Sanja Modrić: "Če si nekaj resnično želiš, lahko marsikaj narediš sam"

Toda takrat si niti v sanjah ni predstavljala, da bo nekoč spoznala številne športnike in športnice, ki jih je občudovala. Njene sanje se niso uresničile čez noč, ampak je njen uspeh posledica trdega dela, vztrajnosti, pridobljenega znanja in izkušenj ter pripravljenosti na nove izzive.

Presenečena sem bila, ko sem odkrila, da prihajate iz Maribora, saj nimate naglasa. Kako vam je uspelo odpraviti štajersko narečje?

Zaradi dela sem morala opustiti naglas, ker sem na začetku svoje kariere večkrat slišala kritike na njegov račun. Na žalost takrat ni bilo sistemskega uvajanja novih ljudi na televiziji in govornih vaj, zato sem morala sama nekaj ukreniti glede tega. Takrat je bil aktualen teletekst in vsako jutro sem na glas brala športne novice. Verjamem, da lahko, če si nekaj resnično želiš in se za to odločiš, marsikaj narediš sam.

Menda ste že v otroštvu radi spremljali šport. Izhajate iz športne družine?

Ne, zato ne morem natančno pojasniti, od kod je izviralo moje navdušenje nad športom, a ne iz zgodnjih otroških let. Moja prva želja je bila, da bi bila hollywoodska igralka. Babici sem obljubila, da bom odšla v Ameriko, postala igralka in ji prinesla škornje s kraguljčki. (smeh) Pozneje sem si želela postati pediatrinja in s tem namenom sem se vpisala na Prvo gimnazijo Maribor, ki je bila v bližini mojega doma.

Ste se v gimnazijskem obdobju začeli zanimati za študij novinarstva?

Šport me je zanimal že pred tem, saj sem si že v šestem razredu osnovne šole želela ogledati nogometno tekmo. Mojim staršem se je zdelo to nenavadno, saj navdušenje nad nogometom ni značilno za deklice. Zelo rada sem spremljala tudi Zlato lisico in košarko, ko je bila Olimpija uspešna. Veliko časa sem namenila spremljanju športa. V gimnazijskem obdobju sem sodelovala pri dijaški oddaji na Radiu Marš, opravljala sem tudi poletno prakso na Radiu Maribor in imela sem srečo, da so me na športnem uredništvu vzeli pod svoje okrilje. Šele pred informativnim dnevom v četrtem letniku pa sem se odločila za študij novinarstva. Toda na žalost v Sloveniji športno novinarstvo ni urejeno. Če želiš imeti varno življenje, se ne odločiš za študij novinarstva. Moji starši bi bili takrat bolj srečni, če bi se odločila za študij ekonomije ali prava.

V Mariboru?

Da. Nisem želela iti v Ljubljano, ker mi je bilo v Mariboru lepo. Edini razlog, da sem odšla v Ljubljano, je bilo novinarstvo.

Je študij izpolnil vaša pričakovanja?

Vesela sem, da sem se odločila za dvopredmetni študij. Ob študiju novinarstva na FDV sem študirala angleščino na Filozofski fakulteti, kar je bilo naporno, vendar sem bolj uživala na Filozofski fakulteti. Pri študiju novinarstva mi ni bilo jasno, zakaj moram poznati vse teorije množičnih medijev in komuniciranja, če hočem biti novinarka. Učenje na pamet me ni zanimalo.

Ste se zaradi zanimanja za šport bolje razumeli s fanti kot z dekleti?

Marsikomu se je zdelo nenavadno, da me zanima šport, ker nisem bila po obnašanju ali videzu fantovska. Spomnim se, da sem poslala Juretu Koširju prošnjo za avtogram in kako navdušena sem bila, ko sem prejela njegovo podpisano kartico, ki jo imam še vedno shranjeno. Ko sem pozneje delala intervju z njim, sem mu to celo povedala. Moje sošolke niso razumele, zakaj mi njegov avtogram toliko pomeni. O nogometu pa sem se bolj pogosto pogovarjala s fanti. Moja takratna družba ni resno jemala moje želje, da bom postala športna novinarka. Zdelo se jim je nemogoče, da bi kot ženska lahko to dosegla. Še manj verjetno se jim je zdelo, da bi lahko bila komentatorka. Šalili so se, da bodo nehali spremljati šport, ko ga bo začela komentirati ženska.

Kako ste se počutili, ko ste spraševali športnike, ki ste jih v najstniških letih občudovali?

Ko sem se prvič pogovarjala z Markom Miličem, sem se počutila kot zaljubljena najstnica, kar seveda ne pomeni, da sem bila zaljubljena vanj. Nekoč sem sanjala o tem, da bom lahko v živo spremljala njegove tekme. Niti pomislila pa nisem, da ga bom lahko kdaj spraševala. Nikoli ne bom pozabila prvega intervjuja z njim, ker sem se spraševala, ali se to res dogaja meni in ali je možno, da se moje sanje uresničijo. Nikakor pa ni bilo preprosto, ker nisem imela nikogar, ki bi me potisnil v ospredje. Moje sanje so se uresničile zaradi vloženega truda in upanja, da mi bo uspelo.

Najbrž ste tudi zelo potrpežljivi, saj je bilo za vaš preboj pred televizijske zaslone potrebnih več let učenja in pridobivanja izkušenj.

Da, ampak prav je, da sem prehodila to pot. Če nekaj prehitro dobiš v življenju, tega ne znaš ceniti. Ne glede na to, kako težko mi je bilo v določenih trenutkih, in sem se spraševala, ali me bo sploh kdo opazil, je bilo vredno vztrajati. Težko mi je bilo, ko nisem bila izbrala za določene projekte, vendar sem potem znala ceniti tiste priložnosti, ki sem jih dobila.

Kako se spopadate s porazi?

Prizadenejo me. Dovolim si trenutek žalovanja in takrat se kot tipična žalostna ženska tolažim s čokolado. Potem pa se zavedam, da se je to moralo zgoditi z določenim namenom. Ne dovolim pa, da zaradi takšnih izkušenj nosim v sebi zagrenjenost ali zamero do koga.

Se lahko pogovorite s prijateljicami o izzivih ali težavah v službi?

Mojih prijateljic šport ne zanima, zato se z njimi ne pogovarjam o svojem delu. Nekdo, ki ni del tega sveta, težko razume, kako se počutim. Moje prijateljice so punce, ki imajo stalni življenjski ritem in imajo načeloma proste vikende, zato je težko vzdrževati odnose, ker imam drugačen urnik. Za ohranjanje odnosov je potrebno veliko prilagajanja in razumevanja.

Ste ohranili kakšno prijateljstvo iz otroštva?

Ohranila sem odnos s prijateljico iz osnovne šole, vendar se na žalost redko srečava. Košarka mi je dala veliko prijateljic, ki živijo daleč stran, ampak ne daleč od mojega srca. Čeprav se ne vidimo vsako leto, se naše prijateljstvo ohranja. Služba mi ni dala veliko pravih prijateljstev. Imam pa nekaj oseb iz delovnega okolja, za katere sem hvaležna. Lepo je, če imaš v službi nekoga, ki te razume in se mu lahko potožiš. Toda načeloma se ne družim z ljudmi, ki so del moje službe. Moje zasebno življenje je zelo ločeno od delovnega.

Šport je velik del vašega življenja. Kaj vas zanima poleg športa?

Zanima me veliko stvari, predvsem učenje jezikov in ples, ki je moja neizpolnjena želja, saj mi starši tega niso mogli finan­čno omogočiti. Sedaj obiskujem solo salso, kjer se v eni uri popolnoma sprostim. Tečaj imam ob ponedeljkih, zato zame ponedeljek ni več najtežji dan v tednu. Tudi ob prihodu domov plešem. Zelo rada berem, predvsem pred spanjem. Trenutno berem avtobiografijo Katherine Hepburn in očaralo me je, kako zelo samokritična in samozavestna je bila, saj jaz nisem bila samozavestna v mladosti. Nisem pa ljubiteljica sodobne literature ali sodobnega gledališča. Rada bi živela v času, ko so bile ženske še resnično ženske.

Pogrešate ženstvenost pri ženskah?

Absolutno. V boju za emancipacijo smo šle predaleč in zaradi tega izgub­ljamo ženstvenost. Treba je stopiti korak nazaj in dovoliti moškemu, da je moški – mu dovoliti, da ti odpre vrata, ga prositi za pomoč. Predvsem pa je potrebna nežnost. Ne zdi se mi primerno, da ženska osvaja moškega na agresiven način, ker potem moški ne morejo biti moški. Dandanes se ljudje sploh ne spoznavajo prek pogledov, ampak prek aplikacij in tega ne bom nikoli sprejela.

Leta 2014 ste bili nominirani za nagrado femme fatale. Kakšna je za vas usodna ženska?

Tista, ki pritegne moške in ženske. V mislih nimam ženske, ki ima mere 90-60-90, angelski obraz in je prazna lupina, temveč žensko, ki jo moški občudujejo, ženske pa se po njej zgledujejo. Sophia Loren je zame takšna ženska, ker iz nje žari pristna ženska energija.

Omenili ste, da niste bili vedno samozavestni. Kako ste okrepili svojo samozavest?

Ne vem, ali sem jo. (smeh) Glede delovnih sposobnosti sem samozavestna, ker dajem vse od sebe. Najbolj pa me prizadene povezovanje mojega videza z mojim delom. Na začetku sem naredila napako, da sem brala komentarje na forumih, ki so se nanašali na moj videz, ker se mi ni zdelo pravično, da se ljudje ukvarjajo z mojim videzom, in ne z mojim delom. Nisem najlepša ženska na svetu in niti si tega ne domišljam ali želim. Moja želja je biti odlična športna novinarka. Toda zdaj ne berem več komentarjev, ker nočem, da me takšna mnenja omejujejo.

Ste bili tudi v službi deležni kritik na račun videza?

Zelo hitro sem se jih otresla, ker nisem želela graditi kariere na svojem videzu. Rada sem lepo oblečena, vendar moda zame ni najbolj pomembna stvar v življenju. Če bi lahko izbirala, si zagotovo ne bi kupila torbice, ampak letalsko vozovnico, ker so trenutki, ki jih doživim na potovanju, več vredni kot materialne stvari. Moja največja želja je, da bi lahko dve leti potovala po svetu.

Katero državo bi najprej obiskali?

Škotsko, kjer so čudoviti gradovi.

Najbrž boste morali s potovanjem še nekoliko počakati, saj ste pred kratkim začeli delati na Kanalu A. Ste zadovoljni z novim delovnim mestom?

Imam več svobode pri svojem delu in dovolijo mi uresničevati svoje ideje. Ni mi žal, da sem prišla na Kanal A, ker na TV Slovenija nisem bila več srečna, čeprav sem hvaležna za vse priložnosti, ki so mi jih dali. Zame je pomembno, da sem srečna, vendar ne morem vedeti, ali sem se pravilno odločila. Če bi se izkazalo, da je bila odločitev napačna, je to moja napaka oziroma moja odločitev. In če bi čez nekaj let odkrila, da to ni zame prava pot, bi zagotovo odkrila še kakšno stvar, ki bi jo rada počela.

S čim bi se želeli ukvarjati?

Z načrtovanjem porok. (smeh) Občasno imam namreč kakšno novo idejo, saj me zanima veliko stvari. Pred kratkim sem imela preblisk, da bi imela slaščičarno.

Radi pečete?

Rada jem. (smeh)

Kako pa skrbite za svojo postavo?

S pilatesom in funkcionalno vadbo, nisem pa ljubiteljica teka. Dolgočasi me tek po isti progi, prav tako ne morem iz dneva v dan hoditi po isti poti na Šmarno goro. Monotonija me ubija.

Najbrž zaradi tega opravljate delo, ki nikakor ni monotono. Kaj bi svetovali študentom novinarstva, ki želijo postati športni novinarji?

Zavedati se je treba, da to ni služba, ampak način življenja. Pripravljen moraš biti na odrekanja, ker moraš delati, ko večina ljudi počiva, saj je poleti in ob vikendih največ tekem. Prav tako od tega ne moreš obogateti. Pomembno pa je, da ob študiju čim prej pridobivaš delovne izkušnje. Na žalost novinarstvo ne daje socialne varnosti, ker je težko dobiti redno zaposlitev, zato sem se poleg novinarstva vpisala na angleščino. Toda ko sem honorarno poučevala otroke, se mi je zdelo to nekaj najtežjega, zato izjem­no cenim učitelje. Sicer pa sem počela še druge stvari, recimo, prodajala sem učbenike, kar me je zelo veselilo.

So vam starši privzgojili delovne navade?

Moja mama je zelo pridna in hvaležna sem ji, da sem imela sproščeno otroštvo, saj od mene ni veliko zahtevala. Popolnoma nepripravljena na odraslo življenje sem prišla študirat v Ljubljano in moj prvi kuharski poskus so bile testenine s tunino. (smeh)

V Ljubljani živite od prvega letnika študija. Jo doživljate kot svoj dom?

Mislim, da še nisem našla svojega doma, in čez 40 let se ne vidim v Ljubljani. Moje sanje so, da bi živela v Provansi, kjer bi v vasici pod velikim hrastom brala knjigo. <

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču