Salome: Mama jo je končno sprejela

Za to je bilo, kot pravi, potrebnega veliko časa. Veliko solz. Veliko spoznanj. To je njena zgodba.

Story: Vsi si želimo biti sprejeti v družbi. V vašem primeru pa ima sprejemanje poseben pomen. Kako ste vi sprejeli sebe takšno, kot ste?

Najpomembnejše je, da transrodne ženske sprejmejo moški del sebe. Dolgo sem bila penasta, če me je kdo poklical po imenu Nenad. Danes je to čisto drugače. Ko sem se začela posvečati sebi, sem se začela spraševati, zakaj sovražim Nenada, če je prav on kriv, da sem danes Salome. Morala bi mu biti hvaležna.

Story: Kako lepo. Če govorimo o sprejetosti in o družbi, kdo je bil vaš prvi somišljenik? S kom ste najprej odkrito spregovorili o svoji drugačnosti?

Kar se tiče moje družine, je bila to sestra moje mame. Pred leti je v priljubljeni seriji Dinastija nastopal Steven, ki je bil gej. Mami je rekla: "Joj, Milica moja," - mami je ime Milica - "pa saj Steven je tudi gej." "Zakaj pa ne bi bil tudi Neno gej?" jo je vprašala. Takrat še nisem bila transseksualka in sem imela rada moške. Če govorimo na splošno pa: pokojna teta Ankica mi je rekla, da če tako čutim, naj živim tako, da bom srečna. Ne moji starši ali kdorkoli drug.

Story: Kaj pa, ko ste se usedli in s starši razčistili vsa vprašanja? Enkrat ste omenili, da ste se jim na večerji opravičili za vse, njihovega opravičila pa niste slišali.

Sama sem delala na sebi. To, da se niso opravičili, je njihov problem. Če čutiš, da se ti je zgodila krivica, in ko se opravičiš, očistiš sam sebe, svojo dušo. Opravičila sem se mami in očetu. S cmokom v grlu, ker sem se na to pripravljala tri dni.

Mama je rekla očetu: "A si slišal? Opravičil se je." V moškem spolu. Pa je bil tiho. Oni vedo, da nisem kriminalec. Da nisem morilec, da ne kradem, da samo sebe preživljam že vse življenje ... Ampak čas je tisti, ki je naredil svoje. Leta so minila. Mama ima zdaj osemdeset let, oče je dve leti mlajši. Zdaj so se tudi oni nehali ukvarjati z okoljem, z družbo in me sprejeli s široko odprtimi rokami. Z MasterChefom pa sem se zelo zbližala s sestro in mamo.

Story: Kako lepo.

1. maja sem bila na Rabu in najino slovo z mamo je bilo drugačno. Mama me je objela in me ni izpustila iz objema. To se prej ni nikoli zgodilo.

Story: In oče?

On je človek zase. Je hladen - na splošno, ne samo z mano. Še vedno mislim, da ne moreš spreminjati staromodnega človeka. Moj največji problem vsa ta leta je bil namreč prav to, da sem jih želela spremeniti. To je bilo narobe. Ko sem nehala delati za to, da bi spremenila njihovo mnenje, so se čez noč spremenili. Nisem mogla verjeti. Zdaj sem šla v kuharske vode. Moja mama je kuharica, oče je pek in očitno imam to v genih.

Story: Pa ste zdaj med počitnicami kaj kuhali skupaj?

Ko sem zdaj prišla na Rab, sem naredila škampovo juho iz MasterChefa, naredila sem torto, razlagala sem, kako stvari narediš na malo bolj moderen način. Zdaj imamo skupne teme, pogovarjamo se o kuhariji, in ne samo o moji drugačnosti. Vesela sem in hočem iti naprej v tej smeri. Rada bi postala dobra kuharica.

Story: Če govorimo o Rabu - gre za zelo konservativno okolje. Ste zdaj, ko ste se vrnili, opazili kakšno spremembo tudi pri domačinih?

Domačini me strašno opazujejo. Vedno sem lepo urejena in čutim milijon pogledov na sebi, ampak nihče nič ne reče. Vidijo lepo, urejeno žensko.

Story: Kakšni pa so bili ti pritiski v preteklosti? Kakšne so bile konkretne situacije?

Najbolj me je bolelo to, da so se pod pritiskom znašli moji starši. Če je moja mama prišla v trgovino ali na tržnico, so takoj začeli komentirati, češ, kako je lahko rodila mene. To me je najbolj bolelo. Naj pustijo pri miru moje starše, vprašajo naj mene. Z mano se nikoli nihče ni upal soočiti. Velikokrat sem mami rekla, da naj v takšnih trenutkih, ko ljudje komentirajo, reče preprosto: "Ja, to je moj sin. In?" Ko sem se čez leto dni vrnila na Rab, mi je rekla, da sem imela prav. Vprašala sem, zakaj, in rekla je, da je rekla ja. Rekla je tudi, da ljudje po tem niso nikoli nič več komentirali.

Story: Strašno.

Na Rabu so na vrata trgovin na primer lepili tudi moje članke, v trafikah so moje intervjuje odpirali in jih razstavljali na pultu, češ, poglej ga. Tako zlobni so ljudje. Tako hinavski.

Story: Včasih rečejo, da oprostiš, pozabiš nikoli.

Jaz se s takimi ljudmi enostavno ne ukvarjam. Zanje nimam časa. Svojo energijo bom raje usmerila v kaj bolj pozitivnega.

Story: Kaj pa vaše sanje o družini? Še živijo?

Nisem bogata in mislim, da so otroci luksuz. Ne želim otroka, če mu ne morem privoščiti kinder jajčka, ker moja mama tega ni mogla privoščiti meni. Raje nimam otrok, kot da moji otroci trpijo. Da vidijo, kaj imajo drugi, in da jim jaz tega ne morem nuditi. Rada bi jim dala vse.

Story: V spominu mi je ostala vaša izjava, da je težko najti moškega, ki bi s Salome za roko šel čez Tromostovje ...

Še vedno ga ni. Žal dobim še vedno veliko ponudb za seks. Čakam na človeka, ki bo do mene pristopil na drugačen način. Sprašujem se, ali bom to od Slovenca sploh kdaj doživela. Verjamem, da me nekje čaka partner, in mislim, da je to tujec. Morda mi bo kaj novega prinesel New York.

Story: New York?

6. septembra grem v New York na 15-dnevne počitnice. Šla bom po nakupih, šla bom spoznat nočno življenje New Yorka, tam me pričakuje tudi Amanda Lepore, najbolj znana transženska. Navdušena sem, da jo bom spoznala, saj je tudi ona naredila veliko za transspolnost. Veselim se, da bom tudi jaz videla Združene države in da se bom imela lepo. Čutim, da bo lepo.

Story: Greste sami?

Grem z Miho Kavčičem, ker je vsako leto v New Yorku, tako da bom imela prav posebnega turističnega vodiča.

Story: In če smo pri prijateljih. Vaša družina živi stran od vas, pa vseeno včasih rečejo, da so prijatelji naša druga družina.

Imam zelo malo prijateljev. Sprašujem se, zakaj sem v preteklosti vztrajala v odnosih, v katerih nisem dobivala podpore. Na prste ene roke lahko preštejem, koliko iskrenih prijateljev imam. Seveda pa so oni tu moja družina. Z njimi preživljam božič in ostale velike praznike.

Na Rab grem enkrat na leto, ker če delaš, imaš le en dopust, kar je težko, še posebej, ko se praznujejo rojstni dnevi, ko so večje zabave ... Žal mi je, da je v marcu mama praznovala 80. rojstni dan in da sem to zaradi snemanja MasterChefa zamudila. Smo pa zdaj to nadomestili, saj mi je mama naredila celo škampe na buzaro in me malce pocrkljala.

Story: Enkrat ste že povedali, da ste mami vzeli narodno nošo in za pusta zaživeli v svoji pravi koži. Pa se spominjate trenutka, ko ste v trgovini prvič kupili žensko obleko?

Ja, seveda. Šla sem v trgovino na Rabu in spomnim se, kako čudno so me gledali. V času, ko sem se začela oblačiti v žensko in začela kupovati garderobo, so me tudi na Reki vsi gledali čudno. V tem času je bilo šokantno, da moški sprašuje za ženske stvari, kar pa se hvala bogu ne dogaja več.

Story: Pa imate to obleko še vedno doma? Imajo takšne stvari za vas kakšno čustveno vrednost?

Ne. Spomnim pa se tega, kakšen modrček sem si kupila, ko sem šla prvič po nakupih. Spomnim se prve novice, ko so jo objavili, da so naredili silikonske prsi. Takrat se mi je odprlo obzorje. Rekla sem si, da bom lahko ženska. Prelomnica v mojem življenju pa je bil Boy George, ko mi je brat povedal, da je moški, ki se liči. Tega nisem mogla verjeti. Da je lahko moški naličen na televiziji. Ko sem to dojela, se mi je zdelo, da je vse mogoče.

Story: Eden od prelomnih trenutkov je tudi ta, da po ulici podnevi korakate v ženskih oblačilih. Se spomnite, ko ste to vi storili prvič?

Seveda. Takrat mi je bil všeč neki fant, ki je delal v nekem ljubljanskem lokalu. Vedno me je vabil na pijačo in bil mi je simpatičen. Do takrat sem sicer živela samo ponoči, čez dan sem bila fant. Morda je to tisti trenutek, ko rečeš, da si prišel iz omare.

Torej, šla sem na Tromostovje v petkah. Takrat sem imela rada, če so se videle samostoječe nogavice, dekolte ... vse to. Da sem imela veliko ličil, ker sem še vedno imela brado in sem to morala skriti. In ker sem bila tako opazna, so se za mano ozirali. Mimogrede, zdaj se ne bi nikoli več tako oblekla, ker zdaj vedno nosim hlače - in opazila sem samo pozitivne reakcije. Takrat sem se spraševala, zakaj si tega nisem upala že prej. Takrat sem stoodstotno zaživela.

Story: Nekoč ste rekli, da se je vaše razmišljanje po hormonski terapiji spremenilo. Da niste le fizično postali ženska, ampak da tudi razmišljate tako.

Moški so narejeni, da plodijo. (smeh) Ženske pa se enkrat zaljubimo in tega partnerja želimo zadržati. Ko dobiš hormone, postaneš tudi psihično ženska. Želiš si ljubezni. Seks ni več na prvem mestu.

Story: V intervju za Playboy, mislim, da iz leta 2000, ste rekli, da se takrat za operacijo spremembe spola ne bi odločili. Kaj se je potem spremenilo?

Takrat te operacije niso bile uspešne. Za tem pa sem obiskala Evropsko srečanje transspolnih oseb v Berlinu in tam spoznala transseksualko iz Beograda, ki mi je odprla oči. Ko sem bila v Sloveniji na hormonski terapiji, se nisem dobro počutila in jo prekinila. Zdravniki tukaj namreč niso imeli teh izkušenj.

No, ta gospa pa je bila v tistem času na hormonski terapiji v Beogradu in pri njej je bilo vse 'uporabno'. Rekla je, da doživlja orgazem, in tega nisem mogla verjeti. Odločila sem se za operacijo, sicer v strahu ... potem je šlo vse zelo hitro. V letu dni, ko sem se odločila za hormonsko terapijo - po kateri sem se dobro počutila - je sledila operacija. Prvo leto po operaciji orgazma sicer nisem doživela, se mi je pa zgodilo kratek čas za tem in povem lahko, da sem jokala od sreče. Počutila sem se drugače, bila sem ženska, čisto zares.

Story: Pa še zadnje vprašanje. Bi zdaj na svoji poti kaj spremenili?

Bi. Družbo. Ampak se je ne da.

Kaja Milanič

Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec