S prvim poletnim dnem se je življenje našega smučarja prostega sloga Filipa Flisarja obrnilo na glavo.
Na svet je namreč prijokala njegova prvorojenka Sofija, deklica pa je v hipu osvojila njegovo srce. Po vseh teh mesecih se je bradati Štajerec že navadil neprespanih noči in umazanih pleničk ter nam zaupal, da je iz dneva v dan lepše.
Če sva pred meseci, malo po tem, ko je na plan prišla novica o tem, da bo postal očka, že govorila o prihajajoči očetovski vlogi in tisočerih priročnikih, se je tokrat najin pogovor sukal predvsem okoli male Sofije, ki je junija razveselila Filipa in njegovo drago Moniko. Seveda smo ga podražili, da je za mladega očka videti naspan, in zaupal nam je, da se je po vsem tem času navadil na nov življenjski ritem, ter dodal: “Vedno bolje je.”
Ko je obelodanil veselo novico, je povedal, da ni več tako mlad kot pred desetimi leti in da je počasi čas za naraščaj. Poleg tega je našel boljšo polovico, s katero si predstavlja družinsko življenje. “Če bi me pred dvema letoma vprašali, ali bi imel otroka, bi bil moj odgovor verjetno: Pa kaj si ti nor?! Zdelo se mi je, da moram izkoristiti življenje, ne vem natančno, kaj sem takrat mislil. Verjetno, da še ni čas in da moram še kaj narediti,” je pred pol leta na glas skupaj z nami razmišljal Filip, danes pa na družabnih omrežjih ponosno deli fotografije svoje malčice, ki mu je odprla povsem nov vidik na življenje.
Ker se bliža nova sezona, bo prav Sofija razlog, da bo še toliko težje zapustiti varno zavetje doma. “Seveda, že ko sem šel prvič na smučanje, sem izkusil, kako je. Prve dni je fino, potem pa postane težje kot prej. Se pa zato toliko bolj veseliš, da prideš domov,” pojasni Filip. Že ob veseli novici so ga bližnji in domači zasuli s številnimi nasveti, nekateri so mu prišli bolj, drugi pa nekoliko manj prav. Je bil kateri prav posebej koristen?
“Zagotovo, a se ne spomnim. Nasvetov je bilo ogromno, a mislim, da se je najbolje ravnati sam po sebi. Hm, vsi so rekli, da moram vsak trenutek izkoristiti za počivanje. Najprej tega nisem najbolje razumel, pa sem hitro začel štekati,” pojasni z nasmeškom in doda: “Sem si kar mislil, da mora očetovstvo nekako tako izgledati. Je dosti lepega, a tudi dosti težkega. Na koncu, pod črto, se splača!” Umazane plenice mu ne povzročajo težav, medtem ko se mu v pripovedovanju pravljic še ni uspelo izkazati. Sofija je stara šele tri mesece, tako prideta bolj v poštev “nošenje in podiranje kupčkov. Za pravljice bo še dovolj časa.”
Otroci se hitro spreminjajo in kot bi trenil, bo napočil čas, ko bo Sofija izrekla prve besede, naredila prve korake. Kot nam je zaupal smučar, je razlika očitna že ob enotedenski odsotnosti, zato je včasih kar težko, ker zaradi dela ne more biti vedno ob njej: “Seveda, razlika je velika. Sofija je v obdobju, ko se otroci res hitro razvijajo. Vsak dan je kaj novega. Prideš po tednu dni domov, pa je otrok povsem drug. Zraste, ima druge kretnje, mimike. Po eni strani je težko vedeti, da to zamujaš. A z današnjo tehnologijo ni težko, saj se lahko vidimo in se pokličemo.”
Kmalu bo deklica zrasla, očka pa že razmišlja o tem, kakšne vrednote bi ji rad predal. Čeprav dobro ve, da ima vsak o sebi najboljše mnenje, si želi otroku predati kar se da najmanj svojih slabih lastnosti. “Želel bi ji predati znanje, za katero sem sam moral trdo garati. Želel bi jo navdihniti, da bo tako kot jaz samoiniciativna, polna življenjskega zagona in delavnosti. Pa seveda, da tudi po mamini strani prevzame dobre lastnosti in zraste v lepega samostojnega človeka, ki se bo spopadal s sodobnim svetom,” razmišlja Filip.
A ne pogledujte preveč v voziček in ne filozofirajte, komu je malčica podobna. “To pa popizdim! Otrok ni podoben nobenemu. Devetindevetdeset odstotkov otrok ni podobno nobenemu od staršev. Vsi so prepričani, da je izrezana mamica, ti pa gledaš mamo, pa ne vidiš podobnosti. Ko kdo to reče, se pohecam, da naj mi pokaže, kaj je čista mamica. Mislim, da ljudje ne vedo čisto, kaj bi rekli, in pridejo ven s temi stavki,” pove z nasmeškom Štajerec, a v isti sapi doda: “Monika pravi, da ima podobne kretnje in mimiko kot jaz. A samega sebe ne vidim, ko zeham. To vidijo drugi. Naj še malo odraste, pa bo to bolj prišlo do izraza.”
Prav zato bi malčica lahko nekoč v prihodnosti stopila na očkovo pot in se podala v šport, a Filip dobro ve, da prezgodnjih načrtov ni dobro delati. Vsak človek je individualno bitje. Medtem ko je njegova mama gojila upe, da bo tako kot ona tudi sin sedel za klavirske tipke, je sam dokazal, da ima vsak dar za nekaj drugega. Zato se mu zdi pomembno, da starši pustijo otrokom, da razvijejo svoje želje, cilje. Pomembno je predvsem, da otroka podpiraš na poti, na katero se poda.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Goran Antley, osebni arhiv, Mediaspeed
