Pogovor s Sašem Tabakovićem, stalnim članom igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana in akterjem novonastale radijske priredbe poezije Kot v filmu, s katero orje ledino na področju slušnega opismenjevanja mlade generacije.
Umetnost je v impulzivno naravnani družbi mladim omogočiti enakovreden položaj sogovorca in jih posesti za isto mizo z drugimi skupinami družbe. Eden izmed inovativnih kanalov, da bi prišli do tega položaja, je novopečena osemdelna radijska nadaljevanka Kot v filmu, ki je nastala izpod rok uredništva igranega programa Radia Slovenije in režiserja Klemna Markovčiča.
Uveljavljen igralec v njej upodobi 12-letnega Gašperja, ujetega v neusmiljen vrtinec odraščajoče dobe. Je z likom, od katerega ga loči zevajoč generacijski prepad, sploh mogoče najti skupni imenovalec?
Zanimivo je opazovati pojav, kako v izrazito vizualnem obdobju na plan vrejo podkasti oziroma slušne platforme, med katere lahko prištejemo tudi radijsko nadaljevanko. Kaj v poslušalcih po vašem mnenju razvija in spodbuja tovrstna oblika medija?
Na splošno mislim, da je aktivno spremljanje slušnih podob izjemno koristno za razvoj abstraktnega mišljenja. To pomeni, da poskuša poslušalec zavzeti stališče o svetu mimo izključno videnih podob. Dobro je tudi zato, ker s tem spodbujamo miselnost, da se je treba za globlje razumevanje stvari potruditi.
So tudi vam všeč podkasti oziroma jih poslušate?
Podkaste poslušam, kolikor mi dovoljuje čas. Zagotovo prednjači javni radio.
Kako pa ste se kot igralec, vajen nastopanja pod budnim očesom občinstva, adaptirali na radijski jezik oziroma radijsko priredbo poetične zgodbe?
Igralec se že med študijem na AGRFT sooči z radijskim medijem, še posebej po tem, ko stopi na profesionalno pot, tako da večjih težav sploh nisem imel.
Projekt je naposled pokazal, da morajo tehnološkemu napredku slediti tudi igralci in imeti dovolj odprt pogled na svet, da so pripravljeni stopiti iz tradicionalnih okvirjev.
Drži. Čeprav je radio pionir frekvenc, je danes zaradi izjemno močnega vizualnega trenda pristal skoraj na margini. V tem smislu je radijsko umetniško ustvarjanje bolj ekskluziva, ki jo večinoma z javnimi institucijami ohranjajo narodi, ki se zavedajo pomena kultivirane javne besede. In ta proces vzdržuje cela paleta ustvarjalcev, ne samo igralci. Po drugi strani pa je treba poudariti, da tovrstne radijske vsebine posluša vendarle večje število ljudi, kot bi mislili.
Sami radi stopite iz cone udobja – z vidika vašega poklica?
Igralski poklic sam po sebi ni udoben poklic. Je kar naporen. Če mislite na ustaljene estetske prakse, pa je to pri meni odvisno predvsem od vsebine umetniškega materiala.
Nisem eden tistih, ki bi se oziral k različnim estetikam, od konvencionalnih do progresivnih, samo zato, da bi dokazal svojo umetniško širino. Sam verjamem v rek: kakršna etika - takšna tudi estetika. Tako da me razne teze o ustvarjalni pogumnosti odvrnejo, ker se velikokrat izkažejo za lažne. Prej bi rekel, da so plod komercialnega vložka, ki želi privabiti množice tja, kamor po navadi ne zaidejo, ali pa celo poskus legitimiranja samega umetniškega akta znotraj stroke. Oboje jim velikokrat, kot je to v naši družbi običajno, tudi uspe.
Kaj pa vam je v procesu nastajanja nadaljevanke predstavljalo največji izziv – morda ravno nagovarjanje ciljne publike, mladostnikov, ki so že po naravi izredno ranljiva in občutljiva starostna skupina?
Ideja režiserja Klemna Markovčiča, ki se je odločil, da bo notranji glas najstnika interpretirala odrasla oseba, se mi je zdela fantastična. Tako je omenjeni skupini dal položaj enakovrednega sogovorca s preostalimi. To je inteligenten način, kako jih posesti za isto mizo z drugimi skupinami družbe. Radijska igra je samo eden od možnih sedežev.
Menite, da literatura v povsem novi podobi predstavlja pomemben prispevek mladim?
Seveda, čeprav nič ne sme nadomestiti branja.
Radijska nadaljevanka Kot v filmu je sicer nastala po istoimenskem mladinskem romanu avtorja Vinka Möderndorferja. Ste prebrali čtivo?
Sem.
V kakšnem razmišljanju vas je pustilo?
V literarnem smislu se mi zdi dobro čtivo, ki lahko nagovarja širši krog mladih.
V osmih delih nadaljevanke poslušalci torej sledijo vaši zvočni upodobitvi življenjske zgodbe odraščajočega Gašperja, razpetega med paleto mladostniških situacij – šolo, svetovnim spletom, prijatelji in nehvaležno družinsko situacijo. Lahko morda z likom povežeta vzporednice s svojim hitenjem v odraslost?
Najina življenjska pot je sicer drugačna, pa vendar bi lahko rekel, da naju z likom povezuje potreba po odraslosti. Ne vem, zakaj, kot otroku se mi je izjemno mudilo, da bi čim prej odrasel. Morda sem se bal, da bom kaj zamudil.
Imate v mislih poseben spomin na določeno obdobje, ki vas še danes ogreje pri srcu?
Do 80. let prejšnjega stoletja gojim sentimentalen in nostalgičen odnos. To je bil čas otroštva, ko sem še verjel, da stvari niso minljive.
Radijska zgodba je opomin, da se lahko tudi odrasli marsikatero modrost naučimo prav od mladih. Tudi sami imate odraščajočega sina – je tudi njemu uspelo naučiti vas kakšno lekcijo?
Z vsakim dnem mi s svojo podobo kaže, kako ga vzgajam. Otrok odraža svet okoli sebe. Prej ko se starši tega zavejo, bolje je za vse.
Vas moti, v kakšnem svetu odrašča? Katere modrosti bi mu želeli podariti za popotnico?
Samo pošten človek je empatičen človek.
Besedilo: Neja Drozg Fotografiji: Adrian Pregelj/Rtv Slovenija
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
