Ne poznam veliko tako pozitivnih ljudi, kot je nekdanja plavalka Sara Isaković.
Sploh na sončni strani Alp se mi zdi, da jih kar nekoliko primanjkuje. Ves čas pogovora je s širokim nasmeškom razlagala o kubanski dogodivščini, s katero je začela leto, ko pa beseda nanese na njeno delo, športno psihologijo, se ji v oči prikrade iskrica.
Story: Pred nekaj meseci ste se po letih bivanja v tujini vrnili v Slovenijo. Kaj vas je pripeljalo nazaj?
Lani sem bila na Norveškem, a projekt ni uspel po pričakovanjih. Kljub temu sem z navdušenjem odšla v Oslo, saj mi je sprememba okolja ustrezala. Pred letom dni pa sem spoznala, da to ni to. Slovenija je bila tako fino blizu. Zakaj pa ne bi šla malo domov? (smeh) Res je bilo tako. Lani sem bila le malo doma, saj sem potovala naokrog po Evropi, večkrat pa sem obiskala tudi starše v Dubaju. A moja baza je bila Slovenija. Dobro sem se počutila, ko sem vedela, da se lahko kadarkoli vrnem domov, v Slovenijo. Oktobra pa sem spoznala fanta in od takrat se je vse dogajalo s svetlobno hitrostjo. Po dveh tednih sva se preselila skupaj, čez mesec dni sva našla novo stanovanje.
Story: Kje pa se sicer počutite bolj domače, obkroženi s puščavo ali hribi? Vem, da se številni Gorenjci za nič na svetu ne bi odpovedali pogledu na vršace.
Nisem tako navezana na hribe, kot so tukajšnji domačini. Vedno me sprašujejo, kako sem sploh lahko živela v Dubaju, kjer ni gora in hribov. Morda ravno zato, ker sem tam preživela velik del svojega otroštva, tako mi pesek in morje povsem ustrezata. V Dubaju ne pogrešam Stola, Triglava … (smeh) Marsikateri Gorenjec bi to zelo pogrešal. A vsakič, ko pridem domov, se čudim lepotam narave. Ko pridem na Gorenjsko, se vedno čudim temu, kako lepo je. Že ko stopim z letališča in vidim začetke Karavank. Res je lepo, a še vedno so mi ljubši morje in tople temperature.
Story: Jeseni ste se preselili na svoje. Prvič, če se ne motim.
Kjerkoli sem bila, sem si ustvarila dom. Na Berkeleyju je bilo okolje bolj študentsko, v San Diegu bolj surfersko, počitniško. V Dubaju sem živela s starši, v Oslu sem imela dva cimra. Okolje se menja, cimri … V Sloveniji se mi zdi, da me obkroža veliko družinic. Ali pa samo tako gledam na situacijo, ker sem v letih, ko to opaziš. Morda tudi zato, ker sem se končno ustalila. Veliko sem doma, zvečer ne žuram več, temveč raje na kavču udobno gledam filme.
Story: Polemika o selitvi mladih v tujino in begu možganov je v Sloveniji zelo peroča. A vi ste storili prav nasprotno. Študirali ste v tujini, potem pa ste se vrnili domov.
Vse te izkušnje in znanje, ki sem jih pridobila skozi leta, bi rada delila v Sloveniji. Mislim, da nam na psihološkem področju manjkata ozaveščanje in zavedanje o psihologiji, kaj se dogaja v naših glavah. V Sloveniji tako vidim velik potencial. Vsi mislijo, da je v tujini res fino. A tam si sam. Če nimaš družine, si sam. V Sloveniji imaš družino, bratrance, staro mamo. Lepo je biti obkrožen z ljudmi, ki jih poznaš in na katere se lahko zaneseš. Kadarkoli se vrnem v Slovenijo, imam neko ime, zaradi katerega mi ljudje zaupajo.
V tujini se lahko sprehajam v pižami, pa me nihče ne prepozna. (smeh) S pridobljenimi izkušnjami tako lažje pridem na položaj, kjer mi lahko uspe. Vrnila sem se, ker je doma res lepo. Mislim, da se tega niti ne zavedamo. Že to, da iz vode teče pitna voda. Pa hrana, sveže sadje, zelenjava, čist zrak ... Super je. Sploh za obdobje življenja, v katerem si želim ustvariti družino. Seveda pa bi rada, da bi bili tudi moji otroci svetovljani, ki bi potovali naokrog.
Story: Torej bi radi, da doživijo nekaj takšnega, kot ste doživeli tudi sami?
Mislim, da bo to precej nemogoče. A želim si, da bi veliko potovali, da bi spoznali različne kulture. Več časa ko preživiš v tujini, bolj se zaveš, kako srečni smo lahko, da živimo v Sloveniji. Morda tako mislim, ker sem nova tu. (smeh) Zdi se mi namreč, da se ljudje v večini samo pritožujejo. Zgradila sem si kariero, ki mi omogoča, da počnem to, kar imam rada, to, v čemer uživam. V Sloveniji ne potrebuješ bajne plače, da bi lahko vzdrževal družino. V Dubaju samo vrtec stane deset tisoč evrov letno. Vesela sem, da se počutim lepo. Družim se z ljudmi, da negative ne občutim. S politiko se niti najmanj ne ukvarjam. Vem pa, da ni vsem lepo v življenju.
Story: O tem ste se lahko prepričali tudi na lastne oči, medtem ko ste potovali po svetu. S starši ste dolgo živeli v Dubaju, študirali ste na drugi strani Atlantika …
Zrasla sem v Dubaju, v bogatem, bogatem svetu. Zato se zelo dobro zavedam, da te denar ne more osrečiti. Vseeno mi je, a sem na kavi pri stari mami ali pa v sedemzvezdničnem hotelu v Dubaju. Trenutno sem v obdobju, kjer mi je dosegljiva čisto drugačna sreča. Nekaj, kar mi napolni dušo. Dubaj je prazen, številni bogataši pa res niso srečni. Tako sem se že od malih nog naučila, da sreče ne povezujem z denarjem. Marsikdo misli, da bi morala glede na izkušnje živeti v New Yorku, v kakšnem luksuznem stanovanju, jaz pa sem se vrnila v Radovljico. (smeh) Vseeno je, kje si! Le da se imaš fino in da te ima ljubljena oseba rada. Da imaš okrog sebe domače.
Story: Torej se vidite v Sloveniji? Je mogoče spraviti slovenski šport na področju športne psihologije na višjo raven?
Zagotovo. A bo težko. Celotna kultura športa, razmišljanja se mora zamenjati. Lahko delam individualno s športniki, a verjamem, da se bo morala zamenjati kar vsa generacija. Za večje uspehe je potrebna nova miselnost. Ali pa drugačna vzgoja. Žalostno je, da Slovenci ne znamo vzbuditi samozavesti v otrocih.
Story: To ima brez dvoma opraviti s tradicionalno slovensko skromnostjo. Se strinjate?
Seveda, da si skromen, priden, da ne izstopaš. A ne mislim tako. Vesela sem, da sem od očeta imela nekoliko drugačno vzgojo, bolj srbsko. Hvalil me je kot osebo, me povzdigoval. Dal mi je vedeti, da mu veliko pomenim kot oseba. V Sloveniji pa starši pohvalijo predvsem naše delo, ne nas samih. Angleži poznajo dve besedi, ki jih pri nas nisem zaznala. 'Self- worth' in 'self-esteem'. Prva pomeni, da se dobro počutiš v svoji koži, glede na to, kakšna oseba si.
Druga pa pomeni, da se dobro počutiš v svoji koži, ker nekaj dobro delaš, nekaj delaš prav. Na slednji je v Sloveniji velik poudarek. Tako otroci mislijo, da je njihova vrednost le v tem, kar bodo naredili. Tako vedno iščejo potrditve. Takšna je bila tudi moja mami, moj oče pa popolnoma obratno. Ves čas me je opominjal, kako rad me ima zato, ker sem takšna, kot sem. Le zato, ker sem. Kot človek.
Story: Je to vplivalo na vašo samozavest in športne rezultate v bazenu?
Trenerji v naši kulturi športnikov ne znajo pripeljati do tega, da bi se dobro počutili. A to je bistvenega pomena. Bolj pomembno kot dobra tehnika. Primanjkuje tudi ekipni duh. A ni bilo fino predlanskim, ko je s košarkarji dihala vsa Slovenija? A to je pripadnost in za to je treba delati. Morda bo zvenelo žalostno, a sama sem bila bolj pripadna svoji ameriški ekipi kot reprezentanci. Na drugi strani Atlantika je velik poudarek na pripadnosti. Kar naježili smo se ob trenerkinih govorih.
Zdi se mi prav, da psihologija tudi pri nas postane dostopna, praktična. To niso teorije. Treba je programirati možgane na zdrave navade, saj se tako lažje spopadamo z vsakodnevnimi izzivi. Žalostno je, ker naši športniki iščejo izgovore v vseh mogočih stvareh. Najsi bo premrzla voda ali slabo postavljene zastavice. Milijon izgovorov. Športniki ne znajo prevzeti odgovornosti za to, kar se je zgodilo. Seveda se vsakemu ponesreči. Pomembna je že priprava na start. Ta odloča o končnem izidu in uspehu. Če prideš povsem ležerno na start, ne moreš pričakovati rezultatov.
Story: Če se ne motim, ste se osredotočili predvsem na mlade?
Tako je. Lani januarja se mi je rodila ideja in napisala sem knjižico Between two lanes, v kateri so zbrane vse informacije o treningu možganov. Čuječnost, vizualizacija. Rada delam z mladimi, saj imam res rada otroke. Otrokom to res veliko pomeni. Niso skeptični, ampak z vso močjo zagrabijo. Ta projekt, platformo bomo razširili še na videe na YouTubu, predavanja. Želimo narediti revolucijo v plavalnem svetu. Tako bi zbrali velika plavalska imena, ki bi mlade ozaveščala o pomenu mentalne priprave. Vse bi rada intervjuvala, od Michaela Phelpsa naprej.
Dosegljiva bom tako za individualna kot skupinska dela. Moje največje sanje so, da bi Svetovna plavalna zveza organizirala konference, na katerih bi se trenerji pogovarjali o pomenu mentalnega treninga ter pravem pristopu. Kot trener moraš tudi psihološko vplivati na tekmovalca v vodi. Z očetom razvijava nove teorije o tem, kako ustvariti okolje, v katerem so otroci drzni, si upajo, so samozavestni. Pri nas se mi zdi, da je vse le strah.
Moj oče je inštruktor letenja in tudi v sklopu svojega poklica ugotavlja, kako ustvariti okolje za pilote, v katerem bodo lahko dali vse od sebe, v katerem se bodo počutili samozavestno. Ni pomembno, ali si inštruktor, pilot, trener ali športnik. Princip je enak. Ustvariti moraš okolje, v katerem se bodo tvoji varovanci dobro počutili.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
