Glasbenik Samuel Lucas: Abraham mu daje krila

Glasbenik Samuel Lucas: Abraham mu daje krila (foto: Foto: Rok Breznik Foto Factory) Foto: Rok Breznik Foto Factory
Vir: Story
24. 4. 2021

Glasbenik Samuel Lucas je tisti abrahamovec, ki bi mu dal vsaj deset let manj. Glasbenik z vso dušo nenehno išče nove izzive. Ne počiva in je kljub koroni aktiven.

Pa je prišel abraham na obisk … Kako se počutite? Vas napada kakšna kriza srednjih let?

Ja, nimam kaj, prišel je tudi k meni. Sprejemam trenutna leta in vse, kar spada zraven, seveda pa si kot večina ljudi želim, da bi bil mlajši, ampak s to pametjo in iz-

kušnjami. Krize ni, se pa človek res zamisli, da je za njim že več kot polovica življenja, tistega najbolj spremenljivega. Če bodo glasilke in zdravje nasploh služili še dolgo, se veselim vsega, kar prihaja, in sem hvaležen za vse, kar mi je življenje dalo.

Roko na srce, kažete jih ne toliko.

Res se ne počutim kot 50-letnik in tudi veliko ljudi mi ne verjame, da jih štejem toliko. Imam še veliko energije in ogromno načrtov, rad bi še užival življenje, tako da se ne predajam in hitim proti naslednji okrogli.                                                  

Kako ste praznovali? So vam pripravili kakšno presenečenje?

Nič posebnega, saj so takšni časi. Sta me pa hčerki Arijana in Dajana lepo presenetili, saj sta kljub prepovedi prehajanja občin prišli v Trzin, kjer živim s Petro in njeno hčerko Mašo, ki sta to seveda vedeli. Pojedli smo dobro večerjo in užival sem v družbi svojih deklet. Najpomembnejše mi je namreč, da smo skupaj. To je najboljše darilo. Za kakšno večje praznovanje pa bo treba še počakati.

Samuel Lucas

Minulo leto je bilo preizkušnja za veliko ljudi in tudi v prihodnje se za zdaj ne obeta veliko sprememb. Kako se spopadate z vsem, kar se nam dogaja?

Zelo drugačno in čudno leto je za nami vsemi in želel bi si, da se vse to konča in nikoli več ne ponovi, vendar se bojim, da ne bo tako. Lani smo se vsi najbolj bali nove bolezni, ki je nismo poznali, letos pa se bo veliko preveč ljudi borilo za preživetje. Časi so res težki, tudi naša industrija dogodkov je res v groznem položaju. Že leto dni ne smemo opravljati svojega dela, zaslužiti svojega denarja, le čakamo, in to ubija.

Ničesar ne moremo načrtovati, se pripraviti na morebitne koncerte, nastope, ker je ta negotovost vsak dan večja. Ne vem, kako bomo preživeli, ogromno jih je že zaprlo svoja podjetja in si poiskali drugo delo, da preživijo, vendar vsi ti se po koncu epidemije ne bodo vrnili v ta svet dogodkov. Tudi sam imam boljše in slabše dneve, moral sem se prav spraviti k sebi, ker sicer otopiš in se smiliš sam sebi. Imel sem kar nekaj koncertov na daljavo za podjetja in radijske postaje, veliko ustvarjam, nastalo je kar nekaj novih pesmi, neznansko pa pogrešam band, oder in ljudi pod njim.

Kaj pa zasebno, ste še bolj povezani? Ste se kdaj tudi prepirali, ker toliko časa preživljamo skupaj?

Res ja, toliko, kolikor smo bili na začetku epidemije skupaj, ko je bila doma tudi Petra, nismo bili še nikoli. Veliko smo kuhali in na srečo imamo gozd zraven hiše, tako da smo bili veliko zunaj. Kregali se res nismo, sem bil pa veliko v domačem studiu, Petrina hčerka Maša je bila zelo zaposlena s šolo, tako da smo se kar razporedili po sobah. Je bil pa po drugi strani to privilegij, da smo imeli vsi več časa drug za drugega.

Se vam zdi, da se bodo stvari v prihodnje zelo spremenile?

Zelo so se že in še se bodo, a le upam, da ne bo prehudo. Nekaterim se življenje ni dosti spremenilo, sploh pa ne vemo, koliko ljudi nima niti za hrano, in to je leta 2021 žalostno. Stiske ljudi so velike in vsak izmed nas se kaj hitro lahko znajde v njih. Mislim, da je ta korona vsakega izmed nas opozorila, da ni vse samoumevno in da ne potrebujemo niti toliko materialnih stvari, vendar povsem preproste, v katerih uživamo, pa so nam bile onemogočene … Recimo obisk staršev, kava v lokalu, obisk kina ali koncerta, izlet na morje … Morali bomo postati bolj skromni in zadovoljni z malimi stvarmi, pa kljub temu srečni. Bolj bomo morali biti povezovalni ter drug drugemu v podporo in pomoč.

Imate kot umetnik kakšno ustvarjalno krizo ali vam je ta čas ponudil novo inspiracijo?

V prvem valu sem bil kar delaven, saj sem imel nekaj radijskih online koncertov in sem se nanje pripravljal, potem je prišlo poletje in smo bili malo na morju, se vsi malo sprostili, od jeseni do decembra pa se mi je zelo vleklo in nekako nisem našel pravega ustvarjalnega naboja. Upal in upal sem, da bomo lahko delali, saj sem že res zelo pogrešal oder in ves ta ringelšpil, pa nič. Spet le nekaj decembrskih online koncertov za podjetja in leta je bilo kar naenkrat konec, kot bi nam ga nekdo vzel. Potem pa se je zgodila moja nova pesem Narod moj, ki mi je dala krila in sem z njo pravkar poletel.

No, glede na nov komad, očitno to drugo …

Pesem se je zgodila, kot se mora – čisto spontano in iz srca; lani februarja sem na FB-strani Violete Bulc zasledil tekst pesmi z naslovom Narod moj, ki me je takoj osvojil. Imel je izredno ritmiko in globok pomen, čeprav se nam takrat o koroni in o problemih, ki jo je prinesla s seboj, ni še niti sanjalo.

Z Bulčevo sva se pred leti sicer že spoznala, vendar se ne poznava dobro, kljub temu sem jo prosil za dovoljenje, ali za to besedilo lahko napišem glasbo. Takoj je privolila. Besedilo sem natisnil in ga pospravil v predal ter ga šele decembra ponovno vzel v roke in še enkrat prebral … Takrat pa me je dobesedno sezul, kako realno je. V njem sem začutil bluz in ga že isti večer uglasbil.

Pesem je zunaj in je zelo dobro sprejeta, kar mi največ pomeni, saj glasbe ne ustvarjaš le zase. A je vsaka nova pesem kot otrok. Šele, ko se rodi, se z njo začne delo. In tako se zdaj podajava na predstavitve po radijskih postajah, da jo sliši čim več ljudi. Govori pa o tem, da moramo biti ponosni nase in verjeti vase, ne da vedno pademo pod vpliv. Tudi videospot sem posnel s številnimi obrazi, ker sem želel pokazati, da smo si ljudje različni, vsak s svojo zgodbo, pa vendar vsi enaki, vsi združeni v en narod. Prav zato nam je vsem nujna skrb za skupno dobro in lepši jutri.

Letos praznujete še en mejnik – 30-letnico glasbene poti. Kako bi jo opisali?

Ko pogledam nazaj, ne morem verjeti, da je teh 30 let tako hitro minilo. Še vedno se spomnim začetkov, vseh glasbenikov, s katerimi sem sodeloval, nešteto nastopov in koncertov, ogromno nasmejanih ljudi pod odri in res veliko kilometrov, ki sem jih prepotoval, vse od Avstrije, Nemčije, Švice in Italije pa vse do Švedske in Finske. Srce je polno lepih spominov in vesel sem za vse izkušnje in glasbena znanja, ki sem jih usvojil, tega mi ne more nihče vzeti. Večkrat povem, da sem ponosen, da sem vsa ta leta ostal zvest sam sebi in da sem še vedno jaz.

Kakšne imate načrte za naprej?

V naslednjem mesecu se bom zagotovo posvetil predstavitvi nove pesmi po radijskih postajah, saj si želim, da pride do ljudi, ker res nosi lepo, globoko sporočilo. V sredini aprila načrtujem spletni koncert, nato pa pred poletjem izid še enega malo hitrejšega singla. Imam tudi že kar nekaj rezerviranih terminov za nastope z bandom, vendar čisto zares ne morem prav nič načrtovati, ker nimamo nobene časovnice, po kateri bi se lahko orientirali. Upam, da se čim prej vidimo nekje na koncertu.

Kam bosta šla s Petro, če bo možno potovati?

Glede na to, da sem Primorec, zagotovo nekam na morje, ker ga obožujem in zelo pogrešam. Modrina me pomirja in mi daje energijo. Upam, da bomo pomladi in poleti lahko delali, zato bova nekje blizu.

Napisala: Sandra Bratuša // Fotografije: Rok Breznik

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story