Medtem ko se njen obraz redno smehlja z malih ekranov in z nami deli novice iz sveta športa, o športni novinarki ter voditeljici Sanji Modrić javnost v resnici ve malo.
Za iskrivim pogledom in nasmejanim obrazom se skriva nadvse romantična oseba, ki je včasih uživala v velikih ljubezenskih zgodbah, še danes pa romantično žilico rada poteši z raziskovanjem grajskih ruševin.
Story: Vaš delavnik je vse prej kot rutiniran, saj urnik športnega novinarja ni povsem vsakdanja služba. Ste se tudi zaradi tega odločili za tako razgiban poklic?
Mislim, da takrat nisem ravno razmišljala o delavniku ali plači, temveč predvsem o tem, da bi počela nekaj, kar me veseli. Veliko ljudi se namreč na delo odpravi z velikim odporom, služba pa je zanje zgolj sredstvo za preživetje. Zavedam se, da vsi vendarle ne moremo početi tega, kar nas veseli, zato sem hvaležna, da je meni to uspelo. Da se preživljam s tem, kar me veseli, tudi po vseh teh letih.
Story: Vaš staž v športnem novinarstvu je zavidanja vreden. Ste se kdaj v vsem tem času začeli dolgočasiti?
Priznati moram, da mi je na nacionalni televiziji postalo malce dolgčas, zato sem si zaželela novih izzivov. Varnost javne televizije sem zamenjala za nekaj bolj razburljivega. Enostavno nisem videla izziva, v katerem bi se resnično našla, in ko sem vse temeljito pretehtala, sem se odločila za prestop, ki mi je bil sicer do takrat bolj poznan v športnem žargonu. Še vedno mi je namreč pomembno, kakšno je moje delo in ali v njem resnično uživam.
Story: Ste ob kolebanju med 'nacionalko' in komercialno televizijo kdaj pomislili še na tretjo pot? Se vam je rodila ideja, da bi zašli v povsem drugačne vode? Nekoč ste omenili poročno načrtovanje.
Všeč mi je kar lepo število idej. (smeh) Na novinarski poti namreč srečujem številne ljudi, ki so navdušeni nad tem, s čimer se ukvarjajo, zato brez težav s tem navdušijo še mene. Tako sem se videla tudi že v vlogi folklorne plesalke. (smeh) Čez nekaj časa se seveda umirim. Energija pri ljudeh me vseeno navdušuje in tako si zamišljam sebe v najrazličnejših vlogah. Pri tej odločitvi pa kaj drugega ni bilo v načrtu, saj sem prepričana, da je pred mano še kar nekaj novinarskih let. Kaj pa veš, kje bom čez kako desetletje. (smeh)
Story: Če se ne motim, ste tudi velika ljubiteljica gradov. Bi se opisali kot nepoboljšljivega romantika?
Ja, zagotovo! Nisem sicer prepričana, ali je to nekaj, s čimer se rodiš, ali pa k temu prispeva vzgoja. Spomnim se, da sem že v osnovni šoli požirala romane z močnimi ženskimi junakinjami in junaki, ki živijo na gradovih in se srečujejo z vrtincem življenja. Morda so mi bili všeč zaradi moje osebnosti ali pa so le dodatno podpihnile mojo domišljijo. Obožujem gradove! Ko smo se med letošnjim dopustovanjem vozili po čudoviti pokrajini, sem zagledala grad, ki bi ga v turističnih vodičih zaman iskali. Pred menoj se je odprla idilična podoba grajskega obzidja s polji in kobilo z žrebičkom, ki se je pasla na njih. Morala sem se ustaviti in raziskati vse luknje, ruševine ... Všeč mi je, če je grad opremljen v srednjeveškem stilu, saj se tako vrnem nazaj v čas.
Story: V katero zgodovinsko obdobje pa bi se podali, če bi v kleti odkrili časovni stroj?
Če bi bilo to mogoče, bi zagotovo skočila pogledat v obdobje Versaillesa in Ludvika XIV. Seveda se zavedam, od kod takratnemu plemstvu denar, vendar si ne morem kaj, da ne bi bila navdušena nad stavbami in načinom življenja. Rada imam tudi habsburško monarhijo, francosko zlato obdobje vse do revolucije.
Story: Številni ljudje v poletnih mesecih sanjajo o peščenih plažah, kristalno čistem morju in poležavanju na plaži, na vrhu vašega seznama pa se znajdejo mogočni gradovi.
Mislim, da na tem planetu ni kotička, ki ga ne bi želela obiskati. (smeh) Pa vendar me najbolj pritegnejo gradovi, škotski Grad Eilean Donan, pri vrhu mojih želja pa je tudi Mont Saint Michel. Prav zato me žalost, da smo vpeti v vsakdanji način življenja in lahko le štiri tedne v letu izkoristimo za pohajkovanje po svetu. Na tem svetu je tako veliko čudovitih kotičkov, časa pa tako malo. Sama nikoli nisem želela imeti veliko denarja kot zgolj za dostojno življenje, ali pa želje po dragih jeklenih konjičkih, prestižnih modnih znamkah. Želela bi dovolj za potovanja, da se lahko odločim in kupim letalsko karto brez pretiranega varčevanja. Svojevrstna svoboda, ki je morda v mojem življenju nekoliko primanjkuje.
Story: Mi zaupate, kam vas pot najraje zanese?
Uživam v sredozemskih regijah, navdušujem se nad Provanso in Toskano. Rada imam provansalske vasice, ki dihajo z zgodovino, in brez težav si predstavljam, da bi to postal moj vsakdanjik. Morda se sliši klišejsko, vendar so mi polja sivke vzela sapo. Leta in leta sem si ogledovala fotografije opatije Senanque in si jo želela ogledati tudi v živo. Ko sem torej stala pred njenimi zidovi, sem bila kot vkopana, samo stala sem tam in uživala v prizoru. To je bila velika izpolnitev mojih sanj!
Story: Težava nastane, ko razmišljam o poklicu, ki bi ga tam lahko opravljala.
Joj, zato sem pa še tu, saj nisem našla pravega recepta. (smeh) No, priznam, da me je strah, da bi me tudi moja sanjska Provansa sčasoma začela dolgočasiti. Ne predstavljam si namreč življenja brez službe, saj v brezdelju ne uživam kaj dosti. Delati sem začela že v rani mladosti, zato si včasih zaželim, da bi imela nekaj več svobode, možnosti za potovanja. Glede na družino čutim svojevrstno odgovornost, zato si poguma kot nekateri, ki spakirajo nahrbtnik in odletijo s prvim letalom, ne morem privoščiti. Poznam ljudi, ki živijo to zgodbo, pa vendar ... Sama med drugim neizmerno uživam v svojem delu in bi ga prav zato tudi pogrešala. Tu pa tam pa si želim, da bi lahko pobegnila stran od vsega tega.
Story: S pomočjo pozitivnih misli je mogoče prav vse. Če se ne motim, tudi sami verjamete v to. Od kod vam tovrstno razmišljanje?
Brala sem številne knjige s tem naslovom, vendar verjamem, da lahko najbolj pomagaš prav sebi. Če si nekaj močno želiš, se boš za to potrudil. Če v to še verjameš, je možnost, da se uresniči, še toliko večja. Če so tvoji cilji konkretno začrtani, jih boš dosti lažje dosegel, kot če je tvoja pozornost razpršena na vse strani. Ko pogledam na svoje mladostne sanjarije, morda nisem verjela niti sama sebi, kaj šele, da bi mi verjeli drugi, pa vendar so bile moje želje močne, trud še toliko večji, zato mi je uspelo uresničiti veliko ljubezen do novinarstva. Všeč mi je, da mi nič v življenju ni bilo podarjeno. Tako sem se tudi v novinarstvu morala vzpeti sama, morda je bila zato pot na trenutke težja, vendar mi niti za trenutek ni žal. Vse, kar se zgodi, se zgodi z namenom.
Story: Seveda. Kako pa so na vašo življenjsko pot vplivali vaši starši? Se morda spominjate stavka, ki so vam ga radi polagali na srce?
(smeh) Moja mami je vedno rada poudarjala: 'Poslušaj me, jaz sem vse to že dala skozi!' Hvaležna sem ji bila za nasvet, vendar je ona delala svoje napake, jaz pa želim svoje. Tudi danes mi ni žal zanje. To so bile moje napake, moje odločitve, kar je najbolj pomembno. Oprosti, mama, ampak še naprej bom delala svoje napake. (smeh)
Story: Se z napakami obremenjujete?
Poskušam se čim manj. Seveda me potrejo, zaradi česar začnem razmišljati, ali bi se jim morda lahko izognila. Kljub temu poskušam to omejiti, da ne traja predolgo. Stvari za nazaj ne moreš spreminjati, zato si nima smisla s tem razbijati glave. Iz svojih napak se lahko marsičesa naučiš, posvečanje pozornosti jezi in negativnim čustvom pa nima nikakršnega smisla.
Story: Kako skrbite za dobro počutje? Kako razvajate svojo dušo?
No, nudim ji to, kar moja duša v tistem trenutku potrebuje. Najsi bo to, da se umaknem in uživam v dobri knjigi, se prepustim dobri družbi prijateljic ali pa si privoščim uro solo salse. V mojem poklicu mi sicer prav ustreza, da sem včasih malo sama. V času daljših projektov potrebujem nov zagon, energijo in takrat se rada umaknem. Če pa želim le prerezati napetost, so prijateljice vedno pravo zdravilo.
Story: Zakaj pa ste izbrali tečaj solo salse?
Ples je moja neizpolnjena želja iz otroštva, vendar zaradi takšnih in drugačnih dejavnikov ni bila izvedljiva. V plesu resnično uživam, daleč od tega, da trdim, da sem dobra plesalka. (smeh) Plesi v paru so dosti bolj intimni, zato moraš s soplesalcem čutiti posebno kemijo. Pri solo salsi pa to ni potrebno, saj je ob meni pisana družina žensk, ki se tisto uro na teden preprosto prepusti ritmom. Vseeno nam je za videz, kaj menijo drugi, druži nas ljubezen do glasbe in neizmeren užitek, ki nas preplavi. To me osreči do te mere, da po prihodu domov veselo plešem še ves večer.
Story: Ob ritmu katerih zvokov pa?
Moj izbira je odvisna od razpoloženja. Včasih si zavrtim glasbo Franka Sinatre, Arethe Franklin, spet drugič pa uživam v latino ritmih. Pri meni je vse odvisno od trenutnega občutka, tako filmi kot tudi knjige.
Story: Mi zaupate, kaj ste poslušali, medtem ko ste se peljali na intervju?
Uh, priznati moram, da sem imela telefonski pogovor. (smeh) Že res, da ženske lahko počnemo več stvari hkrati, vendar ob pogovoru vedno stišam radio.
Nika Arsovski
