Počasi se bo izteklo prvo leto, odkar je naša plavalka Sara Isakovič po osvojeni medalji na olimpijskih igrah v Pekingu zapustila Slovenijo in se vpisala na univerzo v Kaliforniji. S svojim življenjem čez lužo je nadvse zadovoljna in uživa vsak trenutek, ki ga preživi s svojimi ekipnimi plavalnimi kolegicami.
Letošnje leto se je za Saro začelo precej pestro. Kmalu po novem letu je za univerzo Berkeley s svojo ekipo zmagala na vseameriškem študentskem prvenstvu NCAA. “To je bilo prvič v zgodovini univerze Berkeley. Še posebej pa je bilo zanimivo to, da je postala moja trenerka prva ženska trenerka v zgodovini univerze, ki nas je popeljala v zmago.”
Plavanje je v Ameriki, kjer Sara študira, predvsem obravnavano kot ekipni šport v nasprotju s treningi, ki jih je bila navajena v Sloveniji. “Tukaj postaneš kot član univerze del svoje športne ekipe. Dekleta tako sestavljamo plavalno ekipo, s katero s skupnimi močmi strmimo k boljšim rezultatom. To je velik užitek, ker se med seboj spodbujamo. Čuti se pozitivna energija, ki jo oddajamo.”
Sara ne gleda na dekleta kot konkurentke. Ravno obratno. Po enem letu jih doživlja kot sestre, s katerimi se medsebojno podpirajo in bodrijo. “Naša trenerka daje veliko poudarka na druženje in skupinsko delo ter medsebojno komuniciranje. Pomembno je, da smo celota, ki deluje harmonično.”
Sara je po končani maturi podpisala pogodbo za eno najbolj priznanih univerz v Ameriki. Povabilo je sprejela in se podala dobesedno novim izzivom naproti. Vse skupaj pa le ne bi bilo tako rožnato, če Sara ne bi imela podpore tudi s strani ameriških donatorjev, ki ji štipendirajo njen študij. Sama je pod okriljem Ann Curtis Cuneo. “Vsak športnik tukaj ima svojega pokrovitelja. Brez tega bi nam bilo zelo težko,” zaupa Sara.
Naša plavalka se je hitro privadila na novo okolje. Še posebej na študentski kampus, ki študentom ponuja odlične razmere za nemoten študij. Prav tako nima domotožja, saj jo obveznosti maksimalno zaposlijo. “Veliko se družim s plavalci, za katere pravijo, da so najboljši tipi,” se pošali Sara.
“Tukaj imamo res luštne fante. Pa ne samo zato, ker so športniki. Tukaj so vsi pridni študenti. Vlada nekakšno ambiciozno vzdušje, kjer vsak podpira vsakega. O kakšnih izmikanjih študijskim obveznostim nihče ne razmišlja. Vsak gre v šolo zato, ker ima pred sabo določen cilj, ki se mu ne moreš izogniti tako, da ne bi šel. Če ne hodiš na predavanja, veliko zamudiš, in če imaš po vrhu še slabe ocene, padeš iz povprečja. Verjetno bi te gledali precej postrani. In tega nihče ne želi. Vsak si želi uspeti in to je tukaj glavni vzrok motivacije.”
Sara je ugotovila, da je v Kaliforniji poznan sistem rivalstva, a ne tako, kot je to poznano nam. “Na Berkeleyju se ženejo v pozitivnem smislu. Vsak ti privošči uspeh in ni prisotne zavisti in nevoščljivosti. Vsak ti je pripravljen pomagati ne glede na vse. Mi športniki imamo to prednost, da si sami sestavimo urnik predavanj od jutra do večera glede na predpisan trening. Seveda imamo podporo svetovalcev, ki ti svetujejo, kako lažje usklajuješ obveznosti.”
Čeprav je Sara dobila srebrno medaljo na olimpijskih igrah, je tudi v Ameriki ostala na realnih tleh. “Če si olimpijski ‘medaljaš’, si deležen velikega spoštovanja. V Sloveniji se ne zavedamo, koliko pomeni, da nekdo sploh odide na olimpijado. Seveda ni čisto normalno, da je vsak sprejet na svetovne igre. Tukaj si cenjen in na ta uspeh gledajo kot na nekaj neverjetnega. Zelo mi je žal, da doma tega ne cenimo tako. Neizmerno imam rada našo majhno deželo, a ta naša mentaliteta nas pri tem razumevanju zelo ovira.”
Na začetku leta so na univerzi priredili velik sprejem za olimpijce. “Berkeley obiskuje veliko olimpijcev in v San Francisu so nam pripravili častno večerjo. Udeležili smo se je vsi trenutni in prav tako vsi nekdanji olimpijci.” Prav tako pa so vse aktualne olimpijce predstavili na velikem igrišču ragbija. “Vsi smo prikorakali na zelenico in se individualno predstavili množičnemu občinstvu.”
Sara bo v sončni Kaliforniji preživela dobre štiri leta študija. “Študij bom podaljšala celo na pet let. Nikoli ne veš, kako se v življenju stvari razpletejo. Tukaj mi nič ne manjka in razmere za delo so odlične.” Sara se na univerzi še ni usmerila v določeno smer študija.
“Možnost je, da si izbereš več predmetov. Recimo, prejšnji semester sem obiskovala zanimivo smer molekularne biologije. Potem sem imela še fiziko in antropologijo. Določene predmete moraš obiskati, saj ti dajo podlago širše razgledanosti. Prav tako me je zelo prevzela kulturna sociologija, za katero sem pred kratkim naredila tudi dolgo seminarsko nalogo. Profesor tega predavanja je Kitajec, doma iz Pekinga, ki je navdušen nad plavanjem. Zaupal mi je, da je vsak dan spremljal olimpijske igre. Profesorji so do študentov zelo odprti. Radi vidijo, da se po predavanjih ustaviš s kakšnim vprašanjem. Podpirajo komunikacijo med študenti in profesorji.”
Ob vseh predavanjih, ki jih Sara obiskuje, pa jo čakajo še manjše skupine, kjer se veliko pogovarjajo o temah s predavanj. “Zraven vseh treningov imamo res veliko dela še s študijem. Dejansko nas zaposlijo z vsemi mogočimi obveznostmi.”
Sara je lani vse podredila svojim treningom in to se je poznalo na rezultatih. “Od mojih konkurentk jih je zelo malo takih, ki ob rednem treniranju hodijo še v šolo. Po Evropi nimaš takšne prilike, kjer lahko usklajuješ trening in študij tako kot v Ameriki. Težko si predstavljam, da bi tako živela pri nas. Sprva bi zjutraj trenirala, potem se peljala več kot tri četrt ure do fakultete v Ljubljani in potem nazaj na trening. Velika prednost je, da imam vse na enem mestu, da je vse pri roki.”
Sarina družina je precej razkropljena po vsem svetu. Njen deset minut starejši brat dvojček Gal študira na Danskem. Po 19 letih skupnega treniranja jo je zapustil in si izbral svojo novo poklicno pot. “Gal je opustil plavanje in se posvetil študiju za pilota. Naredil je prvi izpit, tako da si je pridobil osnovni pilotski izpit.” Gal se je tako odločil v gimnaziji, potem ko ga je oče, ki je inštruktor na boeingu 777, navdušil nad simulatorjem letenja.
Sara je s svojo družino pet let preživela tudi v Dubaju, kjer je njen oče delal za letalsko družbo Emirates Airlines. Po petih letih se je skupaj z mamo in bratom preselila nazaj v Slovenijo. “Doma sem imela veliko boljše pogoje za treninge. Oče pa je ostal v Dubaju in se je vsak mesec vračal k nam. Družinsko življenje smo nekako žrtvovali in podredili bodočim uspehom. Zdaj, ko sva odšla študirat še midva, se je mami preselila nazaj v Dubaj.” Ta je tako postal Sarin drugi dom.
“Emirati so pred nekaj meseci odprli linijo do San Francisca. Moj oče je tako skupaj z mamo prišel že na prvi obisk.” Sedaj bo za Saro veliko lažje, saj bo oče večkrat pilotiral do San Francisca in obiskal svojo hčer. “Zdaj veliko dela na simulatorju in trenira velike razdalje prav z razlogom, da bomo čim več skupaj.” Sarina mamica je bila nekoč stevardesa in tako sta se spoznala z njenim očetom. Po rojstvu dvojčkov pa je svoje življenje podredila treningom obeh otrok.
“V Sloveniji je resnično skrbela samo za naju in dnevno prevozila po 300 kilometrov, da naju je vozila na treninge. Če ne bi imela takšnih staršev, nikoli ne bi mogla kombinirati plavanja in šole. S ponosom lahko rečem, da je vse skupaj velik družinski uspeh.”
Rada se vrača v Slovenijo
Ko Sara obišče Slovenijo, je precej burno. “Še posebej je bilo razburljivo avgusta po vrnitvi iz Pekinga. Ljudje so prihajali do mene in mi čestitali. V veliko čast mi je, da so mi zaupali, vstajali ob nam zgodnjih urah in me spremljali na tekmovanju,” se spominja Sara. Od vsega domotožja, ki Saro prevzema, je spomin na domačo hrano. “V Ameriki uživam in nimam časa za domotožje.”
Olimpijske igre 2012
Sara bo trdo trenirala do naslednjih olimpijskih iger, ki bi se jih rada udeležila. “To je sicer res šele čez tri leta. A čas teče tako hitro. Prvič sem bila na OI v Atenah, ko sem bila stara 16 let. To je bila zame nekakšna nagrada, da grem na olimpijado, saj sem izpolnjevala zahtevane norme. Tisto leto sem se še pripravljala za mladinsko evropsko prvenstvo, kjer sem dobila dve zlati medalji, tako da so bile Atene le nekakšna preizkušnja. Druga olimpijada (v Pekingu o. p.) je bila bolj resna, tretja pa bo še boljša, saj me bo pripravljala moja trenerka v Ameriki. Ona je edina ženska v ameriški plavalni reprezentanci.”
Mihaela Margan
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču