Sandra Auer: Prvi dopust po rojstvu sina

Sandra je drugo nosečnost veliko lažje prenašala kot prvo, saj so ji bile stvari že poznane.

"Če pogledam nazaj, moram priznati, da je bila prva nosečnost fizično lažja, ker sem od pričakovanja lažje prenašala bolečine, medtem ko je bila psihično težja, ker nisem vedela, kaj pričakovati in kako se bom znašla v vlogi mame. Ko pa to že enkrat prestaneš in veš, kaj te čaka, je psihično lažje," se spominja nosečniških trenutkov. "Dobra dva meseca je, odkar imamo novega člana, in moram priznati, da je veliko lažje, kot sem si predstavljala. Ko sta partnerja usklajena pri vsem, kar počneta, predvsem pa pri vzgoji, se ni težko privaditi. Zelo smo srečni in najbolj na svetu si želim, da tako ostane."

Sandra je tudi Aljošo rodila v mariborski porodnišnici, a jo je porod nekoliko presenetil. "Iskreno se od poroda rada spominjam samo trenutka, ko sem v naročje dobila Aljošo. Bilo je nekoliko huje kot prvič, česar nekako nisem pričakovala. Morda zato nisem bila tudi tako dobro psihično pripravljena, saj sem, zanimivo, do poroda slišala samo zgodbe o tem, da je drugič lažje. Za čuda pa sem po porodu govorila z mamicami, ki so doživele podobno. Precej zanimivo je tudi to, da je Aljoša ob rojstvu tehtal in bil velik popolnoma enako kot Arabela (51 cm, 3.610 g). Sicer pa ja, bilo je naporno. A zagotovo bi bilo še bolj, če ob meni ne bi bilo sestre – babice Marte Polanec, ki je bila že pri Arabelinem rojstvu in mi je veliko pomagala, tako da velika zahvala gre predvsem njej."

Selitev pred porodom je bila stresna

Sandra je sinčka poimenovala Aljoša in zgodba okoli tega imena je zelo zanimiva, saj vsi, ki jo poznajo, vedo, da ima Sandra tudi zelo uspešnega bratranca s tem imenom. "Želela sva, da bi bilo ime prav tako na A (kot Arabela), in ko sva iskala imena na to črko, nama prav nobeno ni bilo preveč všeč. In ko je kateri od naju našel kakšno lepo ime, to ni bilo všeč drugemu in obratno. (smeh) Aljoša pa je bilo edino ime, pri katerem sva se oba strinjala. Tako je ime tudi mojemu bratrancu, ki ga imava oba zelo rada, in ob izrečenem imenu sva začutila neko posebno energijo. No, bratranec pa mu je tudi boter." Sandra je bila po porodu nekoliko pod stresom, saj se je njena družina tik pred porodom celo preselila.

"Prihod iz porodnišnice je bil precej običajen. Niso me pričakali baloni in podobno kot prvič (smeh). Rok je bil namreč večino časa ob meni v bolnišnici, prosti čas pa je izkoristil za selitev zadnjega kosa pohištva. Dva dni pred porodom smo se namreč iz Pobrežja preselili v mesto. Res se je vse zgodilo ob nenavadnem času, ampak začutila sva, da je stanovanje pravo in morala sva zagrabiti priložnost," se spominja Sandra. "Zdaj smo doma v precej večjem stanovanju, kjer ima Arabela svojo sobo, imamo v stanovanju kad, za katero smo zelo hvaležni, saj je kopanje otrok precej lažje ... Tudi lokacija nam je izredno všeč. Tako da je bilo privajanje kar dvojno – na novo stanovanje in na povečano družino. Ampak vse se da, če se hoče," še doda.

Medsebojna pomoč

Zelo dobro je bratca sprejela tudi starejša sestrica Arabela. "Kot sem že velikokrat povedala, mi je pri Arabeli najbolj všeč to, da je srčna. Bratca je lepo sprejela, seveda pa pridejo trenutki, ko se z Rokom vprašava, kako odreagirati v določenih primerih. Na splošno je zelo zaščitniška do njega, veliko mi že tudi pomaga in pogosto uporabi izraz moj Aljoša. Arabelica je zelo umirjena, vljudna in prijazna punčka, tako da nimam težav, tudi če grem z obema v trgovino. Seveda pa je za to, da se tako počutim, zaslužen tudi moj Rok, ki mi pri vsem zelo pomaga, nekako sva ekipa in samo zato si lahko vzamem čas zase, si privoščim kakšno kopel ob svečkah ali pa pijačo s prijateljico in tako si človek napolni baterije in je srečen. In potem so srečni še otroci. Vedno pravim, da je srečna vsa družina, če so srečni starši! Ampak veliko staršev pozabi nase in na partnerja. Tukaj se začnejo težave. Tako da sploh ni naporno. To je največja sreča! In prav zaradi tega se tudi jaz večino časa počutim zelo srečno!" Poleg partnerja, ki mu Sandra brezpogojno zaupa, pa sta ji na voljo še babici in dedka. "Nihče ne zmore čisto vsega sam. Če že, pa kapo dol. Kot rečeno, pri vsakdanjih opravilih mi največ pomaga Rok. Niti ne morem reči, da mi pomaga, prej pomagava drug drugemu. Skupaj sva se odločila za to, oba rada preživljava čas z otrokoma in seveda drug z drugim. In tukaj nastopijo babice in dedki, ki komaj čakajo, da ju lahko popazijo. Predvsem bi omenila mojo mamo, ki je zelo fleksibilna in res vedno na voljo. Ob katerikoli uri, tudi zato sva izredno hvaležna, da imava to možnost. So pa tukaj še seveda prababice in pradedki ter prijatelji."

Skupni dopust

Čas dopustov je izkoristila tudi štiričlanska družinica.

"Če se vrnem s spomini nazaj, je bilo naše prvo skupno morje v troje izlet v Opatijo na Hrvaškem. Arabela je bila stara dva meseca, tako da se nismo kopali. Smo se pa imeli štiri dni resnično fajn. Arabela je samo spala in jedla. Tako da je bilo predvsem veliko sprehodov. Pred kratkim pa smo se podali na prve počitnice kot štiričlanska družina in morem priznati, da je to bil eden najlepših dopustov. Odpravili smo se v Izolo, kjer smo bivali v enem izmed apartmajev naše dobre družinske prijateljice. Arabela se je prvič kopala v morju, tako da sva bila tudi z Rokom veliko v vodi, izmenično seveda, medtem ko je Aljoša večino počitnic prespal. (smeh) Se je pa Arabelica imela tako fino, da bi šla živet na morje, pravi. Z Rokom sicer nisva dolgo premišljevala, kam nas bo odnesla pot. Že v začetku leta sva vedela, da se bova letos odpravila v Izolo. Zdaj pa že načrtujeva nov dopust z letalom, seveda, ko bo Aljoša nekoliko večji. Ampak rada načrtujeva toliko vnaprej. Spomin se, koliko so mi kot otroku pomenila ta morja z družino. Najbolj mi je ostal v spominu Ciper, ki sem ga obiskala pri štirih letih. Takrat sem bila tudi prvič na letalu in takrat sem imela prvega fanta. (smeh) Starši se še danes temu nasmejijo in še danes so ponosni name, saj sem se pri štirih letih tekoče pogovarjala angleško," se še spominja Sandra.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču