Sabina Mali je nekdanja miss Hawaiin Tropic, ki se je po zlomu pred leti umaknila iz medijev. Danes največ časa posveča svojima dvema fantoma in se trudi za boljšo prihodnost.
Z njo smo poklepetali o preteklosti, o tem, da se zadnje čase bolj malo pojavlja o medijih, in o tem, ali se bo še kdaj vrnila v svet estrade.
Ste nekdanja miss Hawaiian Tropic, po poklicu ste vizažistka, bili pa ste tudi model, pevka, lastnica agencije za modele. Še vedno počnete kaj od tega, ali je vse to bolj stvar preteklosti?
Kolikor mi čas dopušča, še vedno počnem stvari, ki me veselijo. Kot vizažistka sem nekaj časa delala na Bledu, sodelovala sem pri porokah Japonk in z veseljem bi še kdaj to počela.
Že nekaj časa se ne pojavljate več v medijih. Kaj trenutno počnete v življenju, kam so zašle vaše poti?
Če bi vam povedala, kje delam trenutno, bi rekli, da to ni delo za bivšo misico. Opravljam zanimivo delo ... Da ga lahko opravljam, potrebujem 'cvikarce', izvijač, spretne roke in nasmeh na obrazu. Vsako delo cenim in ga opravljam z veseljem, seveda pa se rada razvijam in napredujem. Verjamem v boljšo prihodnost in se trudim po svojih najboljših močeh. Je pa malce težje, ko nimaš avtomobila ali sredstev, a pomembna je volja!
Ste mama dvema fantkoma. Kako se je vaše življenje spremenilo, odkar imate otroke?
Ko pričakuješ otroka, si ne moreš predstavljati, kakšno življenje te čaka. Ko se mali čudež zgodi, se pojavijo nove barve, vdihneš nov zrak in začutiš brezpogojno ljubezen, ki je prej nisem poznala. Biti mama je najlepše poslanstvo v mojem življenju, moj smisel življenja. So seveda tudi težki trenutki, a vse je vredno vsakega žulja, vsake solze, vsake neprespane noči, saj vsakič ko pogledaš v otrokove oči, vidiš, da se čudeži res dogajajo. Vsak dan sem hvaležna, da ju imam.
Veliko hodite v hribe. Se je to spremenilo v zadnjem času, ali ste že od nekdaj radi zašli v gore?
Zima mi nikoli ni bila preveč pri srcu, in ko sem bila otrok, smo z družino hodili le na morje. Letos pozimi pa me je prijateljica odpeljala na Roblek in me čisto navdušila nad hribi. Našla sem mir in lepoto, ki je le v hribih.
Letos ste se prvič povzpeli tudi na Triglav. Kako so potekale priprave na ta podvig, kaj ste občutili, ko ste stali na vrhu najvišjega slovenskega hriba?
Najvišji vrh v Sloveniji sem že leta želela osvojiti, a nikoli nisem verjela, da to dejansko zmorem. V zadnjih dveh letih sem prestala kar nekaj težkih preizkušenj in sem postala še bolj močna in odločena, da osvojim zadani cilj. Na dan pohoda sem bila vesela kot majhen otrok in bila sem polna pričakovanj. S prijateljem sva startala s Pokljuke, na Kredarici so mi posodili varovalni pas, ko sem jim povedala, da me je malce strah višine, a me je strah minil, saj sem imela preveč dela z občudovanjem lepote. Na vrhu pa mi je vzelo dih, saj vidiš to mogočnost gora in občutiš svobodo ter spoštovanje.
Pred leti se je o vas dosti pisalo o medijih. Danes pogrešate kaj te čase ali ste veseli, da so se končali?
To me ves čas sprašujejo in moj odgovor je preprost. Vesela sem, da sem imela priložnost doživeti to obdobje v svojem življenju in početi to, kar sem si vedno želela. Vse ima svoj smisel in vse se je zgodilo z razlogom. Seveda bi si želela še marsikaj ustvariti, pokazati in doseči, a usoda je imela drugačne načrte. Še vedno pa sestavljam svojo življenjsko pot in se lahko še marsikaj spremeni.
Si želite v prihodnosti še kdaj delati na področju manekenstva in estrade?
Res je, da sem se umaknila iz javnosti, a nisem prenehala razmišljati o vrnitvi. Že nekaj časa pišem, a ne bi rada izdajala preveč informacij, ker je za zdaj še vse v oblakih.
Pred nekaj leti ste se zlomili, če se lahko tako izrazim, od takrat pa se tudi precej manj pojavljate v medijih. Kaj je bilo krivo za to?
To je bilo eno najtežjih obdobij v mojem življenju. Vedno nasmejano dekle je imelo svoj boj, ki sem ga izgubila. V tistem času sem imela natrpane urnike, konstantno sem bila pod pritiskom in nisem imela nič zasebnega življenja. Bila sem mlada in nisem imela nobene podpore, nisem vedela, kako si pomagati, zato sem se počasi začela zapirati v samoto, dokler me ni prevzela. Pred vsakim javnim nastopom sem bila anksiozna, težko sem se sprostila in v nekem trenutku sem želela pobegniti z odra. Vedela sem, da je čas, da se umaknem in se spet najdem. V svetu slave se človek hitro izgubi, saj si prisiljen, da si tak, kot drugi pričakujejo, a tega nisem želela. Želela sem biti to, kar sem, in ne še ena prazna glava.
Danes ste videti iskreno srečni.
Sreče ne najdeš na drugem koncu sveta, je ne najdeš v ljudeh in ne moreš je kupiti. Sama sem veliko brskala po svoji duši in veliko sem delala na sebi. Predvsem sem se začela poslušati in si marsikaj priznala. Ugotovila sem, kako zelo sem bogata po duši. Moja ljubezen sta moja otroka, pomoč drugim je moje zadovoljstvo in moja sreča je, da se dobro počutim v svoji koži. Sreča je v nas samih.
Klavdija Rupar