Lepa nosečnica Sandra Auer je tik pred porodom drugega otroka. Njeni prvorojenki Arabeli se bo vsak čas pridružil še bratec. Nosečnost je za delovno mamico minila, kot bi mignil, saj je skoraj do konca vodila svojo televizijsko oddajo Oddaja. Zdaj pa je energijo usmerila v počitek in zadnje priprave na prihod dojenčka.
S andrina nosečnost poteka po ustaljenem ritmu in za mamico je zdaj že veliko lažje, saj dobro ve, kaj jo čaka. "Iskreno povedano, je bilo vse zelo dobro do zadnjega meseca," razkrije in doda: "Zdaj, v devetem mesecu, pa je že vse težje. Sicer gre za normalne nosečniške težave, ki mi niso tuje. Zelo me peče zgaga, bolijo me noge in hrbet ... Ampak vse to je del tega. Vse to sem enkrat že prestala in vem, da bo vse poplačano, ko bom zaslišala prvi jok. Vsi že komaj čakamo."
Seveda se dojenčka zelo veseli tudi Arabela, Sandrina prvorojenka.
"Res ga zelo nestrpno pričakuje. Rada je v družbi otrok in zato je zelo vesela, ko ji rečeva, da se bo z bratom lahko igrala, da bo z njim spala, da bosta skupaj jedla. Vsak dan me poboža po trebuščku in reče, da ga bo čuvala, in vsak dan je radovedna in sprašuje, kdaj ga bo lahko videla. To so nepopisno lepi trenutki in občutki sreče." Sandra je Arabelo vso nosečnost počasi navajala na novega člana, zato ji je zdaj veliko lažje. "Mislim, da se tega vsaka mamica in očka lotita po svoje, kakor pač mislita, da je prav. Sama ji povem, da bo naša družina zdaj večja, da bomo štirje, ona to vse lepo prešteje na prstke. Kot rečeno, pozornost poskušam nameniti tudi drugim otrokom, da vidim, kako se odziva. Povem ji, da bo večina igračk od obeh, da bo znala deliti, česar se že tudi veseli. Pokažem ji, kje bo zdaj bratec spal, in ji kažem na punčki, kako bomo previjali. Sama pa tudi že pravi, da bo pomagala. O tem sem prebrala kar veliko knjig in vem, na kaj moram biti pozorna, ko bo prišel drugi otrok. Prvi otrok se ne sme počutiti zapostavljenega, ni prav, da je vedno vsega kriv starejši in podobne stvari."
Najtežje je pri pospravljanju sobe
Arabela je v najbolj občutljivih letih. Napadi trme in izsiljevanja niso nič nenavadnega. "Zdaj je ravno v teh letih, ko poskuša, kje so meje in do kod lahko gre. Kot vsak občasno popustim, ko to dobro in premišljeno izpelje – še kako noro se sliši, a večino časa se ji trudim približati svoja oziroma najina načela in vrednote na najboljši način, kar znam, recimo spoštovanje do hrane, red, higiena in čistoča, spoštovanje do ljudi, denarja, svojih igračk, pospravljanje za seboj, olika ... Največ težav imamo pri pospravljanju sobe, ko se neha igrati. Takrat bi rada dosegla, da drugi pospravimo za njo. A postopoma smo s pogovorom in pomaganjem pri pospravljanju ter pohvalo, ko to naredi, to težavo že skoraj rešili." Sandra se zaveda, da jo med odraščanjem njenih otrok čaka trdo delo. Predvsem z dobro vzgojo bi otroke rada postavila na trda in realna tla.
"Vzgoja otroka je stvar vsakega posameznika. Starš je zgled svojemu otroku, ne glede na to, kaj mu reče, je pomembno njegovo obnašanje ob otroku. Seveda pa se vsi starši, verjamem, trudijo po svojih najboljših močeh. Vplivajo tudi vzorci njihove lastne vzgoje in seveda okolje. Predvsem se mi zdi pomembno, da sta partnerja skladna, da se ne prepirata pred otrokom, sploh če je tema prav otrok. Pomembno je, da si partnerja izkazujeta ljubezen in da jo izkazujeta tudi otroku. Pomembno je, da veliko časa preživijo skupaj, da otroku prisluhneta in se mu kakovostno posvetita! In se z njim veliko ukvarjata. Tako, to je moje mnenje," razloži in nadaljuje: "Mislim, da gredo starši dandanes v prevelike skrajnosti. Pri stvareh, pri katerih bi morali otroka pustiti, da je samostojen, da se sam uči določenih stvari, verjeti v otroka, da to zmore, so najbolj priklenjeni na otroka ali otrok nanje. Recimo pri prehranjevanju. Arabeli smo že hitro pustili, da je sama prijela za žličko in poskusila jesti sama. Kako je bila vesela, da sva verjela vanjo, da to zmore. Danes je sama brez težav in tudi pospravi za seboj. Sama gre že pri treh letih tudi na stranišče, si da svoj nastavek na školjko, se usede, obriše in za sabo tudi potegne vodo. Kako je ponosna vsakič, ko ji to uspe. To tudi na glas pove. Da je vse naredila sama. Pri drugih stvareh, pri katerih bi morali biti bolj pozorni – starši namreč –, pa se mi zdi, da niso. Recimo, kako se vesti v družbi vrstnikov. Srce se mi para, ko grem z Arabelo v park, kjer so seveda drugi otroci, in se znajde v družbi otroka, ki jo brez razloga potiska in zmerja, starši pa stojijo zraven in nič ne rečejo. Arabelica žalostno pride k meni in reče: 'Fantek je hudoben do mene kot zmaj v pravljici.' Kaj naj ji rečem? Pogledam starše in nič mi ni jasno. Obrnem se k njej in rečem, da fantek ni tako mislil in da se bo v življenju tudi kdaj zgodilo, da se s kom ne bo razumela. Odnos do ljudi in stvari – to so pomembni vzorci, ki se dajo otroku že v zelo zgodnjih letih. Pomembno je, da jih kmalu naučimo, da je treba ljudi okoli sebe spoštovati, tudi otroke."
Družina
Pri vzgoji Sandri najbolj pomaga partner Rok, velika opora pa sta tudi njuni družini. "Iskreno, sploh ne iščem tujih nasvetov, ker se mi zdi, da sva z Rokom dobra starša, Arabelica to vsak dan dokazuje s svojo srčnostjo, oliko, smehom in sočutjem. Če že, potem preberem kakšno knjigo, ampak redko. Zaupam sebi in Roku, predvsem pa verjamem v svoj mali čudež. Pa tudi Rok se je odlično znašel v vlogi očeta. Nočem biti 'pocukrana', ampak res sem se rodila pod srečno zvezdo. V življenju sem tako zelo srečna, vsak dan se zahvalim za vse, kar imam. Ne bi si mogla želeti boljšega partnerja. Preveč dolgo bi ga lahko hvalila. Mislim pa, da je dovolj že to, da povem, da je toliko v njenem življenju kot jaz, enako se z njo ukvarja, že ko je bila majhna, se je zbujal ponoči kot jaz, in če povzamem vsa previjanja, bi rekla, da sva precej izenačena. Skratka, v vseh pogledih sva starša oba. Kar je danes, sodeč po okolici, bolj redko," pohvali svojega partnerja.
Čeprav ima doma že enega otroka, Sandra ve, da lahko računa na pomoč: "Zagotovo s prihodom dojenčka ne bo lahko, treba se bo navaditi, da sta dva, in enakovredno razdeliti pozornost. Veliko težje pa po mojem ne bo. Arabela je že precej samostojna, veliko mi že pomaga, kot rečeno, pa sva večino časa prisotna oba, tako da me sploh ni strah."
Ne zapravlja na veliko!
Veliko mamic ob prihodu novorojenčka zagrabi nakupovalna mrzlica.
Vse miniaturne stvari prav kličejo po zapravljanju denarja. Ampak Sandra se znajde tudi drugače, saj ima veliko prijateljic, ki so poskrbele že za njeno deklico. "Zelo malo oblačil sem kupila že za Arabelico, ker smo veliko dobili od drugih, in tudi sama rada podarim naprej. Sicer pa ve, da si lahko, ko gremo v trgovino, izbere eno stvar. Vse drugo kupujemo za nas vse. Sama pa tako in tako že prej nisem bila ljubiteljica šopingov, tako da se v tem smislu stvari pri meni niso veliko spremenile. Večje stvari pa seveda dobi ob praznikih, namenjenih obdarovanju. Rada bi, da zna ceniti malenkosti. Tako kot so starši učili mene. V majhnih stvareh je sreča."
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj