Leta 2010 je prometna nesreča življenje radijske in televizijske voditeljice ter novinarke na nacionalni televiziji Sabine Brečko Guček zapeljala na popolnoma novo pot. Na prvi pogled nedolžna nesreča se je čez čas izkazala za dolgotrajno težavo, na katero domače zdravstvo ni našlo odgovora.
Pri Sabini namreč ne gre za eno od tistih zgodb s hitrim koncem. Gre za zgodbo, polno trpljenja, bolečin, nerazumevanja večine zdravnikov in brezupa. Gre za zgodbo, ki se je začela s poškodbo hrbtenice in perifernih živcev v vratu, križu in medenici.
"Leta 2010 je na poti na televizijo vame čelno trčil kombi. Že naslednji dan so se pojavili hude bolečine v vratu in križu, mravljinci in elektrika v zgornjih ter spodnjih okončinah. Vse to se je kljub fizioterapiji in analgetikom stopnjevalo. Peklo in žgalo je, kot bi sedela na ognju. Po dveletni odisejadi neuspešnega ugotavljanja vzroka, od zdravnika do zdravnika, sem bila poleti 2012 urgentno hospitalizirana na nevrološki kliniki v Ljubljani, saj so mi začele odpovedovati noge in sem pristala na invalidskem vozičku. Imela sem srečo, ker so vse nevrološke bolezni, vključno z multiplo sklerozo, ki so jo sumili, izključili.
A prava agonija se je paradoksno šele začela, saj je to za zdravnico na oddelku pomenilo, 'da si bolečino domišljam'. Doživela sem eno od največjih ponižanj, ko me je kljub mojim prošnjam, naj mi prisluhne in pogleda izvide ter genezo simptomov vse od nesreče naprej, odpustila z besedami 'nič vam ni, gospa Brečko, malo se vzemite v roke'. Jaz pa sem komaj stala na nogah," se prvih izkušenj s t. i. nevropatsko bolečino spominja Sabina in dodaja: "Odpovedovanje nog se je ponavljalo, pekočine so postale nevzdržne, sledile so ponovna urgentna hospitalizacija, infuzije, blokade ... Visoki odmerki zdravil so mi vedno bolj načenjali telo in duha. Nisem več vedela, na katera vrata naj potrkam, in se skorajda znašla pred Hamletovo dilemo 'biti ali ne biti'. Imela sem samo dve možnosti, ali končam na vozičku ali pa vzamem stvari v svoje roke. Z možem, ki mi je ves čas stal ob strani, sva dobro vedela, da težava ni v 'moji glavi', ampak v hrbtenici, zato sva zadevo vzela v svoje roke, prebrala ogromno literature, vzela kredit in poiskala pomoč v tujini. Najprej najboljšo slikovno diagnostiko perifernih živcev na svetu - nevrografijo v Londonu, ki spada pod kalifornijski inštitut za nevrografijo. Diagnoza še zdaleč ni bila lahka, a sem si prav oddahnila, ko so končno po treh letih kalvarije odkrili vzrok in potrdili to, kar sem ves čas zaman dopovedovala nekaterim zdravnikom pri nas, in sicer da gre za posledice prometne nesreče in da imam 'kompleksno večdimenzionalno vkleščenje živca v medenici in celotnega sakralnega pleteža živcev v križu'. Prepuščena sama sebi sem nato morala poiskati kirurga v tujini, saj tako zapletenega posega, s katerim bi sprostili te živce, pri nas ne opravljajo. Šla sem v Švico najprej na pregled in nato na operacijo k nevrokirurgu, ki velja za enega od najboljših na svetu na tem področju. Po posegu, s katerim je sprostil ukleščene in poškodovane živce v križu in medenici, je sledila zelo dolgotrajna in boleča rehabilitacija, saj se živci obnavljajo več let. Še pred tem mi je profesor Possover dejal: 'Sabina, pripravite se na najbolj črn scenarij; zbadanje z nožem, sunke elektrike, občutek ognja.' In prav je imel. No, stanje se je po enem letu vseh teh senzacij in slabše hoje počasi začelo umirjati, zdaj pa je končno prišlo do te mere, da je moje življenje skoraj na starih tirnicah," je svojo izkušnjo opisala Sabina, ki zdaj vsem tistim bolnikom, ki se še 'borijo' za svojo diagnozo in s tem pravilno ukrepanje, polaga na srce, naj ne obupajo.
"Če takoj ne ugotovi vzroka, se ne pustite odpraviti z diagnozami in opazkami, da je vse samo v vaši glavi, da ste hipohondri, da ste depresivni, zaupajte svojemu telesu in umu ter vztrajajte! Sama sem se počutila kot hlapec Jernej, ki išče pravico, lik meni tako ljubega Ivana Cankarja. A če ne bi ukrepala na svojo pest, bi bila že zdavnaj najmanj na invalidskem vozičku ali pa bi celo obupala," je pojasnila in dodala, da bi pozvala tudi zdravnike k temu, da pacientom bolj prisluhnejo. "Nekateri zdravniki bi se morali bolj zavedati, da so diagnostične naprave pri nas v določenih primerih precej pomanjkljive, predvsem na področju živčevja, in to tudi priznati ter svetovati, kako naprej. Ne pa pacienta odpraviti z besedami, da si samo domišlja, in ga poslati k psihologu! To je neodgovorno, saj tako hude bolečine ob poškodbah živcev v kombinaciji z gluhimi ušesi zdravnikov lahko vodijo v tragedijo! Le pravilna diagnoza pomeni tudi pravilno zdravljenje oziroma rehabilitacijo. Poleg tega je pri poškodbi živcev čas bistvenega pomena, saj dolgotrajna poškodba lahko postane nepopravljiva. Pri meni je šlo za las, saj so mi že odpovedovale funkcije," pojasnjuje Sabina, ki se sicer nerada izpostavlja v javnosti, še posebej ne želi govoriti o zasebnem življenju, a se je vendarle odločila, da o svoji izkušnji spregovori.
"To čutim kot dolžnost, v imenu vseh tistih, ki so morda v podobni situaciji, pa nimajo moči, znanja, denarja, človeka ob sebi, da bi jim pomagal. Jaz sem imela srečo, da sem našla pot, me pa boli srce, ko pomislim na tiste, ki te možnosti nimajo. Rada bi poudarila, da moj namen ni kritizirati zdravnikov, med njimi so tudi odlični strokovnjaki, tudi sama sem srečala nekaj takšnih, ki so me podprli na moji poti in sem jim hvaležna, žal pa v glavnem niso imeli škarij in platna v rokah," nam je pojasnila televizijka, ki pa še zdaj težko verjame, da zdravniki v Sloveniji do tedaj še niso slišali za diagnostiko, ki je njo po treh letih rešila hudih bolečin in stiske, ter meni, da bi morali zdravniki bolj sodelovati, tako med seboj kot tudi s pacientom.
"Vendarle smo del Evropske unije, zdravniki hodijo na številna izobraževanja po svetu, prek Zavoda za zdravstveno zavarovanje imamo določene pravice do diagnostike in zdravljenja v tujini, celo do povračila stroškov, ampak žal to pogosto ostane samo mrtva črka na papirju. O tem se žal lahko prepričamo v številnih primerih dobrodelnega zbiranja denarja za zdravljenje otrok v tujini," je še povedala.
Sicer pa to ni le zgodba o boju z mlini na veter. Je tudi zgodba o sreči v nesreči, ki je v hudem Sabino in Andreja še bolj povezala.
"Ljubezen je bila tista, ki me je vsa ta leta držala pokonci. Naj se sliši še tako klišejsko, vsak, ki je šel kdaj skozi težko preizkušnjo, dobro ve, o čem govorim. Brez moža, ki mi je ves čas brezpogojno stal ob strani, mi ne bi uspelo prehoditi te težke poti bolečin, hospitalizacij, stisk in krivic, saj vsaka hujša bolezen ali poškodba ostro zareže v vse pore življenja, tudi tiste očem drugih nevidne. Kot pravi antični kitajski pesnik in filozof Lao Tzu: 'Biti globoko ljubljen ti daje moč, medtem ko ljubiti globoko nekoga daje pogum.'," nam je s posebno iskrico v očeh opisala svetlolaska, ki se je zaročila in poročila ravno v času hude stiske in bolečine. "Andrej me je zaprosil poleti 2012, poročila pa sva se leto kasneje. To je bilo še pred operacijo, ko je bilo precej hudo, po vseh teh neuspešnih urgentnih hospitalizacijah," nam je povedala in dodala, da sta imela prelep intimni obred ob morju, na katerem so bili prisotni le njuni najbližji.
"Priprave in celotna poroka so bile seveda prilagojene mojemu takratnemu stanju. To je bil svetilnik, ki nama je kazal pot iz teme bolečine in negotovosti. Pričakovanje nečesa tako lepega mi je dalo krila. To mi je poleg knjig dajalo moč, da sem zdržala," je opisala čas pred poroko in dodala, da je bilo sicer vredno vsakega truda.
"Večkrat se šaliva, da bi kar ponovila in vse bi storila isto. No, le bolečine in zdravila bi pustila doma. (smeh) Moj mož je glasbenik, zato so nama izbrani glasbeni program pripravili člani in prijatelji njegovega benda Hiša, igral pa nama je tudi Aleksander Mežek," je pojasnila in dodala, da sta zaradi poškodbe tisto pravo divjo poročno zabavo in medene tedne sicer preskočila. A nič zato. Bosta že nadoknadila. Onadva sta srečna, da se imata. In tako je tudi prav.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič, Aleks in Irena Kus
