Sani Bečirović: “Telo sem izmučil do konca”

Sani Bečirović: “Telo sem izmučil do konca” (foto: GORAN ANTLEY ) GORAN ANTLEY
Vir: Lady
29. 8. 2018

Slovenski košarkarski as Sani Bečirović se je več kot dve desetletji z vsem srcem posvečal košarki, v tem času pa prišel do spoznanja, da je življenje še veliko več kot samo košarkarski parket. To boleče spoznanje ob poškodbi je zaznamovalo tudi njegovo izbiro hobijev, ki niti najmanj niso povezani z žogo. Svoj športni pokoj bo ovekovečil na dogodku Košarkarska simfonija, kjer bosta žogo na koš zadnjič metala z Boštjanom Nachbarjem.

Kdaj se je v vaši glavi porodila zamisel, da se formalno s Košarkarsko simfonijo poslovite od dolgoletne košarkarske poti?

Že dolgo sem gojil idejo, vendar bolj v smislu druženja prijateljev. Kot vabilo in zahvala za vse, ki so pustili pečat v karieri. Ker se je tudi Boštjan Nachbar odločil za konec kariere, sva si rekla, zakaj pa ne bi skupaj nekaj ušpičila ...

Na stožiškem parketu boste zaigrali ob boku svojih dolgoletnih prijateljev. Je bilo težko izbrati, koga boste povabili, da se vam pridruži?

No, priznati moram, da sva kar presegla število košarkarjev, ki sva jih imela namen povabiti. Veliko je tudi soigralcev iz reprezentance, nekateri so še aktivni, drugi ne ...

Bi lahko omenili samo en sam spomin iz svoje dve desetletji trajajoče košarkarske poti?

Ne, nemogoče, saj se jih je nabralo kar nekaj. Težko bi omenil le enega samega. Vsako leto je zgodba zase. Veliko je bilo prelomnih. Ko pogledam nazaj, mi gre le na smeh, ne glede na vse zdravstvene težave.

Kolikokrat pa se dandanes še znajdete pod košem?

Veliko spremljam tekme, sicer pa sem, odkar sem nehal profesionalno igrati, morda petkrat vrgel na koš. (smeh) Telo sem izmučil do konca, zato me košarka kar nekoliko odvrača. Kar 13-krat so mi namreč zaradi poškodb morali šivati noge. Preveč je bilo bolečin in naporov. Ugotovil sem, da obstaja življenje po karieri. Moraš biti pripravljen na to. Med kariero si zaprt v mehurčku, zato ima marsikdo po koncu težave soočati se z realnostjo. To sem spoznal na grd način, s poškodbo. Zato mi je bilo toliko lažje znajti se v novi vlogi in poprijeti za nove izzive.

Torej v igri proti Boštjanu Nachbarju stavite na izkušnje?

Seveda, na svežino in izkušnje. Prišel bom naravnost s plaže. (smeh) Upam, da so mi določili bel dres, tako bo moja zagorela koža prišla še bolj do izraza. Tako sem funkcioniral celo kariero po poškodbi, na talent in 'varanje'. (smeh)

Kako je na vaše življenje vplivala poškodba?

Poškodba je bila najslabša in najboljša stvar. Do takrat je bila košarka moje življenje, po tem pa sem spoznal, da je le en del mojega življenja. Rad bi, da si me ljudje zapolnijo kot igralca, človeka. Morda so tudi moji hobiji šli v povsem drugo smer. Ko pogledam nazaj, sem zelo zadovoljen, vesel, kako se je izteklo.

Če se ne motim, ste po koncu 'zaplavali' v povsem drugo smer. Raje kot žogo v svoje roke poprimete ribiško palico ...

No, ravno po pogovoru se spet odprav­ljam na ribolov. (smeh) To je moja stalnica. Vse bolj. Imam dovolj časa, tako se lahko temu povsem posvetim. Po naravi sem perfekcionist, zato sta mi že priprava palic in navezovanje trnkov svojevrstna sprostitev.

Ste ljubezen do ribolova podedovali po očetu?

Seveda, oče je kriv za to. To je neke vrste družinska tradicija. Ob ribolovu sva se pogovorila in sprejela marsikatero pomembno odločitev. Narava, voda, mir ... tudi sam to prenašam na sina in velikokrat pobegneva na ribolov. Tam sva sama z naravo, ribami, rad sem v naravi, da nekaj počnem.

Kateri je do zdaj vaš največji ulov?

Krap. Imel je 17 kilogramov. Dokaz? No, ribo po ulovu vedno vrnemo v vodo.

Vas bomo čez nekaj let spet lahko občudovali v košarki? Morda v trenerskih vodah?

Hm, bi, zagotovo me to privlači, saj sva z očetom, ki se giblje v trenerskih vodah, zelo povezana. Še dandanes mu veliko pomagam, najini pogovori se gibljejo okrog košarke. Hočeš nočeš je košarka na sporedu zjutraj, čez dan in zvečer. Vsak telefonski pogovor na Kitajsko se začne in konča s košarko. Ko ga obiščem, me energija in parket, biti del nečesa, člen ekipe, pritegnejo, to se prebudi v meni. Za zdaj pa je družina prva. Zdaj se v celoti posvečam otrokoma. Dokler me bosta onadva potrebovala, jima bom na voljo, potem pa pride na vrsto še kaj drugega.

Poslovilni spektakel

Košarkarska simfonija je poslovilna tekma Sanija Bečirovića in Boštjana Nachbarja, ki bo v četrtek, 30. avgusta, ob 20. uri v ljubljanski Areni Stožice. Od aktivnega igranja košarke se bosta v izjemni družbi evropskih in svetovnih košarkarskih zvezd poslovila dva velika prijatelja, nekdanja slovenska reprezentanta in košarkarja, ki sta povsod pustila velik pečat. Veliki spektakel bo edinstvena priložnost, da na parketu znova vidimo največje mojstre košarke.

Ekipo Sanija Bečirovića sestavljajo: Fragiskos Alvertis, Pero Antić, Marco Belinelli, Vladimir Boisa, Primož Brezec, Primož Brolih, Luigi Datome, Dimitris Diamantidis, Jurica Golemac, Jasmin Hukić, Vlatko Ilievski, Šarunas Jasikevičius, Slavko Kotnik, Saša Pavlović, Miroslav Raduljica, Matjaž Smodiš, Dalibor Bagarić in Rodrigo de la Fuente (trenerji Memi Bečirović, Saša Đorđević, Dimitris Itoudis, Tone Krump, Željko Obradović). Na strani Boštjana Nachbarja pa bodo: Boris Gorenc, Goran Jagodnik, Nenad Krstić, Jaka Lakovič, Erazem Lorbek, Marko Milič, Rašo Nesterović, Smiljan Pavić, Igor Rakočević, Uroš Slokar, Zoran Planinić, Beno Udrih, Samo Udrih, Nikola Vujčić in Jiri Welsch. Trenerji so: Zoran Martić, Grega Nachbar, Aleš Pipan, Zmago Sagadin in Jure Zdovc. Spektakularno tekmo bo spremljal tudi edinstven spremljevalni program, saj ne bo manjkalo glasbe, plesa, ognjenih predstav in presenečenj. V dvorani Stožice bo nastopila še originalna zasedba legendarnih Zmajčic, ki je razveseljevala navijače v Ljubljani in za katero bo to po dolgih 20 letih zadnji ples v zgodovini.

Besedilo: N. A. // Fotografije: Goran Antley

Priporočamo