Sabina Kogovšek: "Mama mora biti zadovoljna na vseh ravneh"

Je velika ljubiteljica gibanja, zaljubljena v rodno Gorenjsko in mama treh hčera. V letošnji sezoni jo lahko občudujemo v dveh odličnih predstavah Bedenje in V imenu matere, kjer iskrivo in čutno na oder postavi svoja čustva.

Trenutno v SNG Drama igrate v dveh predstavah na temo družine in kako nas družina in predniki zaznamujejo. Kako vas je zaznamovala vaša?

Družina je vse, kar imaš. Je celica, iz katere izideš, in tudi če jo želiš kdaj pozabiti ali pa se z njo ne ukvarjati, se moraš, saj je neizogibna in te obkroža na vsakem koraku. Včasih zelo zavedno, bolj ali manj pa nezavedno. Ko smo začeli delati predstavo V imenu matere, ki je dokumentarno besedilo življenja avtorja Iva Svetine, smo z igralsko ekipo veliko debatirali o družini, o tem, kako predniki vplivajo na naša življenja.

Radovednost me je tako potegnila, da sem od mame želela izvedeti vso zgodovino svojih starih staršev, začela sem kopati po koreninah svoje številne družine. Natančno sem želela vedeti, kako sta se moja stara starša spoznala, kako sta živela med vojno. Zgodovino svoje družine moram ohraniti živo, saj jo želim predati naprej svojim otrokom. Želim, da moje hčerke izvedo vse o svojih prednikih, saj je poznavanje družine najdragocenejša dota, ki jo dobiš v življenju. Iz nje črpaš samozavest, umešča te v prostor in čas.

Iz kakšne družine izhajate?

Mama je Primorka, oče, že pokojni, je bil Gorenjec. Ta kombinacija je kot dve tektonski plošči. Skupaj gresta dobesedno kot ata na mamo, se pa ves čas malo giba sem in tja. Občutek imam, da mi v družini, imam še starejšega brata, ni bilo nikoli dolgčas, da so bili naši odnosi živi in dinamični. No, saj so še vedno!

Se lahko od družine sploh osamosvojimo?

Prav je, da se v določenem trenutku osamosvojiš od družine in začneš svoje starše in sorojence gledati na drugačen način. Začneš jih spoznavati kot ljudi s svojim značajem in tako postaja družinski odnos bolj kakovosten in oplemeniten. Od družinskih korenin se nikoli popolnoma ne ločiš in ne vidim potrebe, da bi se. Z nekaterimi sorodniki se ne videvamo pogosto, a čutim, da so del mene. Zgodbe, ki so mi jih pripovedovali starši, so bile zelo dragocene in so se mi vtkale v spomin. Nekoč jih bom napisala.

Kaj vas je poleg družine še zaznamovalo?

Uf … kaj me ni? Najbrž vse, kar sem doživela, otroštvo na Prešernovi 16 v Radovljici, vsi ljudje, ki sem jih srečala, moje japonke, celotna pot … še vedno sem zelo povezana z domačimi kraji in ljudmi. Gorenjci imamo privzgojeno ljubezen do narave in športa, ki jo živim naprej s svojo družino. To so zelo pozitivne stvari. Gotovo me je zaznamovalo, da nisem Ljubljančanka. Če prihajaš iz province, imaš boljši razgled nad mestom. Na vasi se vsi poznamo, se pozdravljamo, smo bolj sproščeni in takšno komunikacijo v mestu pogrešam. V manjših krajih si ljudje med seboj bolj pomagajo, v mestu nas je pač preveč.

Predstava Bedenje, v kateri igrate, govori o prepovedanih družinskih zgodbah. Menite, da bi morali več vedeti o svojih prednikih, saj v vsaki družini obstajajo boleče zgodbe prednikov, ki skozi generacije in bolečino vplivajo na naše razumevanje odnosov?

Mislim, da smo si družine, širše gledano, med seboj precej podobne. V vsaki se je skozi nekaj generacij gotovo zgodila kakšna ekscesna smrt, zakockano premoženje, razprtije okoli dediščine, vsaka družina je verjetno imela tudi kakšnega izobčenca, drugačnega od drugih, o čemer se ne govori veliko … citat iz Ane Karenine, pravi, da so si vse srečne družine med seboj podobne, vsaka pa je nesrečna po svoje. Mislim, da to kar drži.

V predstavi Bedenje je rdeča nit bežanje od primarne družine in spraševanje, kaj sploh je družina. Zakaj marsikdo beži od družine?

Dedek v predstavi lepo reče, da nismo družina zato, ker se maramo in ker se imamo radi, temveč zato, ker smo družina. Tako pač je. Tudi mama svojemu sinu pove, da jih je sicer zapustil, vendar od sebe ne more pobegniti. Ko si človek ustvari svojo družino, se mu spomini vračajo k primarni družini. Takrat mora vsak razčistiti odnose z mamo, očetom, sorodniki in drugo duhovno družinsko zapuščino.

Kako smiselno je imeti konflikt z družino, predvsem s starši, saj so oni edini, ki nas brezpogojno ljubijo?

S konfliktom ni nič narobe. Pomeni, da so stvari, o katerih se je treba pogovoriti. Precej hujši in razdiralen se mi zdi molk. Hvaležna sem, da sem imela starše, s katerimi smo si lahko vse povedali, hkrati smo se lahko tudi močno sprli, vendar se zaradi tega niso začele nabirati zamere. To je osnovna komunikacija. Mislim, da svojih staršev in sorojencev ne moreš sovražiti. Ne smeš! Ljubezen je gonilo človeštva in za to se je treba truditi. Negativna čustva ne plemenitijo, niso produktivna in ljudje zaradi tega lahko tudi zbolimo.

Kakšen odnos imate z nekdanjim možem?

Z nekdanjim možem (Jurij Zrnec, op. a.) si glede starejših dveh hčera zelo stopava nasproti, spoštujeva dogovore, ker je to najina dolžnost. Ne glede na ločitev je moja dolžnost preseči svojo bolečino in neproduktivno jezo predelati v ljubezen, ki jo dajem svojim otrokom. Imam samo eno ljubezen, s katero hranim vse, ki jih imam rada. Da je lahko imam dovolj, ni prostora za stara negativna čustva.

Obstaja recept, kako izbrati partnerja oziroma očeta svojih otrok? Ne obstaja. To preprosto veš, saj ti tako govorita srce in glava. Nisem si predstavljala, da bom imela z Jernejem (Jernej Čampelj, op. a.) še enega otroka. Poslušala sem sebe in sledila svojim željam. Tega nisem načrtovala. Zgodilo se je, ko sem opravila z negativnimi čustvi iz preteklosti in živela naprej. Zdaj nas je pet, štiri ženske in en moški, s katerim moramo zelo lepo ravnati, saj ga imamo vse zelo rade.

Igralski poklic je zelo specifičen, brez določenega urnika. Kako usklajujete poklic in tako številno družino?

Včasih je ob šestih zvečer zelo težko iti od doma, saj vem, da se bom utrujena in razbita vrnila šele ob polnoči in zjutraj bom komaj vstala iz postelje. Najtežje se je posloviti od hčera, ko ima najstarejša matematični problem, srednjo boli trebušček, najmlajša dveletnica pa joka, ker bo namesto mamice prišla varuška. To so zame najtežji trenutki. Takrat se vprašam, ali sem bila preveč pogumna, preveč požrešna, ali sem hotela preveč, ali bom zmogla, ali delam prav. Ko to naredim in sem sicer malo poškodovana in ko vidim, da zmorem, me to okrepi in sem srečna. Takrat lahko to srečo vrnem svoji družini. Mama mora biti srečna in zadovoljna na vseh ravneh: na čustveni, fizični, psihični, erotični ...

Igralci ste obdani z mediji, ki so delno tudi oblikovalci vaše podobe, vendar so lahko prisotni tudi v mračnejših obdobjih vašega življenja. Bi si takrat želeli manj medijske pozornosti?

Medijska pozornost ni nič slabega in sami se odločamo, kako široko bomo odprli vrata svojega doma. Jasno, da so mediji še toliko bolj radovedni, kadar gre za ločitev, smrt, škandal ... Ko sem se ločevala, sta bili hčerki še tako majhni, da v trafiki nista brali naslovnic in videli slik. Večina objavljenega je bilo izmišljenega. Nikoli nisem čutila potrebe, da bi svojo stisko ali veliko srečo delila z znanimi in neznanimi ljudmi. Dovolj mi je peščica ljudi, ki so mi zelo blizu. Trenutni mir mi je dragocen in se mu ne odpovem.

Včasih smo o vaši zasebnosti vedeli veliko več, danes manj. Je pojavljanje v medijih mogoče uravnavati? Zgodilo se mi je, da je neki rumeni medij objavil fotografijo, ko po premieri s soigralcem reževa torto, in napisali, da sva par. To je nekaj najbolj nizkotnega, kar se lahko zgodi, saj gre za širjenje laži. Rumenih medijev sicer ne jemljemo resno, vendar pa jih vsi beremo.

S kolegi igralci smo se ob tem, kaj vse so mi pripisovali, kdaj nasmejali, saj smo vedeli, da novica ni bila resnična, po drugi strani pa mi ni bilo vseeno, saj gre za laž, na katero nimam vpliva. Česa ne želite deliti z javnostjo, in kje postavite mejo med medijsko prepoznavnostjo in zasebnostjo? Navsezadnje je določena medijska izpostavljenost za vaš poklic celo nujna.

Če si umetnik, športnik ali kakšna druga prepoznavna in javna oseba, je medijska izpostavljenost neizogibna. Rada govorim o svojem delu, rada odgovorim tudi na kašno vprašanje, ki naredi ovinek v moj dom, saj navsezadnje nimam česa skrivati. O otrocih, ljubezni in denarju pa ne govorim. Priznam, da mi je v mlajših letih godilo videti svojo lepo fotografijo v reviji, danes pa tega pri svojem delu ne potrebujem. Sem vesela, da me je tovrstna nečimrnost minila.

Torej priznate svojo nečimrnost?

Seveda. Igralci smo nečimrni ljudje v pozitivnem smislu. Igralec brez kančka samovšečnosti, zdrave samozavesti ne more stopiti pred polno dvorano gledalcev. Že kot otrok sem začutila refleks želje po nastopanju pred občinstvom. Tega me ni bilo strah in nisem imela negativne treme. Stara sem bila sedem let, ko sem prvič povedala pesem pred občinstvom in počutila sem se fantastično. Takrat sem vedela, da bom igralka.

Vam je kdaj nerodno? To ne pomeni, da nimam treme. Če kakšen projekt ni dober, se ne počutim dobro, saj vem, da svojega dela nisem opravila po svojih najboljših močeh. Takrat grem težje pred ljudi, vendar vsako stvar speljem profesionalno. Se trudim! (smeh).

Imate zadržke do golote na odru ali na filmu? Gotovo gre za zelo intimni trenutek in nekateri igralci s tem nimajo težav, jaz pa imam do tega več zadržkov in moram takšno dejanje bolj osmisliti. Nisem bila prav velikokrat postavljena v tak položaj. Lahko igralci goloto tudi zavrnete? Seveda. Tudi drugi razlogi so, zakaj igralec zavrne vlogo, golota ni tako strašna.

Nekoč sem zavrnila vlogo zaradi golote, saj sem bila prepričana, da je šlo zgolj za učinek ekscesa, pri čemer moj goli prizor zgodbe ne bi podkrepil in oplemenitil. Takrat sem vlogo izgubila in bila prisiljena izstopiti iz projekta. Bila je prva vloga po moji drugi nosečnosti in ni mi bilo lahko, saj se je po porodniškem dopustu vedno težko vrniti v kolesje gledališča. Moja pot je bila takrat zelo negotova in kar nekaj mesecev sem bila brez dela. Pa vendar nisem nikoli obžalovala svoje odločitve. Včasih moraš reči ne.

Bi se podobno zgodilo tudi kašnemu vašemu moškemu kolegu? Čutite neenakopravnost med spoloma v igralskem poklicu?

Kolegi igralci imajo predvsem veliko več možnosti in se takšni odkloni ne poznajo tako močno kot pri igralkah. Tudi v našem poklicu so med spoloma razlike, pri čemer ne bi uporabila besede diskriminacija, je premočna, a vendar gledališče ponuja moškim več vlog kot ženskam. V našem poklicu je tudi neprimerljivo več režiserjev kot režiserk. Gledališče je zelo moški svet, čeprav je razmerje med igralci in igralkami precej enakovredno.

Se tudi pri nas od igralk pričakuje, da z moškimi nadrejenimi za vlogo sklenejo kakšen kompromis več?

Naš poklic se giba na zelo tankem ledu in vsak zase presodi, kakšne kompromise bo sklenil. Ko se je v Ameriki sprožilo gibanje me to in so zgodbe kar bruhnile na dan, sem veliko razmišljala o nas, kako pa slovenske igralke gledamo na to. Takšnih primerov ne poznam, kar ne pomeni, da se ne dogajajo. Sem pa doživela izredno neprijetno izkušnjo v tujini. Povabljena sem bila na sestanek za film k uveljavljenemu madžarskemu producentu v Budimpešto. To je bilo kmalu po akademiji, tja sem šla sama, saj pri nas nimamo agentov. Avdicija za film je bila v bistvu večerja in gospod je od mene pričakoval nekaj več. Tega ni dobil, jaz pa nisem dobila vloge. No, ampak tudi filma ni bilo!

Smo Slovenci bolj pošteni od drugih? Poštenjaki in umazanci živijo povsod, Slovenija ni izjema. Gre za to, da je filmska industrija pri nas zelo skromna, vsi se med seboj poznamo oziroma vemo drug za drugega. Pri nas ni velikih avdicij in vse poteka bolj na osebni ravni. Pa tudi honorarji niso takšni, da bi se splačalo sprejeti kakšen kompromis več. (smeh)

Besedilo: Živa M. Brecelj // Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol