Čeprav nisem bila z njim v avtu, sem ga po brezžični napravi na telefonu spremljala vsaj eno uro. Sandi Vovk je oče treh otrok, dva od njiju smo spoznali za mikrofonom, za katerega že več let na odrih po Sloveniji rad poprime tudi sam.
"Glasba se je vedno dogajala v naši hiši," preprosto pojasni Sandi, ko ga vprašam za skrivni recept takšnih talentov, saj je, kot pravi, sam prekipeval od ponosa že ob prvih glasbenih poskusih svojih otrok.
SSandi je sicer star znanec glasbenih odrov. Kot pevec je namreč nastopal v Alpskem kvintetu, kot klaviaturist in pevec pa je deloval v ansamblih, kot so Ultimat, Čokoladna bomba, Nočna izmena in številni drugi. Če že ne drugače, vam omenjena imena zvenijo znano že zaradi tega, ker so prav v njegovih ansamblih začele prepevati največje slovenske zvezde, kot je Helena Blagne. "V resnici to, da so moji otroci vključeni v glasbo, ni nič posebnega. Sam že vse življenje ustvarjam glasbo, zato se je doma vedno veliko vadilo, dogajalo, kolegi so prihajali na vaje. Že ko so bili otroci majhni, so me tako velikokrat spremljali na nastope Alpskega kvinteta, z ženo, Aleksandrino mamico, pa sva med nosečnostjo še veliko nastopala skupaj. Aleksandra je kot dojenčica z varuško veliko časa prebila z nama na nastopih in glasba se je v naši hiši vedno dogajala," nam je povedal Sandi in dodal, da je Aleksandra že od majhnega spremljala tudi Aleševo kariero, kar je v njej brez dvoma podžgalo dodatno iskrico za glasbeno ustvarjanje. "V resnici bi bilo težje vprašanje, kaj bi naredili, če ne bi bili glasbeniki," se je še pošalil Sandi, ki z družino rad glasbo ohranja tudi ob posebnih priložnostih, kot so prazniki. "Ko je bila moja mama, Aleševa babica, še živa, je izjemno zavzeto spremljala početje svojih vnukov, tudi njihovo glasbeno udejstvovanje. Imeli smo tradicijo, da smo si za božično večerjo vzeli čas in poleg običajnih božičnih pesmi zapeli tudi kaj svojega. Aleš nam je vedno pokazal, kaj novega je ustvaril. V resnici vedno spremljamo to, kar nekdo ustvari," nam je namreč povedal. A časa za drug drugega si ne vzamejo zgolj ob posebnih priložnostih. Kot prava družina se, tako osebno kot tudi karierno, podpirajo ves čas in prav lepo je bilo slišati Sandijeve besede, ko je pogovor nanesel na to, kako ponosen mora biti ob vseh dosežkih otrok. "Svoj čas sem vedno podrejal otrokom. Vedno sem jim bil na razpolago in vse poslovne ter karierne obveznosti sem zelo omejeval, da sem imel dovolj časa za otroke. Najpomembnejše mi je to, da se razvijajo v zdrave osebnosti in da počnejo to, kar ji veseli. Če pa pride uspeh, mi ni bilo nikoli pomembno. Največ mi pomeni to, da so pošteni, v redu, skromni, če pa imajo to srečo, da počnejo nekaj, kar jih veseli, je toliko bolje. Vseeno mi je, ali je Aleksandra prva ali dvajseta, pomembno je samo to, da je vesela, srečna in zdrava. Karkoli so naredili, mi je bilo vedno v ponos. To se bo zdaj morda slišalo malce tako, ampak ... meni je enako pomenilo že, ko je Aleksandra kot deklica nastopila in zapela mamici pesmico Mamica je kakor zarja. Največ mi pomeni, da so zadovoljni, da se dobro razumejo. Imamo zelo specifično družinsko drevo, ker so otroci uradno polbratje in polsestre, ampak jaz mislim, da se imajo tako radi, kot da so vsi iz istega gnezda. Res je, da nam zmanjkuje časa, da bi bili toliko skupaj, kot si želijo, ampak vsi se imamo radi," mi je povedal, medtem ko naju je zveza včasih za kratek čas prekinila. In se ponovno vrnila, tokrat ravno z debato o avtomobilu, ki ga je Aleksandra velikokrat izkoristila za svoje pevske urice. "Glede na to, da veliko časa preživimo v avtomobilu, ko se peljemo kam na turnir (glej okvirček, op. a.), sem velikokrat zaspan in ona poje, da me drži pokonci. V avtu je veliko prepevanja. Ko se vrnemo domov s turnirja, se kakšno popoldne za pet ali šest ur zapre v sobo in ne pride ven. Ni pa takšna kot ostale učenke, ki dvakrat ali trikrat tedensko obiskujejo pevske vaje. Ona vadi v avtomobilu," je povedal Sandi, ki se mu na nastopih skupine Osminka velikokrat že pridruži tudi Aleksandra. Čeprav sta tako Raay kot Aleksandra stopila po njegovi poti, pa sam na otroke nikoli ni pritiskal v tem smislu. A si je po tihem želel, da bi se glasba v družini nadaljevala. "Zdi se mi fajn, če ima človek glasbo v sebi. Ko je Aleš začel svoje prve korake, še v osnovni šoli, ko je nastopal v gledališču ... takrat sem bil zelo vesel. In pri Aleksandri tudi," mi je še povedal Sandi, s katerim sva se, z obljubo o kavici v prihodnjih dneh poslovila.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Aleš Berce, arhiv POP TV, osebni arhiv
