Samuel Lucas iskreno o družini in svojih treh hčerkah

Samuel Lukas (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
7. 12. 2019

Zagotovo eden od naših boljših glasbenikov in pevcev, Samuel Lucas, je izdal svoj prvi avtorski album Sebe dajem. Začutil je, da je napočil pravi čas, da razgali svojo dušo in srce.

Zase pravite, da ste v zadnjem času bolj nostalgični, kot ste bili …

Res je, predvsem me daje nostalgija po starih časih. Mogoče govorim tako, ker sem že malo v letih, imam jih že 49. Razmišljam o tem, kje so tisti prijatelji, s katerimi smo se družili, kje so tisti bolj brezskrbni časi. Vem, da je tehnologija zelo spremenila dinamiko življenja. Ljudje se manj družimo in si pošiljamo več sporočil ter elektronske pošte. Pogrešam čase, ko smo imeli manj, ko smo bili manj zahtevni in smo tudi manj potrebovali. Danes se vse preveč gleda na denar. A takšni so pač časi.

Kaj pa vaša družina, ki je na Obali? Verjetno jih pogrešate.

Seveda pogrešam druženje z najbližjimi, ker jih ne vidim tako pogosto, kot bi si želel. Prej sem si enkrat na teden obvezno vzel čas za to, da sem jih šel obiskat na Obalo, zdaj pa imam toliko obveznosti, da mi to enostavno ne znese.

Kako vzdržujete stike s svojimi tremi hčerkami?

Vesel sem, da je Arijana (na sliki zgoraj) že leto in pol z mano v bendu. Tako jo lahko vidim vsak teden. Starejšo Dajano, ki je športnica in dela magisterij iz dietetike, pa vidim nekoliko manj. Moja najmlajša hči, 16-letna Natalie, pa živi s svojo mamo na Finskem. Njo seveda vidim najmanj, a imava redne stike. Vesel sem, da me je sprejela kot očeta in prijatelja, saj sem jo prvič videl, ko je imela deset let. Zanjo pa sem izvedel, ko je bila stara štiri leta.

To je moral biti svojevrstni šok?

Seveda, še posebej mi je bilo hudo, da sem zamudil biti njen oče, ko je bila majhna. Vesel pa sem, da me je sprejela zdaj. Lani je z mamo in fantom obiskala Slovenijo in se vanjo zaljubila. Tudi s sestrama vzdržuje stike. Potem pa je tu še Maša, hčerka moje partnerice, s katero se tudi odlično razumem. Imamo se radi in smo srečni. Vedno si rečem, če sem moral tako dolgo čakati na pravo osebo v življenju, kot je Petra, se je izplačalo. Moje življenje je izpolnjeno …

Zapolnjuje pa ga tudi glasba, kajne?

Seveda, glasba je bila moja velika želja že od osnovne šole dalje. Čeprav sem pozneje opravljal različna dela, tudi fizična, se mi je pri 20 ponudila priložnost, da grem v tujino. Nadomestil sem pevca v takrat najbolj razprodani skupini Spectrum, ki je največ nastopala po diskotekah in ladjah. Osem let sem nastopal po Švici, Italiji, Nemčiji in Avstriji in nato še osem let po Skandinaviji. Dolga doba in ogromno nastopov, tudi po 200 na leto.

Kdaj in zakaj ste se odločili vrniti?

Lahko bi ostal v tujini, za vedno, a sem se vrnili zaradi hčerk. Takrat je imela starejša 14 in mlajša 11, sam pa sem zamudil velik del njunega otroštva. Tako sem se vrnil in začel iz nule, a bil sem jima blizu, in to je bilo tisti, kar je pomembno.

Kako je bilo začeti od začetka?

Bilo je težko, saj me tu ni nihče poznal. Poklical sem Aleša Bartola, saj sem poznal le njega, in on mi je na začetku največ pomagal. Preselil sem se v Ljubljano in začel nastopati po lokalih in klubih z akustičnimi nastopi. Največ dela pa sem nato dobil na Obali. Moj prvi nastop je bil v Cafe teatru, in čeprav sem se najprej bal, kako ga bom izvedel, je bil popoln uspeh. Tako se je začelo.

Za svojo prvo ploščo pa ste se odločili šele zdaj …

Res je, dolgo sem čakal na svojo prvo avtorsko ploščo. Verjetno zato, ker sem čakal na pravo pesem, a je ni in ni bilo. Do zdaj, ko sem šel v svojo smer, v tisto, ki jo najraje igram. Ljudje začutijo, kdaj si iskren, in s to ploščo sem. Dal sem vse iz sebe. Vem, da je pred mano še dolga pot, in ne bom se predal. Mogoče bodo nekdaj šli ljudje na moj koncert zaradi mojih skladb, in za to je vredno delati. Kaj sem pripravil, bodo ljudje lahko videli in slišali že 22. novembra na ljubljanskem Gradu v skalni dvorani, kjer bom imel koncert.

Narediti ploščo v tako kratkem času, kot ste jo vi, je še posebej težko. Kako vam je uspelo?

Res je, tak projekt po navadi nastaja leto dni, mi pa smo ga naredili v štirih mesecih. Na plošči je 14 pesmi, zanjo pa sem se odločil zato, ker le tako nekaj veljaš. Če izdaš samo singel, to ni to. Moram pa seveda za vsako pesem na plošči narediti še singel. Tudi finančno je to velik zalogaj, saj moraš veliko denarja vložiti sam. Vesel sem, da imam okoli sebe vrhunske glasbenike oziroma ljudi, ki jim povsem zaupam. Besedila za skoraj vse pesmi je napisal Rok Lunaček, dve pesmi je napisal Igor Pirkovič, eno pa Teo Collori, pesem v hrvaščini pa je napisal Amir Karalić, ki je tudi kitarist. Bobnar je Boštjan Vajs, klaviature pa igra Sandro Božič. Vsi so tudi člani mojega benda.

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story