Sanja Grohar je v desetih letih, odkar je prejela naziv miss Slovenije, močno zaznamovala dogajanje na slovenski medijski sceni kot pevka, televizijska voditeljica, model in estradnica. Vse to v iskanju sreče in potrjevanju same sebe. Danes je drugačna, veliko bolj mirna in sproščena. Našla je namreč nova poslanstva, ki so daleč stran medijev in daleč stran od Slovenije.
Sanja, ko ste pred dvema letoma pakirali kovčke, si verjetno niste predstavljali, da bo London postal vaš dom? Kako ste takrat dojemali selitev in zakaj sta se z Matejem odločila, da odideta na Otok?
Spomnim se, da sem imela občutek, da me vse duši. Pritisk medijev, prepoznavnost, čutila sem, da se spreminjam in da me to moti. Počutila sem se omejeno, v tem smislu, da so bile te omejitve še večje, ko sem se česa lotila. Vedno je premalo denarja, vedno potrebuješ neke zveze, ni dovolj, ali si dober ali ne, vsak se obregne ob vsakogar in potrebovala sem nov začetek. Večje mesto, kjer je ogromno priložnosti, kjer se ljudje brigajo zase, kjer lahko najdeš svoj mir in kjer si cenjen na podlagi svojega dela, in ne zato, ker nekoga poznaš ali ne. Zato nisem bila žalostna, ker odhajam, ampak srečna in optimistična. Ne razumite me narobe, Slovenijo imam rada, lepo je priti nazaj. Prelepa je, vendar mi ni dajala dovolj, ko sem to potrebovala. In da! London je prelep, veličasten in lahko je krut, ampak če se znajdeš, ti je uspelo.
Nič nenavadnega ni, da se v zadnjih letih Slovenci množično izseljujejo v druge države v želji po boljšem delu, novih možnostih. Tudi sama imam nekaj prijateljev, ki živijo in delajo v Londonu. Kakšno je življenje tam in kako ste se navadili na novo okolje?
Kot sem že omenila, London je izjemno lepo mesto. Vsak vikend počneva kaj novega, odkrivava nove stvari, parke, odprte kuhinje, ulice, dogajanja ... Lahko bi naštevala v neskončnost. Po dveh letih lahko rečem, da čutim London v vsej njegovi veličini in da je poleg Slovenije tudi London moj dom. Tudi sama poznam veliko ljudi, ki so se preselili v London, ne samo Slovencev. Vsak mi reče, kako drag je London, saj so kave od 3,50 evra naprej, najemnine od 2000 evrov že za malo stanovanje in več itd. A se je treba tudi zavedati, da je standard višji, plače so višje, zato se to tukaj potem ne zdi drago. Je pa prednost ta, da se mi zdi vse poceni, ko se vrnem. (smeh)
Svoje veselje ste poleg v glasbi našli še v pisanju spletnega dnevnika. Zakaj ste ga poimenovali They call me bambam? Kako ste se našli v blogerskih vodah?
Blog sem začela ustvarjati zaradi predloga blogerke Caroline Krews, ki mi je pomagala postaviti blog, mi naredila prve slike, za kar sem ji še danes hvaležna, in seveda zaradi mnogih, ki so me na Facebooku spraševali, zakaj nimam bloga. No, in počasi sem začela. Najprej je bil to hobi, zdaj gre zares. Ko mi je Carolina povedala, kako blogerke v Londonu živijo in da je to njihova služba, se mi je zdelo odlično. Seveda je težje, kot bi si mislil: veliko truda, časa in denarja je vloženega v to vsak mesec. Ime za blog www.theycallmebambam.com je nastalo zato, ker me je ena od prijateljic iz Londona začela ljubkovalno klicati BamBam. Lase sem namreč imela spete v visok čopek in sem jo spominjala na punčko iz risanke Kremenčkovi. Vendar se je zmotila, saj je BamBam fantek, in ne punčka Pebbles! (smeh) Kljub vsemu se je BamBam obdržal. Večinoma pišem o modi, stajlingih, ličenju in zdaj se širim še na potovanja. Sledilcev je vedno več, saj se aktivno posvečamo temu in vedno boljši vsebini.
Javnost vas je spoznala pred desetimi leti, ko ste prejeli lento miss Slovenije. Takrat se je vaša pot šele dobro začela. Če bi strnili misli, kakšno je bilo obdobje teh desetih let?
Oh, kako čas beži! O tem sva sicer že govorili danes zjutraj in punca, ki jo je javnost spoznala pri 21 letih, skoraj ne obstaja več. Obstaja pa mirnejša, modrejša verzija Sanje, ki bi odšla nazaj v preteklost in si dala 'orng' nasvet. In mogoče kakšno zaušnico. (smeh) Vse, kar počnem (glasba, blog), je zaradi sebe, in ne zaradi dokazovanja ali pritiskov, ali mi bo uspelo. Ali ker mi je že uspelo. Vsi bi morali biti ponosni na vse svoje male uspehe, ki nekoč tvorijo velik uspeh. V vseh letih vzponov in padcev sem se marsikaj naučila, marsikaj prebrala ... Dobro in slabo. Ampak danes verjamem v lepe energije in našla sem svojo srečo ter mir, kar je največ! Prej sem gledala na stvari zelo površinsko. Priznam, tudi na odnose. Bolj cenim ljudi okrog sebe in lahko rečem, da sem boljša verzija sebe in razumem, da ima vsak svoj križ. Sploh v današnjih časih je treba ljudi bolj razumeti, saj je že tako dovolj strahu in sovraštva ta trenutek. Priznam, da sem se včasih znala ujeti, kako nekoga podzavestno ocenjujem oziroma sodim po platnicah rumenih medijev. Zdaj bi se najprej vprašala, kaj ta človek trenutno razmišlja in kaj prestaja. Cenim vse izkušnje – dobre in slabe – saj sem zaradi njih to, kar sem. Močnejša, modrejša Sanja, ki zna ceniti male stvari.
V nekem odboju ste 'skakali' z vsake naslovnice revije, iz spletnih medijev. Skoraj vsak teden je bila z vami kakšna zgodba. Kaj danes menite o tem?
Včasih mi je bilo pomembno, na koliko naslovnicah si itd. Zdaj pa vse, kar je nasprotje tega. Če že kaj poveš javno, je prav, da ima smisel, in ne, da gre za čezmerno izpostavljanje. Moja medijska podoba je bila grozna, delovala sem 'afnasta' in ljudje dejansko niso mogli vedeti, da se za vsem tem skriva normalno dekle, ki je zaradi pomanjkanja samozavesti iskalo potrditve. Vsakič, ko me je nekdo spoznal v živo, je bila ista pesem: "Pa saj ne morem verjeti! Ti si dejansko čisto v redu punca"! In ja, bila sem, ampak verjetno v iskanju sebe nisem znala sprejemati pravih odločitev. Posledično pa je vse skupaj delovalo kot popolna zmešnjava.
Prepoznavni ste bili na vsakem koraku. Je bilo to kdaj za vas breme? Kaj ste spoznali v tem času in kako je bilo s pristnimi prijateljstvi?
Ja, tako lepo ste se izrazili ... 'Prepoznavnost', saj je pri nas to vse, kar je. Pri nas ni zvezd, ni slave. Prepoznavnost v Sloveniji je kot kič navzven. Sveti se, potem pa kar hitro zbledi in ostane le madež na koži. Kot cenen prstan. Zaznamovan si za nič. Zelo malo 'estradnikov' pri nas živi od estrade, glasbe, filma ... Skoraj vsak ima poleg tega službo. To ni tako kot v tujini, ko zvezdniki nekako sprejmejo svetovno prepoznavnost v zameno za vse milijone in za to, da lahko počnejo le to, kar jih veseli. Priznam, da sem si od malega želela 'slavo' in po naslovu miss sem okusila, kaj to pomeni. Hitro sem spoznala, da je to le breme, v zameno pa ne dobiš prav veliko, no, vsaj ne toliko, da bi odtehtalo minuse. Želim si delati to, kar me veseli: ustvarjati glasbo in blog. Karkoli pride za tem, je relevantno in zaradi izkušenj, ki jih že imam, vem, kaj pričakovati in kako reagirati. Pri medsebojnih odnosih sem vedno bila dokaj zaprta in distancirana, ko je prišlo do spoznavanj novih ljudi. Imam težave s tem, vendar so to zgodbe, ki se jim moram posvetiti. Težko se odprem in morda so za to krive vse slabe izkušnje. Krog ljudi, ki mi je stal ob strani, ostaja isti kot takrat.
Ko vas človek posluša, dobi občutek, da ste postali veliko bolj mirni. Kaj je 'krivo' za vsa ta spoznanja?
(Smeh) Lepo ste povedali, hvala. Res je, vsa leta sem si želela le mir v duši, ker me je konstanto spremljal neki notranji nemir. Po letih posvečanja sebi, branja knjig, razumevanja sebe, drugih in odpuščanja sem postala boljša verzija sebe. Še vedno se učim, še vedno delam napake, saj sem le človek. So ljudje, ki pridejo v tvoje življenje, da te naučijo lekcij, in točno tako je bilo. Vse negativne izkušnje se spremenijo v pozitivne, če se znaš naučiti iz njih. To, da te nekdo prizadene, je lahko tudi dobra stvar, lahko je nauk. Vsakdo pride do točke, ko bi šel nazaj in spremenil potek dogodkov ter se izognil težkim stvarem. Vendar potem ne bi bili takšni, kot smo zdaj, morda ne bi spoznali oseb, ki so prišle za tem. Danes poskušam živeti po načelu, da ničesar ne obžalujem.
Kaj danes menite o uspehu? Kaj vam pomeni?
Uspeh je zame to, da sem ljubljena, da imam družino, zdravje in da sem srečna. Torej ustvarjanje glasbe, mode oziroma česarkoli le zaradi ljubezni do tega, in ne zaradi napačnih razlogov, kot je nepomembno izpostavljanje, pa čeprav včasih drugo brez drugega ne gre.
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec