Mariborska operna pevka, ki blesti tudi na mednarodnih odrih, nam je povedala, kdaj je odkrila ljubezen do opere in kako je nastopati s svetovno znanim tenoristom Placidom Domingom.
Pred kratkim je prejela odlične kritike za Mimì v Puccinijevi operi La Boheme v uprizoritvi Opere SNG Maribor. Mene pa je na srečanju očarala s toplino, prijaznostjo in smislom za humor.
Že nekaj let ste razpeti med Slovenijo in tujino, kar je najbrž precej naporno. Radi potujete?
Nisem ljubiteljica potovanj, vendar imam zelo rada svoje delo, ki vključuje tudi gostovanja v tujini. Rada potujem, če grem na dopust, kadar potujem zaradi dela, pa je drugače. Logistika in pakiranje mi nista v užitek.
Kdaj ste odkrili ljubezen do opere?
Pozno. Prvič sem bila v operi šele pri 17 letih. Ko sem obiskovala ure solopoletja, še nisem dobro poznala opere. Potem pa sem jo počasi začela odkrivati in se zaljubljati vanjo.
Se spomnite prve opere, ki ste si jo ogledali?
La Boheme. (smeh) Očitno mi je usojena.
Ste si takrat želeli, da bi nekoč nastopili v vlogi Mimi?
Takrat sploh nisem razmišljala, da bi bilo to možno. Toda opera mi je bila zelo všeč in spomnim se, da sem na koncu jokala.
Mimi je ena od številnih opernih junakinj s tragično usodo. Se vas močno dotaknejo tragične zgodbe opernih junakinj?
V operi je veliko tragičnih, žalostnih likov, obenem pa je tudi veliko zabavnih, vendar vedno pristanem v vlogah, ki na koncu umrejo. Celo profesorica mi je v šali rekla: Če tvoj lik na koncu ne umre, vloga ni zate. Pri ustvarjanju vloge se vedno poskušam poistovetiti z njo, vendar to ne pomeni, da želim prevzeti njen značaj in njen način življenja, saj ne želim doživeti usode tragičnih junakinj. Poskušam pa občutiti, kaj bi naredila na njenem mestu, kako bi se odzvala, kakšno bi bilo moje gibanje. Proučujem torej možnosti, ki jih lahko izrabim na odru kot igralka.
V mariborski operi ste v vlogi Mimi poželi navdušenje občinstva in kritikov. Vaša vrnitev na oder mariborske opere je za domače občinstvo posebna čast, kako pa jo doživljate vi?
Vedno rada nastopam v mariborski operi, saj je Maribor moj dom. Poseben čar je, ko se iz lastnega doma odpraviš na predstavo. In veliko mi pomeni, da sem lahko del slovenske kulture.
Katera vloga je bila za vas najbolj zahtevna?
Veliko jih je bilo. V zadnjem času se ukvarjam z Wagnerjevim in Straussovim repertoarjem, kar so zelo zahtevne vloge, saj opere trajajo po pet ur. To je fizično izjemno naporno.
Kako poteka vaš dan pred premiero?
To je odvisno od predstave in od obveznosti, ki me čakajo tisti dan. V idealnih okoliščinah bi se zbudila pozneje, si pripravila zajtrk, vendar dandanes to ni mogoče. Svojo energijo poskušam ohraniti do večera. Dan pred premiero grem nekoliko prej spati, pazim na prehrano in ne pijem alkohola.
Ste tudi sicer zelo disciplinirani?
Seveda, zavedam se, da je pri določenih letih potrebna večja previdnost. Ko si mlajši, se namreč lahko ponoči zabavaš in greš zjutraj delat, pozneje pa to ni več mogoče, ker so posledice bolj opazne. Manj ko imaš ekscesov, večja je verjetnost, da bodo glasilke delovale, kot je treba.
Študirali ste na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Zakaj ste se odločili za študij v Gradcu?
Takrat nisem vedela, katera univerza bi bila najboljša zame. Moja profesorica Jolanda Korat me je napotila v Gradec in zdelo se mi je imenitno, da bi lahko študirala v tujini.
Kako se spominjate avdicije?
Na avdiciji sem bila verjetno simpatična v svojem neznanju. Pela sem arijo, ki ima žalostno zgodbo, jaz pa sem se veselo smejala.
Vaš preboj v tujino se je zgodil na avdiciji v Veldnu, kjer vas je slišal Fabio Luisi, glavni dirigent Metropolitanske opere v New Yorku. Se še vedno udeležujete avdicij?
Ne, ker sem na njih zelo neuspešna. Vsi moji nastopi v zadnjem času so posledica povabil in naročil, ki temeljijo na referencah. Uspešna vloga je edina prava kvalifikacija in je precej bolj kredibilna kot opravljena avdicija. Avdicija, ki traja tri minute, namreč ni zagotovilo, da se boš odlično znašel v operni vlogi. Poznam odlične operne pevce, ki niso uspešni na avdicijah, in obrnjeno. V Ameriki imajo celo treninge za opravljanje avdicij, kjer pevce psihično pripravijo na to, da v treh minutah prepričajo žirijo. Vendar ni nujno, da bodo blesteli tudi v operi.
Leta 2007 ste na Dunaju opravljali avdicijo za Placida Dominga in ga navdušili. Z njim ste že večkrat sodelovali, pred kratkim ste bili njegova gostja na koncertu v Ljubljani. Vam veliko pomeni sodelovanje z njim?
On je ikona v opernem svetu, biti v njegovi bližini je zame ogromna čast. Hvaležna sem mu za priložnost, da lahko nastopam z njim. Od njega se namreč veliko naučim in občudujem njegovo neverjetno karizmo. Velikokrat se sprašujem, ali se ljudje s tem rodimo ali se lahko tega tudi priučimo. On ima resnično izjemno karizmo. Ko vstopi v prostor, ljudje zažarijo in je v središču pozornosti.
Poleg opernih vlog imate tudi številne koncerte. Se sami dogovarjate za nastope ali imate menedžerja?
Trenutno sem na trgu sama. Italijanski menedžer, s katerim sem sodelovala, se je namreč posvetil popularni glasbi. Pozneje sem se dogovorila za sodelovanje z ameriškim menedžerjem, vendar ni naredil nič zame po tem, ko sem zanosila, zato sem ostala sama. Imela sem veliko ponudb različnih agentov, vendar je potrebna previdnost pri izbiri. Za zdaj kaže, da se bo moj italijanski agent vrnil, saj ima zelo veliko agencijo, kjer bo tudi oddelek za klasično glasbo.
Med pripravami na intervju sem našla vašo odlično priredbo skladbe Boba Dylana Buckets of Rain. Vas zanima tudi izvajanje popularne glasbe?
Zelo mi je všeč popularna glasba, vendar se sprašujem, ali sem primerna za interpretacijo takšne glasbe. Rada imam tudi latino glasbo, jo pa veliko pevcev izvaja veliko bolje od mene, zato se tega ne upam lotiti. Izleti v popularno glasbo so mi zelo všeč, a to počnem za zabavo, prioriteta pa ostaja klasična opera.
Ali doma poslušate klasično glasbo?
Ne, doma ne poslušam ničesar, ker potrebujem tišino, da se lahko osredotočim na študij vloge. Večinoma namreč vloge nastajajo doma, v operi pa imamo skupne vaje.
Koliko ur na dan posvetite vajam in pripravam na vlogo?
Priprave so odvisne od predstave, medtem ko vaje, s katerimi ogrejem glasilke, ne doživljam kot delo, saj navadno vmes počnem nekaj drugega. Pogosto prepevam pod prho ali med pospravljanjem. Toda učinek je odličen, ker to počnem sproščeno. Trenutno imam zahtevnejše vloge in potrebujem več časa, da se jih naučim. Vedno pa sem pozorna na to, da obvarujem svoj glas.
Pred kratkim ste zboleli, kar je pri vašem poklicu izjemno neprijetno. Najbrž ste bili zelo razočarani, ker niste mogli nastopati v predstavah.
Imela sem gripo, ki me je položila v posteljo za 25 dni. V takšnem primeru ne moreš narediti ničesar, lahko le piješ čaj in čakaš, da mine. Bolezen je bila močnejša od mene, zato resnično nisem mogla nastopati. Upam, da občinstvo to razume. Z vročino nad 39 °C namreč nisem mogla niti vstati iz postelje.
Je nadarjenost za glasbo prisotna v vaši družini?
Moji starši niso glasbeniki. Dedek je prepeval v opernem zboru, vendar v otroštvu nisem bila v stiku z opero. Toda odkar pomnim, sem prepevala. Pogosto sem prepevala v angleščini, čeprav je takrat še nisem dobro znala, namesto mikrofona pa sem uporabljala krtačo za lase.
Ste takrat sanjarili o pevski karieri?
Ne, vendar sem uživala, ko sem pela.
Kakšne so bile vaše poklicne želje v otroštvu?
Najprej sem želela biti prodajalka sladoleda, nato pa Dedek Mraz, ker nikdar ne umre. Po maturi sem se vpisala na Biotehniško fakulteto, ker me je molekularna biologija zelo zanimala, vendar sem si premislila in odšla študirat petje.
Ste se želeli profesionalno ukvarjati tudi z jahanjem, s katerim se ukvarjate že od otroštva?
Ne, čeprav obožujem naravo in jahanje. Toda na žalost nimam dovolj časa za vse, odkar imam tudi hčerko.
Najbrž je težko usklajevati številne operne vloge in koncerte v tujini z družino.
Zdaj je to mogoče, ker hči še ne hodi v šolo. V tujino grem namreč z mamo in hčerko, zraven pa vzamemo še psa. Toda ne vem, kako bo pozneje.
So vaša prijateljstva večinoma povezana z opero?
Veliko ljudi spoznam po zaslugi dela, vendar so takšni odnosi kratkotrajni, ker smo skupaj dva meseca, pozneje pa veliko ljudi ne vidim več. Toda pravi prijatelji so resnično zvesti, četudi me dva meseca ne vidijo. Pred kratkim sva z mojo najboljšo prijateljico po dolgem času šli na kosilo in strinjali sva se, da bi morali to početi pogosteje. Čudovito bi bilo, če bi odšli enkrat na mesec na večerjo in bi si privoščili perutničke.
V sezoni 2004/2005 ste bili članica dunajske Državne opere. Kako se spominjate tistega obdobja?
Takrat sem bila zelo mlada in precej neučakana. Ko sem bila zaposlena v dunajski Državni operi, nisem imela največjih vlog, kar se mi je zdelo nepravično. Nisem želela čakati več let na glavno vlogo. Pogosto sem prepevala vloge izven svojega repertoarja, kar je bilo naporno. Po letu dni sem se odločila, da želim na drugačen način razvijati svojo kariero.
Odločitev je bila očitno pravilna, saj ste postali mednarodno priznana sopranistka. Je v opernem svetu možno govoriti o slavi?
Ne, nekoč so ljudje prosili operne pevce za avtograme, zdaj tega ni več. Pred leti so ljudje pogosteje hodili v gledališče, več je bilo mlajšega občinstva. Morda je razlog za odsotnost mlajšega občinstva, da mladi niso seznanjeni z opero. Pomembno je, da seznanimo otroke s klasično glasbo. Želim si, da bi moja hči obiskovala glasbeno šolo, četudi se pozneje ne bo ukvarjala z glasbo. Glasba je del splošne izobrazbe, vendar je glasbeni pouk v naših šolah preveč poenostavljen. Otroci bi se lahko naučili igrati kakšen inštrument, saj to ni bolj zahtevno od matematike. Zame je glasbena šola v otroštvu bila obveznost in odgovornost. Vedela sem, da moram priti pripravljena na uro klavirja. Na žalost doma nisem imela klavirja, in kadar nisem mogla dovolj vaditi, sem jokala, ko sem se morala nepripravljena odpraviti na uro. Nikakor ne zagovarjam ideje, da morajo imeti otroci veliko obveznosti, vendar je dobro, če imajo eno obšolsko dejavnost in prevzamejo odgovornost zanjo.
Vam veliko pomeni odziv občinstva?
Da, operni pevci smo namreč nekoliko egocentrični. Ploskanje je zelo blagodejno za ego. Veliko mi pomeni odziv zadovoljnega občinstva.
Ste zaradi naklonjenosti občinstva in odličnih kritik vse bolj samozavestni?
Ne, vedno dvomim vase. Pri vsaki vlogi si želim, da je prva vaja uspešna, ker imam po njej nekoliko več samozavesti.
Vam je lažje, kadar se spet znajdete v isti vlogi?
Drugače je, ker se razvijaš kot oseba, nekatere vloge, recimo, Mimì, pa raje prepustim mlajšim pevkam. Bohemi so mladi ljudje, zato so za takšne vloge primerni mlajši ljudje s svežo energijo. Načrtno sem spremenila repertoar, ker lahko s svojim znanjem in tehniko dosegam uspehe z drugačnim, težjim repertoarjem.
Vas je strah obdobja, ko ne boste imeli veliko opernih vlog?
To je neizogibno. Prej ali slej se vsakdo, v kateremkoli poklicu, sreča s staranjem. Treba je odnehati pravočasno. Na žalost je kariera operne pevke prekratka glede na življenjsko dobo, vendar je težko pričakovati, da bi počela karkoli drugega, saj sem v to vložila veliko energije in časa. Toda ko me bo glas izdal, bom najbrž poučevala. Morda pa bom počela čisto kaj drugega.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik