V okviru oktobra, ki je posvečen boju proti raku na dojki, smo se o tej bolezni, ki prizadene ogromno žensk, pogovarjali s Saro iz Survivorja. Njena mama se je soočila z boleznijo, a to je bil šele začetek družinskega spopada z rakom.
► Vaša mama se je soočila z rakom na dojki. Kako ste to doživljali?
Moja mami je leta 2012 zbolela za rakom na dojki. Zaradi rednega pregledovanja svojih prsi je bulico začutila zelo zgodaj in si najbrž s tem rešila življenje. Kar lahko rečem, je, da je bil to začetek efekta domin, ki so se začele podirati. Bila sem zelo razočarana, žalostna in besna – besna sem bila na cel svet, na zdravnike, na bolezen. Nisem razumela, kako je to mogoče in zakaj se je to zgodilo moji mami, na katero, naj poudarim, da sem res zelo navezana že od majhnega.
► Kako ste se kot družina spopadli z boleznijo?
Naj najprej povem, da smo en mesec po mamini diagnozi, da ima raka, izvedeli, da ima raka tudi oče – na pljučih. Jaz pravim, da nas je vesolje preizkušalo, koliko lahko prenesemo. Še isti mesec kot oče je isto novico sporočila babi, tako da smo se resnično družinsko spopadli s to boleznijo. Spopadli smo se z odločitvijo, da to moramo in bomo premagali. S sestro si nisva dopustili misli, da bi nama bolezen vzela starša, le z upanjem, da se nama to ne bo zgodilo, smo lahko šli naprej.
► Vas je bilo v trenutkih bolezni zelo strah? Kako ste premagovali stisko?
Moram reči, da imaš vedno v glavi, kaj pa če ..., kaj pa če ne bo v redu, kaj če zdravljenje ne bo pomagalo? To so vprašanja, ki se ti porajajo zvečer, ko se uležeš v posteljo in poskusiš zaspati, ko greš spat z mislijo, ali bodo starši in babi živi, ko se zbudim. Veliko noči s sestro nisva prespali. Bojiš se zaspati, bojiš se zbuditi, saj ne veš, kaj te čaka, oz. upaš, da boš še slišal tako pomemben dih življenja. Stisko so mi pomagali premagovati prijatelji in klub ter trenerji, za kar sem jim še danes iz srca hvaležna.
► Kako je mama sedaj?
Mami je borka, je ženska, ki jo občudujem, ki jo imam za zgled in si samo želim, da bom nekoč tako močna, ponosna in dobrosrčna ženska, kot je ona. Uspešno je premagala raka, seveda z operacijo, obsevanji in thc-oljem (zdravilo, ki dela čudeže, a ga še zdaj ne priznavajo). Naj z žalostjo v srcu povem, da sta moj oče in babi izgubila bitko s to zahrbtno boleznijo, od njiju smo se poslovili v istem letu.
► Ali je težko živeti z mislijo na raka?
Težko je bilo prvo leto, ker imaš nekje v možganih to, da so res vsi najbližji zboleli za to boleznijo. Začneš se spraševati, kaj to pomeni zate, in kmalu ugotoviš, da nikamor ne prideš, če se obremenjuješ s tem. Prišla sem do zaključka, da ko mi bo namenjeno, takrat bo pač prišlo, do takrat pa poskušam živeti, kot da je vsak dan zadnji. Najboljši nasvet, ki sem ga kdaj dobila, je bil nasvet mojega očeta, tik preden se je od naju s sestro poslovil: "Poskusita vse, naredita vse, ker bolezen pride prehitro, in da bosta lahko zadnji dan, ko sta na tem prečudovitem svetu, rekli, ni mi žal za nič. Živela sem in to je najbolj važno." Ne pustim si, da bi me misel na smrt prestrašila.
► Ali ste zaradi njene bolezni tudi sami bolj previdni? Se ukvarjate s preventivo?
Lahko rečem, da sem toliko previdna, kolikor je to potrebno. To se pravi, da si redno pregledujem dojke. In tukaj se moja previdnost in preventiva končata. Sem ena redkih, ki rada rečem, če bom umrla, bom vsaj vedela, zakaj. Ne podpiram te obsedenosti z nekim kvazi zdravim življenjem, kar pomeni jesti suh riž in piščance pa polno enih praškov. To ni zdrav način, kdaj se bojo ljudje začeli zavedati, da zdrava hrana je hrana od kmeta, in ne praški ... Treniram tajski boks in s tem skrbim za telo, jem, kar mi tisti trenutek 'zapaše', in s tem skrbim za dušo in občasno naredim terapijo s THC-oljem.K. K.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču