Zadnji počitniški dan smo izkoristili za druženje z nekdanjim slovenskim reprezentantom Sanijem Bečirovićem, ki ga je ljubezen do družine iz trenerskih voda spet pripeljala nazaj v Slovenijo.
Letos se bo tako aktivno vključil v delo svoje Košarkarske šole Sani, več časa pa bo lahko posvetil tudi hčerki Samiji in sinu Kiamu, ki sta nas navdušila s svojo simpatičnostjo in nas pozdravila kar v treh različnih jezikih.
Uspešni slovenski košarkar želi s košarkarsko šolo znanje prenesti tudi na mlajše generacije, ob tem pa bi jih želel spodbuditi k igri, daleč stran od virtualnega sveta. "Sam sem večino otroštva preživel na igriščih in tudi danes bi morali otroke spodbujati k igri, brez dodatnih pritiskov. Premalokrat uživajo na igrišču z žogo in prijatelji ter se vse prevečkrat zatekajo k elektronskim napravam," je prepričan Sani, ki si prav sam najbolj želi, da bi nekoč nekdo izmed njegovih varovancev zgradil še uspešnejšo kariero kot on sam. Seveda pa je to odvisno od vsakega posameznika. "Tisti, ki so spremljali mojo košarkarsko kariero vse od začetkov, vedo, da sem včasih na igrišču preživel tudi sedem ur. Ob vsem talentu sem bil tudi neizmerno predan. Košarko imam še danes najraje na svetu, in to je po mojem mnenju najpomembnejše. Kljub treningom in uigravanjem je še vedno ljubezen do športa, igre na prvem mestu. Ves vloženi trud se spremeni v igro, in to bi rad prenesel tudi na fante v moji šoli," pojasni košarkar, ki je velik del kariere preživel pri naših zahodnih sosedih. Njegovo košarkarsko pot je močno zaznamoval oče, Memi Bečirović, nekdanji trener slovenske reprezentance, ki ga je naučil pomembnih vrednot, predvsem pa delovnih navad. "Trdo delo vedno premaga talent, ko talent ne dela trdo, je misel, ki sem jo nosil v sebi vse življenje. Moj vzornik Dražen Petrović je bil neizmeren delavec in tudi moja kariera je dokaz, da se z delom daleč pride," je prepričan Sani, ki mu je oče v mladosti predstavljal predvsem figuro trenerja.
"Če se malo bolj grdo izrazim, vse do 18. leta nisem imel očeta. Večkrat sva se namreč znašla v situaciji, kjer sva nastopila kot trener in igralec, ne pa kot oče ter sin. Ko pa sem podpisal prvo profesionalno pogodbo, se je ta odnos spremenil," se spominja. Doma so bile košarkarske teme stalnica tudi za jedilno mizo, prav zato sta bili tudi mama in sestra dobro poučeni o dogajanju na igrišču. Morda bi ob tem pomislili, da je bila Sanijeva športna pot enostavnejša, saj mu je oče ves čas stal ob strani ter ga zasipal z nasveti in treningi, vendar ni bilo tako. "Nekateri si predstavljajo, da je veliko lažje, če te oče spodbuja tudi na košarkarskem igrišču in ti daje dodatne namige. Ravno obratno! Bilo je še dosti težje, saj si podvržen dodatnemu pritisku. Ljudje mislijo, da ti je nekaj dano, pa ni tako. V ranih začetkih nisem bil ravno talentiran, s trdim delom in voljo pa sem se vzpenjal v košarkarskem svetu," priznava košarkar, ki je na karierni poti doživel tako številne vzpone kot tudi padce. Na začetku so bila največja ovira najstniška leta, saj se je, medtem ko so vrstniki uživali v najstniškem življenju, posvečal treningom in izboljševal svoje znanje. "Do 25. leta nisem poskusil niti kapljice alkohola. V karieri sem se moral odreči številnim stvarem, kar pa je povsem normalno, če želiš nekoč uspeti. To je bila moja pot, saj sem si želel zaigrati v NBA in za to sem bil pripravljen storiti marsikaj," se pubertete spominja Sani, ki mu je očetovo znanje v športu prišlo še kako prav, zato bi svoje izkušnje zdaj želel deliti tudi z mlajšimi.
S košarkarsko šolo želi nekaj vrniti okolju, iz katerega izhaja, in otrokom vzbuditi voljo ter ljubezen do košarke, kar pa še ne pomeni, da se bo pod njegovo trenersko taktirko znašel tudi njegov sin Kiam. "Nikakor, ni šans. S Kiamom sva že imela nekaj neuspelih poskusov, vendar je precej trši oreh, kot pa sem bil sam v njegovih letih. Moj oče je z menoj res znal, midva pa se za zdaj še mučiva. Oba sva trmasta. Ni mi podoben le s športnega vidika, temveč je moja prava kopija. Mali jaz. Oba sva precej eksplozivna, zato se morda tudi trenersko težko uskladiva," v smehu prizna košarkar, čeprav je vzgoja otrok zelo podobna trenerski vlogi. Kljub temu pa družine ne želi obremenjevati z dogajanjem na igrišču. "Košarka mi nikoli ni bila vsiljena, temveč sem se v ta šport preprosto zaljubil. Če se bo Kiam nekega dne odločil zanjo, bom vesel, saj mu bom lahko pomagal z lastnimi izkušnjami, če pa ga bo pot zanesla drugam, ga bom podprl tudi pri tem," pove Sani, ki svoj prosti čas z otrokoma namesto pod košem raje izkoristi za druge aktivnosti. Skupaj s Kiamom uživata v ribolovu, družinsko pa se odpravijo tudi na kolesarjenje. Hčerka Samija je umetniški tip, ki se odlično znajde v kuhinji. "Zelo sem ponosen nanjo. Končal sem srednjo gostinsko šolo pa tudi doma sem bil zaradi restavracije in slaščičarne vedno obkrožen z dobrotami. Samija je prav zagotovo to povzela po mami pa tudi po babici, ki odlično kuhata," prizna simpatični košarkar, ki si z otrokoma rad ogleda tudi košarkarsko tekmo, vendar pa je nad njimi Samija precej bolj navdušena kot Kiam.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj
