Na gričih Počehove, ki so na obronkih mesta Maribor, najdete vinarsko hišo Horvat. Sabina Horvat s svojim bratom nadaljuje večletno družinsko tradicijo predelovanja odlične žlahtne kapljice, za katero so dobili že številne nagrade in priznanja.
Story: Pri vas družinska tradicija slovi po vrhunskih in večkrat nagrajenih vinih. Nam zaupate kaj o svoji zgodovini?
Vinogradništvo in vinarstvo predstavljata v naši družini tradicijo. Prejšnji rodovi so vinograde obdelovali na več različnih lokacijah v Halozah. Usoda je hotela, da se je z nakupom posestva v Počehovi v neposredni bližini središča Maribora začela pisati naša zgodovina. Zdaj se kot druga generacija ukvarjamo s to dejavnostjo na tej lokaciji že 55 let. Zelo intenzivno od leta 1985 s prvo polnitvijo buteljčnih vin. Zavedamo se, da danes soustvarjamo zgodovino slovenskega vinarstva. Še posebej to doživljamo, ko se udeležujemo različnih predstavitvenih dogodkov, sejmov in vinskih salonov zunaj meja Slovenije. Kvaliteto naših vin skoraj vsako leto dokazujemo in potrjujemo z udeležbo na mednarodnih vinskih ocenjevanjih. Predvsem v okviru revije Decanter iz Londona in AWC Vienna v Avstriji. Menim, da imamo spoštovanje do trte z vzgojo pridobljeno, okušanje delno tudi prirojeno. Je pa res, da se vedno učimo, ker se vsak dan pogovarjamo o okusih. Tako hrane kot vina. Tako doma kot zdoma.
Story: Sabina, ste ena od redkih žensk na področju vinarstva, ki nadaljujejo tudi družinsko zgodbo. Včasih je ta poklic veljal predvsem za moški poklic. Kaj je vas gnalo, da niste ubrali druge poklicne poti?
Splet okoliščin. Veliko sta seveda k temu prispevala družinska vzgoja in odgovornost do vinske trte in njenih sadov. Toda v nekem trenutku sta me očetova bolezen in istočasna bratova obveznost do vojske prikovali v vinsko klet. Takrat se je pravzaprav moje delo resno začelo. Včasih se rada pošalim, da v vinski kleti ali v kuhinji ne moreta biti dva chefa. Se pravi, ko eden chef odide, pride drugi. Ja, v naši družini sta ti dve vlogi zamenjani. Jaz se raje gibljem med vinskimi sodi, brat pa ustvarja za štedilnikom. Si pa mnenja in kritiko vedno izmenjava. Sicer me kdaj pa kdaj 'firbec daje' in pomislim, le kam bi me pot zanesla, če se ne bi odločila za to poklicno, življenjsko pot. Je pa res, da mi je vino zlezlo pod kožo in da je poleg tega, da je to izredno težko, življenjsko delo, tudi izredno ustvarjalno. Z vinom se vinarji izražamo, rastemo. Vedno dodamo neko osebno noto, osebni pečat. Če ne bi bilo tako, prav gotovo tega več ne bi počela.
Story: Z bratom sta prevzela delo in odgovornost. Slišala sem, da ste zelo spretni in da to, kar naredite z vinom, terja veliko znanja in 'čarovniške' spretnosti ...
Osebno se sicer ne bi izrazila, da imam 'čarovniško' spretnost. Ker če bi jo imela, vino ne bi bilo več zanimivo. Vsako leto bi bilo vrhunsko in vsak letnik bi bil odličen. Realno seveda ni tako. Osnova vsakega vrhunskega vina je zdravo, lepo, dozorelo grozdje. Za kvalitetno grozdje pa je potrebna celoletna (skoraj bolestna) skrb za vinograd in seveda, kar je najpomembnejše, vreme. Vse pa se začne z rezjo že v zimskih mesecih, kjer se zavestno odločaš, kaj želiš: kvaliteto ali količino. Nato spremljanje vremena in razvoja rasti, odločitve o času škropljenja, zelenih delih ... Pravzaprav govorimo o tovarni v naravi in v odvisnosti od narave. Ko pa pridelaš grozdje, želiš njegovo prvinskost, karakteristike ohraniti in ponuditi v kozarcu. Tudi v slabših letnikih se trudimo pridelati všečno in dobro vino. V tem je čar vinogradništva - vino je odvisno od letnika.
Story: Lega vaših vinogradov je odlična za sorto sauvignon. Katere sorte še imate in iz katerih je vaše najboljše vino?
Imamo več različnih belih sort vinske trte: od chardonnaya, sauvignona, sivega pinota, traminca, rumenega muškata do renskega in laškega rizlinga ter dve rdeči sorti: zweigelt in modro frankinjo. Skoraj vsako leto se odločimo tudi za pridelavo vin posebne trgatve, pozne trgatve, izbor, jagodni izbor ali ledeno vino. Kot rečeno, imamo širok izbor vin, ki je namenjeno različnim okusom in tudi priložnostim. Katero je naše najboljše vino? Težko se osredotočimo samo na eno vino. Do zdaj je bilo že kar nekaj izjemnih vin posameznih letnikov, ki so še po večletnem obdobju dala odlične rezultate. V srcu pa sta mi osebno najbolj blizu sauvignon in chardonnay. Delno tudi zaradi vsakoletnih pričakovanj.
Story: Čar vašega dela je ta, da je vino vsakega posameznega letnika enkratno. Katera leta so do zdaj dala najboljšo žlahtno kapljico?
V zadnjem desetletnem obdobju se kar vrstijo odlični vinski letniki - 2003, 2008, 2009, 2011, 2013. Tudi letnik 1997 izstopa. Upamo, da se bo ta ciklus nadaljeval. Prav gotovo se sušna in vroča poletja posledično kažejo v hitrejšem dozorevanju grozdja in septembrskih štajerskih trgatvah. Vinarji imamo raje sonce in visoke temperature kot dež in hladno vreme. Trta je rastlina sonca. Posebej slab letnik je bil za nas lanski, tako z vidika količine in kvalitete. Najprej nam je spomladi naredila ogromno škodo zemljemerka, čez leto pa tudi srnjad. Se pošalim, da imamo v naših vinogradih srne z okusom rumenega muškata. Prav gotovo se pa, kot vsi kmetovalci, najbolj bojimo toče. Videti je, da bodo z ekstremnimi temperaturnimi spremembami tudi ujme z dežjem in točo pogostejše.
Story: Tudi vi ste član nove Zadruge Piramida, s katero si prizadevate k obuditvi hriba v Mariboru. Zakaj ste se odločili za tako velik projekt? Ne nazadnje skrbite še za nov dodaten vinograd?
Projekt Piramida je dolgoročen projekt in ima širše razsežnosti kot samo vinograd na mestnem hribu. V prvi vrsti pa smo se za ta korak odločili, ker se nam zdi nedopustno, da bi mestna identiteta propadla. Redka so mesta na svetu, ki imajo takšno danost, da je mestni hrib z vinsko trto vpet v center. Sploh pa tudi kot pridelovalci vina opažamo povpraševanje pri turistih glede ponudbe mesta, doživetij, spoznavanja kulturne dediščine in kulinarike. Ker gost, turist ne bo prišel večkrat v Maribor zaradi ene same, najstarejše trte na svetu, pa tudi ne bo ostal dlje, ker samo pogled na mestne hribe, včasih posajene z vinsko trto, kaže žalostno podobo. Tako se nas je nekaj vinarjev in isto mislečih posameznikov združilo v Zadrugo Piramida, da s skupnimi močmi obdelujemo vinograd na Piramidi. S tem dejanjem tudi želimo spodbuditi meščane v razmislek, kaj lahko vsak med nami naredi za boljši, lepši Maribor.
Story: Ste v prvi vrsti vinarka, mama in žena. V vašem vinotoču sprejmete tudi številne goste. Kako je vsa družina vpeta v delo? Vam tudi otroci pomagajo?
Vsa družina je vpeta v delo, povezano tako s trto kot z vinom. So obsežna opravila, ki se jih lotimo skupaj, toda načeloma so vloge v družini porazdeljene. Ni vina brez vinograda in pri nas ne bi bilo vinogradništva, če ne bi imeli takšne podpore pri mami, ki je še zelo aktivna pri delih v vinogradu. Oče skrbi, da so dela pravočasno narejena. Je največji kritik v družini in nas takoj opozori, če kaj ni v redu. Brat rad ustvarja v kuhinji in vodi izletniško kmetijo kot dopolnilno dejavnost na kmetiji. Mož največ postori za predstavitev in promocijo naših vin. Zato tudi naš glas seže v ... vas. Otroci? Razumejo naše delo in trudimo se, da so vpeti v opravila. Moja malenkost - poskušam karakteristike grozdja ponuditi v kozarcu. Smo kot običajna družina. Se dopolnjujemo, pa tudi pokritiziramo. Vedno z namenom, da smo še boljši.
Story: Trgatve so v polnem teku, ste že zaključili ali vas še čaka kaj dela?
Trgatve se zdaj že zaključujejo. Sicer nas čaka še nekaj dni obiranja, vendar bomo skupaj s posebnimi trgatvami (izbori) verjetno v oktobru zaključili. Pri nas ta čas traja okoli tri tedne. Prednost dajemo primernemu dozorevanju, kar je odvisno od sorte, lege in tega, kaj želimo ponuditi v vinskem kozarcu.
Napisala in fotografije MIMA
Oblačila Luna (Europark)
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
