Samuel Lucas: “Izpustil sem otroštvo svojih hčera, za kar mi je globoko žal”

Samuel Lucas in Arijana Lucas (foto: Foto: HELENA KERMELJ) Foto: HELENA KERMELJ
Vir: Story
24. 3. 2019

Čarobni glas Samuela Lucasa je začaral poslušalce na hladnem severu Evrope, po nekaj letih na slovenski glasbeni sceni pa se je glasbenik prikupil tudi zahtevni slovenski publiki.

Story: Po glasbeni sceni jadrate že skoraj 30 let. Vam glasba danes še vzbuja podobne občutke kot na začetku?

Glasba mi že od nekdaj veliko pomeni, že kot otrok sem vedel, kaj želim početi v življenju. Tako močno sem bil zaljubljen v kitaro in petje, da sem preprosto vedel, da me bo glasba spremljala vse življenje. Kot 17-letnik sem napisal veliko pesmi, tako v slovenščini kot tudi italijanščini in hrvaščini. Nikoli pa nisem bil opredeljen za posebno zvrst glasbe, saj sem poskušal razumeti celotno paleto. Edino, kar mi ni bilo preveč blizu, so bili narodno-zabavna glasba in narodnjaki. (smeh)

Story: Torej kaj drugega kot poklic glasbenika v resnici niti ni prišlo v poštev?

No, moral sem se odločiti za poklic, tako sem se vpisal v srednjo gostinsko šolo v Izoli. Slišal sem, da tam profesorji niso kaj dosti zateženi. (smeh) Že od nekdaj sem komunikativen, rad spoznavam nove ljudi, kulture, rad tudi govorim angleško. Kot natakar pa nisem kaj dolgo delal. Gostinska mi je bila le izobrazba, nisem pa se videl v teh vodah. A ni mi žal. Naučil sem se komuniciranja z ljudmi, pa tudi reda. Kot gostinec moraš poznati red in čistočo. To je močno vplivalo name.

Story: V marcu bo luč sveta ugledal vaš novi album. Še danes ob tem občutite metuljčke v trebuhu?

Zdaj bolj nervozo kot metuljčke. (smeh) Zavedam se, da moram v kratkem času končati projekt. Za 14 pesmi sem imel na voljo le dobra dva meseca, saj v decembru zaradi številnih koncertov nisem imel časa za snemanje. Vesel sem pozitivnih kritik, ki mi dajejo upanje, da bo nastalo nekaj dobrega.

Story: Ali zaradi tega trpi spanec?

To pa res. Ne spim kaj dosti. (smeh) Glasba me spremlja na vsakem koraku, zato o mirnem spancu ni ne duha ne sluha. Ne znam se odklopiti. Včasih si želim, da bi obstajal gumb, s katerim bi se lahko odklopil, pa ne gre. Ko se pozno uležem v posteljo, da bi zaspal, nikakor ne morem nehati misliti na glasbo.

Story: Se vam zdi pomembno, da imate ob sebi ljudi, bližnje, na katere se lahko tudi glasbeno zanesete?

Zelo! Pomembno je imeti družino, s katero preživiš največ časa. Oni ti bodo resnično iskreno povedali, kaj si mislijo. To mi je všeč. Vesel sem, da me soočijo tudi z negativnimi kritikami. Oni so moje poslušalce, občinstvo, danes na radiu vsi poslušajo glasbo, tako niso le glasbeniki tisti, ki utemeljeno podajo kritiko.

Story: Čigavo mnenje pa vam pomeni največ?

Zagotovo mnenje mojih najbližjih, ki me spremljajo že od začetkov. Vedo, kakšne so moje želje in kakšna je bila moja pot. Prav tako so morali veliko pretrpeti sami. Moje petje, dretje … (smeh) Vesel sem bil tudi pozitivnih kritik glasbenikov, ki mi nekaj pomenijo. Tomi Meglič, pevec Siddharte, mi vedno iskreno pove, kaj je v redu in kaj ne.

Story: Koga spustite v studio, ko nastopijo 'kritični' časi?

Moje glasbenike, saj drugače ne gre. (smeh) Z nami so tudi producent in snemalec, oseba, ki nam pomaga pri nastajanju albuma. Skupina, s katero skupaj dihamo kot eno. Vsake toliko časa pridejo prijatelji malo 'pofirbcat', kaj se dogaja in da slišijo, kaj smo sestavili.

Story: Vas Primorce si le težko predstavljam besne ali živčne. Vas bližnji poznajo tudi v tej vlogi?

Imam veliko težavo, zelo težko se razjezim. Veliko jeze se mora nabrati v meni, da izbruhne na plan. Ljudje me ne poznajo kot nekoga, ki reče kaj grdega … ali glasnega. A tudi meni gre kaj na živce. Bend zahteva veliko organizacije - od nastopov do vaj. Enajst ljudi je. Ne maram nenehnega zamujanja. Potem se vse to nabira v meni in nekoč pride na plan. Takrat tudi sam sebi nisem preveč všeč. A to moram povedati. (smeh) Doma pa me pogosto hecajo. Kadar poskušam biti strog, se mi začnejo smejati, saj mi je strogost tuja. Hitro pa se razjezim v prometu. Uh, ne maram ljudi, ki vozijo počasi po prehitevalnem pasu. To so trenutki, ko se izpraznim. (smeh)

Story: Vaša hči je tako kot vi zaplula v glasbene vode, če se ne motim, si lahko na novem albumu obetamo tudi duet.

Seveda, z Arijano sva naredila duet. Res sem vesel, saj je to ena izmed pesmi, ki opeva najin odnos. Na to sem bil res pozoren. Ko je odraščala, me pogosto ni bilo doma. Izpustil sem otroštvo svojih hčera, za kar mi je globoko žal. Če danes tako pogledam, dekleti nista imeli očeta, temveč prijatelja, ki je vsake toliko mesecev prišel domov. Takrat smo izkoristili ves čas, a takrat, ko sta me morda potrebovali, nisem bil zraven. To me bo mučilo vse življenje. O tem govori tudi duet. Skozi pesem se opravičujem hčerkama.

Story: Si to velikokrat očitate?

Seveda. Vedno se sprašujem, ali čutita do mene kakšno zamero. A takšna je bila narava mojega dela. Na glasbo me je vezala močna pogodba, ki je nikakor nisem smel prekiniti.

Story: Danes se odlično razumete, mar ne?

Seveda. Čez vsa leta sem se trudil za naš odnos. Zdaj sta odrasli, danes ne potrebujeta več očeta tako močno kot morda nekoč. Zdaj imata fante. (smeh) Ko danes razmišljam, ali naj ju pokličem ali ne, se vedno sprašujem, ali ju bom zmotil ali imata čas. Če jima očitam, da bi me lahko kaj več poklicali, se sam sebi zdim težek. A s puncama imamo danes zelo lep odnos. Vesel sem, kadar ju vidim. Dajana je zaradi odbojkarske kariere pogosto odsotna, Arijano že zaradi glasbe pogosteje vidim.

Story: Ste se kot oče sprijaznili s tem, da sta dekleti v življenje dobili novo moško figuro? Torej partnerje.

Uh, ko sem bil mlajši, nisem vedel, kako bom to prenesel. A se je izkazalo, da nimam težav. Želel sem, da najdeta fanta, ki ju bo imel rad, bo pazil nanju. Dajana je v zvezi že osem let, tako da bo morda na obzorju kmalu kakšna poroka. (smeh) Največ mi pomeni, da sta srečni. Ostalo pa ... življenje naredi svoje.

Story: Zagotovo ste bili ponosni, ko se je Arijana odločila za glasbeno pot. Pa ste jo želeli nekako tudi zaščititi pred glasbo?

Arijana ima že od nekdaj poseben glas. Kot otrok je imela tako sapo v glasu … Od septembra je tudi članica mojega benda in šele zdaj je videla, kako naporno je življenje glasbenikov. Od vaj do nastopov in tonskih vaj. Pogosto se vračamo domov v jutranjih urah, zvečer pa te že čaka nov koncert. Vesel sem, da je spoznala, da poklic glasbenika ni enostaven. To še zdaleč ni le petje. Tudi Arijana je pred tem delala v strežbi, tudi po 15 ur na dan, in zadnjič mi je rekla: “Mislila sem, da mi bo v bendu lažje, a je še težje kot strežba.” (smeh)

Res je, a če to delaš s srcem in dušo, je dosti lažje kot pa za šankom. Verjamem, da bo njena glasbena pot še dolga, a si obenem želim, da ne bi sledila mojim stopinjam. Preveč je bilo naporov. Želim si, da bi zaplavala v svoje vode in ustvarjala svojo glasbo. Jaz sem to začel zelo pozno, a sem vesel. Vesel sem tudi, da bom lahko predstavil novo avtorsko ploščo in da bom morda kmalu lahko nastopal le s svojimi pesmimi.

Story: Si lahko v prihodnosti obetamo še kakšno novo sodelovanje med hčerko in očetom?

Seveda. Če ne naju, pa bo morda Arijana prepoznavna v svojem, drugem stilu glasbe.

Story: Danes vaju naslavljamo kot Samuela Lucasa s hčerko. Nekoč bo morda obratno. Arijana z očetom.

Ja. (smeh) No, to je pa moj oči. Kot gost. Pa naj mu bo. (smeh)

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Helena Kermelj

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story05/2019

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 05/2019

Story 05/2019, od 28. 02. 2019