Štajerka Sandra Auer je krepko po roku končno dočakala prvi jok svoje prvorojenke Arabele. Po težkem porodu si je mlada družinica zdaj oddahnila, saj je deklica zdrava in polna energije.
Kar dobrih deset dni po roku si je Sandra še krajšala čas z ustvarjanjem različnih risbic, pospravljanjem in pripravljanjem na porod. Arabela si je vzela kar nekaj časa in mamico držala precej na trnih, kajti Sandra je vsak dan mislila, da bo napočil trenutek in bo morala odhiteti v mariborsko porodnišnico. A to se ni zgodilo vse do zadnjega vikenda.
"V soboto so se začeli popadki, ki so trajali 24 ur. Prvih 16 ur se sicer nekako ne šteje v ta čas, ker še nisem bila odprta. Ampak bolečine in pritisk so bili neznosni. Ko sem prišla v bolnišnico, sem tri ure jokala. Na srečo sem imela podporo z vseh strani, kar me je na trenutke pomirilo. Res pa je, da je ženska v tem obdobju precej občutljiva," je povedala Sandra, "želela sem si naraven porod brez kakršnihkoli protibolečinskih sredstev. Le proti koncu poroda so mi dali še dodatne umetne popadke, ker sem bila že čisto izmučena."
Sandro je spremljal tudi njen Rok in ji ves čas stal ob strani. "Rok se 24 ur ni premaknil in me spodbujal. Verjamem, da je bilo zanj prav tako naporno kot zame. Verjetno še bolj, saj mi je želel pomagati, a v tistem trenutku je pomembno resnično to, koga imaš ob sebi. Prav zato bi se rada zahvalila doktorici Luciji Kuder. Ne vem, kako bi prestala, če je ne bi bilo ob meni. Enako velja za sestro Marto Polanec, ki je prav tako vso noč in jutro preživela z mano. Tako dolgo sem bila v porodni sobi, da so se zamenjale kar tri izmene." (smeh)
Kljub hudim bolečinam se Sandra ni odločila za epiduralno analgezijo. "Želela sem to doživeti in prestati tako kot večina žensk. Čeprav mislim, da se bom pri drugem porodu odločila za to. Dobiš sicer narkotik, po katerem se v nekaterih trenutkih ne zavedaš, kaj se dogaja. Bolečine pa so neznosne. Teh v tistem trenutku ne prežene nobena stvar, ne beseda, ne kričanje. Le trenutek in občutek, ko zagledaš svojega otroka. To je nepopisno in takrat pozabiš na prestane bolečine. Takrat si rečeš, da bi še enkrat prestal vse muke, skozi katere si šel, da bi še enkrat doživel to srečo."
Arabela svojo mamico že razveseljuje in navdušuje. "Ne moremo verjeti, kako je v prvih dneh pridna. Samo spi in je. Joka nekako sploh še nismo slišali," pravi Sandra, "resnično, ko dobiš otroka, je to prava izpopolnitev življenja. Dokler tega nimaš in ne doživiš, ne veš, kakšna sreča te s tem doleti."
Po porodu so Sandro zasuli s čestitkami in obiski se vrstijo drug za drugim. "Porod je potekal v sobi, kjer smo ves čas poslušali glasbo. Tudi zdaj sva sami v sobi in obiski se vrstijo dan za dnem. Osebje v porodnišnici je zelo prijazno in resnično moram izreči vse pohvale, saj se potrudijo in lepo poskrbijo za mlade družinice," še doda Sandra.