ponoči smo se podali v avanturističen lov za žabicami rdečeokicami, ki so nekakšen zaščitni znak Kostarike, in previdno oprezali za suličarkami, ki zakrivijo največ ugrizov kač v Kostariki. Prav vsak dan je bil razburljiv in navdihujoč. Ko sva z Bernardom zaključila snemanje, sva posneti material prepisovala na več rezervnih trdih diskov in jih analizirala. Navdušena nad doživetim in polna pričakovanj, kaj nama bo prinesel nov dan, sva le stežka zaspala.

Veliko ste hodili, baje je snemalec shujšal za devet kilogramov, saj ste prenašali 25 kg opreme? Zakaj je bilo pomembno, da imata s seboj toliko opreme?

Odlična dieta brez odrekanj! (smeh) Jedli smo res zelo okusno hrano in pili sveže stisnjene sokove iz lokalnega sadja. Na tropski raziskovalni postaji so skrbno pripravljali obroke posebej za mesojedce, vegetarijance in vegane. Res so se zelo potrudili. Ko je zadonel gong, ki je naznanjal začetek obroka, smo se veselo zapodili v jedilnico. (smeh) Pogoji dela pa so seveda zahtevali svoje.

Vsak dan sva strateško pripravljala nahrbtnika, da sva v njiju shranila vse kamere, baterije, stative, luči, dodatne pripomočke za snemanje pa tudi rezervno obutev in oblačila. Le tri odstotke sončne svetlobe prodre skozi krošnje dreves, zato se v gozdu hitro pojavi potreba po dodatni osvetlitvi.

Z najbolj občutljivo in najtežjo kamero sva posnela večino posnetkov, z malo kamero sva snemala počasne posnetke in z go-pro še posnetke pod vodo. Ker nisva vedela, kakšna priložnost se nama bo ponudila, sva bila ves čas pripravljena za vse. Tako nama je uspelo posneti baziliskov tek čez strugo, are macao visoko v krošnjah mandljevca, kajmana v laguni in suličarko v listnem opadu.

Kaj vse najdemo tam? Ste bili nad katero rastlinsko ali živalsko vrsto še posebej navdušeni?

Kostariški neokrnjeni pragozdovi so dom 500.000 rastlinskim in živalskim vrstam. Na ozemlju, ki je le dvakrat večje od Slovenije, naštejejo kar 12 biomov. V njih živi skoraj pet odstotkov svetovne biotske raznovrstnosti. Sprehod po gozdu je nadvse očarljiv, za neopreznega popotnika pa tudi nevaren.

Hoja skozi preplet lijan, korenin epifitskih bromelij in razvejanih opornih korenin je lahko prav adrenalinska. Korak mora biti previden, saj so tla spolzka in ti kaj hitro spodrsne. In ko se poskušaš ujeti, se zagotovo oprimeš korenin, zaščitenih z bodičastimi strukturami, s katerimi se rastlina obvaruje pred rastlinojedimi živalmi. In če še malo odtavaš z mislimi, se lahko v primarnem tropskem deževnem gozdu, kjer po navadi ni začrtanih sprehajalnih poti, tudi izgubiš.

Prav oprezanje za živalmi pa je prineslo poseben čar odpravi. Vsebino filmov sem namreč prilagajala posnetkom, zato sem v ospredje postavila tiste živali, ki nama jih je uspelo dobro posneti. Najbolj navdušena pa sem bila, ko sem zaslišala znameniti krik are macao in nekaj trenutkov za tem tudi opazovala prelet rdeče-modrih peres nad tropskim mandljevcem.

Posnela sta za 18 ur materiala, naredila dva filma. O čem govorita?

Scenarij za film je prav zaradi nepredvidljivosti posnetkov nastajal med snemanjem. Najprej je bil načrtovan en film, ker pa nama je kljub stiski s časom uspelo posneti tako veliko, sem se z odgovorno urednico izobraževalnega programa mag. Katjo Stamboldžioski in direktorico Televizije Slovenija Natalijo Gorščak dogovorila, da pripravim dva dela.

Gre za dve zgodbi, ki sta ločeni, a subtilno povezani. Prvi film predstavi razvoj tropskega deževnega gozda in neverjetno iznajdljivost rastlin in živali, s katero so se prilagodile na življenje v tropskih ekosistemih. Bogato življenje tropskih favne in flore s strokovnimi razlagami pospremita prof. dr. Marina Dermastia in prof. dr. Tom Turk.

Drugi film pa je bolj naravovarstveno naravnan. Tudi v Kostariki je namreč človeška roka v preteklosti naravi zadala hude udarce. Z drzno vizijo kostariške vlade in pomočjo nevladnih mednarodnih organizacij pa smo lahko priča ponovni brsti tropskega gozda na opustelih plantažah in travnikih. Projekti pogozdovanja združenja Deževni gozd Avstrijcev že kažejo perspektivne rezultate.

Zakaj je Kostarika lep zgled varovanja narave, Brazilija na drugi strani pa ne?

Življenje v Kostariki je močno zaznamovala ameriška korporacija United Fruit Company, ki je za potrebe plantaž bananovcev močno sklestila kostariške gozdove. Ko je leta 1986 odšla s Kostarike, je za seboj pustila na tisoče brezposelnih in stotine hektarjev opustelih plantaž.

Kostariška vlada je takrat sprejela drzno idejo, da državi vrne naravno bogastvo. Danes je Kostarika ena od najbolj ekološko ozaveščenih držav na svetu, njena ekonomija temelji na ekoturizmu in razen v prometu vse energetske potrebe zagotavlja iz trajnostnih virov. Marsičesa se lahko naučimo od Ticosov, kot Kostaričani imenujejo sami sebe.

Kako daleč ste z novim, mednarodnim projektom o primorski podusti?

Gre za mednarodno koprodukcijo evropskih javnih televizij, v kateri je Televizija Slovenija (v sestavi scenaristke Ane Dular Radovan, režiserke Aleksandre Vokač in direktorja fotografije Bernarda Permeta) sodelovala že lani. Film Rešeni pred izumrtjem ste si lahko ogledali aprila ob svetovnem dnevu Zemlje.

Tudi letos bomo pod tem imenom združili zgodbe živalskih vrst, ki nam jih je v Evropi uspelo rešiti pred izginotjem. Lani smo prispevali zgodbo o risu, letos pa se bomo potopili v reko Vipavo in v ospredje postavili primorsko podust, ki se je na robu preživetja znašla zaradi vnosa donavske podusti in spremembe habitata. Film bo na sporedu prihodnje leto.

Ste novinarka in voditeljica TV-oddaje Ugriznimo znanost. Ali bi bili v drugem življenju znanstvenica?

Morda! Priznam, da me vsako novo odkritje, dognanje in razumevanje delovanja navduši. In če bi bil delovni prostor tako navdihujoč, kot je tropski deževni gozd, bi v tem neizmerno uživala. Sicer pa sem zelo zadovoljna s svojim poklicem tudi v tem živ­ljenju. (smeh)

Ali se v teh časih poglobljeno ukvarjate s koronavirusom oziroma katera tema vas ta trenutek najbolj zaposluje?

Pravkar sem zaključila oddajo Ugriznimo znanost o potencialnem razvoju nekakšne preventivne terapije ali 'cepiva' proti stresu. Raziskujem zoonoze (bolezni, ki se jih nalezemo od živali, op. p.), udomačitve živali, kako s kavitacijo uničiti mikroorganizme in zakaj so nekateri ljudje bolj pogumni od drugih. To je le nekaj tem, ki se jih bom v prihodnje poglobljeno lotila za oddajo Ugriznimo znanost.

Napisala: Lidija Petek Malus, Fotografije: Dr. Tomo Turk, Adrijan Pregelj/Rtv Slo

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec