Izpadla tekmovalka šova GIŠ Sanela Črešnik ima doma majhnega puhastega zajčka.
Čeprav si je od malih nog želela psa, trenutno zanj nima dovolj časa. Da se vseeno lahko pocrklja, pa poskrbi njena Baby.
"Od nekdaj sem velika ljubiteljica živali in že kot majhna deklica sem imela veliko željo, da bi imela psa. Ves čas sem sanjarila o tem, kako bi bilo, če bi ga imela, kako bi ga peljala na sprehod, crkljala in kako srečna bi bila, če bi se mi ta želja uresničila. A če zdaj pogledam za nazaj, mi ustreza, da ga trenutno nimam, ker za psa človek potrebuje veliko časa. Verjamem pa, da ga bom imela, ko bo čas zanj," pravi. "Psov se nikoli nisem bala in vedno sem do vseh pristopila brez strahu. Na poti v šolo sem srečevala dva psa, na katera sem se navezala, in vsako jutro, ko sem šla mimo njiju, sta takoj vedela, da sem jaz, in mi prihitela nasproti. Eden je bil labradorec, drugi pa nemški bokser. Redno sem jima kupovala priboljške in jima jih dajala vsak dan. Želja imeti neko žival, za katero bi lahko skrbela, jo hranila, crkljala in bi bila moja last, je bila prevelika in tako sem si omislila zajčka."
Zajčki
Sanela je Baby dobila pred šestimi leti, po tistem, ko ji je poginila prva zajčica.
"Nisem je imela niti leto dni in bila je moja mala ljubezen. Bila je kot kakšen pes; ko sem jo poklicala po imenu, je prišla k meni, ko sem ji rekla, naj skoči na sedežno, je skočila in ubogala je samo mene. Bila sem tudi edina, ki jo je imela rada, in edina sem ji lahko dajala hrano in jo crkljala. Starše je vedno napadla," razkrije. "Ko sem bila na morju, je poginila od žalosti. In tako sem potem dobila drugo malo ljubezen. Baby smo kupili v trgovini za male živali in takoj, ko sem jo videla, sem si rekla, da bo tista, ki jo bomo odpeljali domov. Je zelo pridna, prava mala crkljivka in je skoraj tako, kot da je ne bi bilo. Je radovedna, in če ji prinesem kaj novega, vse prevohlja. Ko me sliši, začne takoj skakati in noreti po kletki. Za priboljšek ji dajem majhne korenčke in regratove korenine in oboje obožuje. Korenčke imam shranjene v stekleni posodi, in ko jo stresem, takoj ve, kaj bo dobila. Vsako jutro dobi tudi list radiča, regrat in narezan korenček, popoldne pa narezano sveže jabolko. Poleti je veliko zunaj na travi in skače po svoje. V teh šestih letih še nikoli ni pobegnila na cesto, sicer pa ne verjamem, da bi, ker ima namreč prostor v grmovju, kjer si je skopala luknjo in se vanjo hodi hladit. (smeh) Za Babyko skrbi celotna družina in včasih se tudi pošalimo, da verjetno marsikateremu zajčku ne gre tak lepo kot naši Baby."
Dobro delo
Skrb za živali Saneli ni tuja. Že v osnovni šoli je sodelovala pri številnih akcijah zbiranja hrane za živali. "Vsak teden smo hodili tudi sprehajat pse. V moji naravi je, da rada pomagam, naj bodo to ljudje ali živali, vendar so ti živali veliko bolj hvaležne kot nekateri ljudje. Ni ga lepšega občutka, kot je zavedanje, da sem naredila neko dobro delo. Pozimi med drugim v ptičjo hiško nasipam mešanico semen, da imajo ptice ves čas hrano. Menim, da se ti vsako dobro delo, ki ga narediš, nekoč povrne, pa tudi če se ne, sama pri sebi vem, da sem naredila nekaj dobrega, in to mi je v največje zadovoljstvo."
