Samuel Lucas je glasbenik, ki so ga mediji v preteklosti že večkrat povezali s pokojnim makedonskim umetnikom Tošetom Proeskim. Kot pravi, pa je zdaj čas za nekaj veliko večjega kot za primerjave, saj bo s petimi koncerti The Best of Toše po Sloveniji delil energijo in strast, po kateri slovijo Tošetove skladbe.
S Primorcem, ki je svoj dom našel v Trzinu, smo tokrat poklepetali o njegovih pripravah na veliki dan, trenutkih z družino in njegovi zgodovini s pevcem, v čigar čevlje bo prvič stopil že 24. februarja v Domžalah.
Story: Začniva na začetku. Ali se spomnite, kdaj ste se 'zaljubili' v njegove skladbe?
Sem velik oboževalec vseh dobrih pevcev in Toše je bil brez dvoma med njimi. Tudi če je bila kakšna pesem 'kar nekaj', jo je on znal tako interpretirati, da je bilo čutiti pozitivo in čustva.
Story: Pa sta se kdaj srečala v živo?
Enkrat, v Ljubljani, v klubu v bližini Kongresnega trga, ko sem imel promocijo. Ravno sem zaključeval koncert, ko sem ga videl s Tonyjem Cetinskim na stopnicah, ko sta se spuščala. Imela sta koncert v Križankah in slišala sta, da nastopam, pa sta prišla pogledat. Na žalost malce prepozno. Potem smo se tudi pogovarjali, sicer več s Tonyjem kot s Tošetom, ker je bil veliko zunaj na telefonu. Uspelo se nama je le rokovati in se predstaviti. To je bilo vse. Enkrat. Potem se nikoli več nisva srečala.
Story: Ste si utegnili ustvariti prvi vtis?
Enostavno začutim ljudi, tudi po skladbah. Tudi njega lahko začutim po načinu njegovega izvajanja glasbe. Ko sva se rokovala, sem začutil, da je skromen človek, in o njem lahko rečem le pozitivne stvari.
Story: Kako pa se je potem rodila ideja za serijo koncertov?
Ideja o tem se je sicer rodila že pred tremi leti, a je do zdaj ostala neuresničena. V resnici sem imel po tem, ko sem prišel v Slovenijo, kar nekaj težav s tem. Vsi so me nekako primerjali s Tošetom, govorili, da bi rad bil kot on. Dobil sem odpor do tega, da bi pel njegove pesmi, in jih tudi nehal izvajati. Potem pa sem se enostavno vprašal, zakaj. To so njegove pesmi, ki si zaslužijo živeti naprej.
Story: Verjetno pa je za tako velikim projektom veliko priprav, kajne?
Niti ne vem, kje se me drži glava. Vsega je veliko, želim pa si, da smo stoodstotni pri izvedbi. Imam tudi svoj bend, svoje tehnike in lučkarje, tako da bo vse tako, kot mora biti. Pa še gostje pridejo. Sem zadovoljen, predvsem pa ne delam tega zaradi denarja, ampak zaradi duše.
Story: Kako pa vam partnerica in hčerki pomagata pri pripravah?
O pesmih sem se sicer odločal sam, mi je pa partnerica namignila, katero pesem bi lahko dodal v repertoar, ter sem jo upošteval in ji prisluhnil. Ona je tudi ekonomistka in zelo dobro razume vse, kar je povezano s poslom. Velikokrat pride, mi pomaga, pove, kaj bi bilo dobro. Ko kaj napišem, jo prosim, da mi popravi tisto, za kar misli, da je treba popraviti, ker navadno napišem kar po domače. (smeh) Sicer pa dekleta vedno komaj čakajo, da pridem z vaj, da vidijo in slišijo posnetke, ker si vaje vedno posnamem s telefonom. Stoodstotno me podpirajo.
Story: Vaša hči Arijana je prav tako navdušena glasbenica. Pa bo tudi tokrat stopila z vami na oder?
Res je, Ariana bo z mano zapela duet, se pa malce boji nastopanja z bendom, ker veliko bolj uživa v akustiki, kar velja tudi zame. Misli, da je nastop z bendom preglasen, ampak vem, da bo vse videti zelo dobro. Trenutno je sicer v Kopru, študira pa v Trzinu in živi pri nama.
Story: Kaj pa bosta zapela skupaj?
'Volim osmijeh tvoj' (Rad imam tvoj nasmeh, op. p.) je pesem, ki jo lahko poješ tudi hčerki in je res lepo, da bova prav midva to pesem zapela skupaj.
Story: To pa bo čustveno ...
Verjetno bom jaz bolj čustven kot ona. Ampak ni pomembno. (smeh)
Story: Letos bo sicer deseta obletnica Tošetove smrti. Pa se spomnite, kje ste bili, ko ste izvedeli, da je umrl?
Ja, spomnim se. Bil sem v Helsinkih na Finskem. Poklicali so me in mi povedali, kaj se je zgodilo, in spomnim se, kako nemogoča je bila ta misel, da smo izgubili še enega takšnega velikana. Vedno gredo najboljši in videti je, da si tam zgoraj delajo najboljši bend, da izbirajo ravno najboljše glasbenike. Tudi v tem letu smo izgubili veliko dobrih pevcev, za katere nam je lahko žal.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Sašo Radej, Grega Gulin, Primož Predalič, Matej Mitruevski
