Sara Oblak Speicher: Dom je tam, kjer je srce

O igranju košarke v ZDA ni nikoli sanjala in sprva je želela ponudbo celo zavrniti, vendar sta jo starša prepričala, naj jo sprejme. »Rekla sta mi, naj grem in poskusim, hkrati pa, da se vedno lahko vrnem, če mi ne bo všeč. Še danes sem jima izjemno hvaležna za izkazano zaupanje. Pred odhodom v ZDA sem se odpravila na Poljsko, kjer sem se prvič srečala s svojo trenerko, prav tako pa sem morala opraviti še izpite na Fakulteti za družbene vede (FDV), kjer sem študirala. Septembra 2004 sem sedla na letalo in zaupala, da se bo vse zgodilo z namenom, zato sem se prepustila.« Ob prihodu v ZDA se je morala soočiti tudi z nekaterimi ovirami.

»Največja ovira je bilo slabo znanje angleškega jezika, občutila sem tudi domotožje. Prav tako se nisem mogla navaditi na ameriško hrano. Kljub nenehnemu treniranju košarke so se mi začeli nabirati kilogrami in ob prihodu v Slovenijo sem bila po letu dni povsem spremenjena. Takrat namreč nisem namenila dovolj pozornosti izobraževanju o prehranjevanju.«

Precej bolj zadovoljna pa je bila s študijem. »Način študija mi je v primerjavi s FDV, kjer sem končala prvi letnik, precej bolj ustrezal. Odnos med študenti in profesorji je bil bolj pristen kot v Sloveniji. Profesorji so se zelo trudili, da smo razumeli snov, prav tako pa so prišli na tekme. Najbolj zadovoljna pa sem bila s trenerkami. Z njimi in z njihovimi družinami sem še danes zelo povezana,« z navdušenjem pripoveduje Sara, ki je v ZDA končala študij novinarstva in odnosov z javnostjo ter nato še magistrirala iz poslovnih ved. Študij je v celoti odplačala s tem, da je za univerzo najprej igrala košarko in nato delala v pisarni dekanje. »Z dodatnim delom v fitnesu pa sem zaslužila tudi denar za osebne potrebe. Ko športnik prejme štipendijo, se zaobljubi, da za ekipo pusti srce na igrišču.«

Ljubezen prek interneta

Pred 11 leti, ko je obiskovala četrti letnik študija, je spoznala svojega moža. »Prijateljici sem želela dokazati, da je nemogoče najti ustreznega partnerja po spletu, zato sem bolj za šalo kot zares odprla račun pri eni od znanih agencij. Čez nekaj ur sem dobila sporočilo, da imajo zame možno povezavo. Po sliki sodeč, je bil privlačen, njegov opis je bil zanimiv in začela sva si dopisovati. Čez teden dni sva se dogovorila za srečanje in bila sem prijetno presenečena, saj je bil izvrsten sogovornik. Takoj sva se ujela. Nekaj mesecev pozneje je na moji podelitvi diplome spoznal moje starše, poleti pa je prišel na obisk v Slovenijo.« Z možem sta si ustvarila družino in trenutno s hčerkama Maro in Francesco živita v mirni soseski 50 kilometrov iz New York Cityja.

Po rojstvu otrok se je njeno življenje precej spremenilo, hkrati pa je spoznala slabosti ameriškega zdravstvenega in šolskega sistema. »V ZDA ni plačanega porodniškega dopusta. Materam morda pripada od šest do 12 tednov neplačanega porodniškega dopusta, vendar je to odvisno od zvezne države in velikosti podjetja. V moji prvi službi mi je pripadalo pet dni neplačanega dopusta. Toda isti teden, ko sem ugotovila, da sem noseča, sem ostala brez službe. Za pot na delo sem potrebovala dve uri in pol v eno smer. Takoj sem vedela, da pri šestih tednih otroka ne bom pustila v varstvu zaradi službe, zato sem takrat odprla svoje podjetje. Začela sem s čiste ničle in vedela sem, da moram v devetih mesecih postaviti dobre temelje za delovanje podjetja. Po rojstvu prve hčerke sem delala iz bolniške postelje, sicer pa so me že dva dni po carskem rezu poslali domov iz porodnišnice.«

Sara se je izobraževala na številnih področjih in zdaj vodi coaching in svetovalno podjetje. Nanjo se obračajo samostojni in mali podjetniki z vsega sveta, ki jim pomaga uresničiti njihove vizije in sanje. »Spodbujam jih pri doseganju trajnih rezultatov tako v poslovanju kot v življenju. Vsak uspeh se namreč začne v nas samih, v naših mislih, energiji in vzorcih,« pravi Sara, ki se je v zasebnem življenju pogumno spoprijela s težavami.

Poporodna depresija

»Pred rojstvom druge hčerke sem čutila, da je nekaj drugače. Želela sem imeti naraven porod, vendar je zdravnica vztrajala pri carskem rezu. Do operacijske mize sem se sprehodila brez popadkov, a sem imela občutek, da svojega otroka puščam na cedilu in da sem slaba mama zaradi tega. Po Franceskinem rojstvu so se začele pojavljati težave. Prvorojenka Mara je bila pri dveh letih in pol zelo razumevajoč in nezahteven otrok, rada se je le veliko crkljala in bila je bolj občutljiva. Franceska pa je bila povsem drugačna – odločna, eksplozivna, neodvisna in neustavljiva. Mož je bil odsoten zaradi dela, zato smo bile večinoma same. Moji starši so bili v Sloveniji, njegovi pa so živeli v Pensilvaniji. Bila sem sama za vse in tudi prijateljic nisem imela veliko. Čeprav sem imela porodniški dopust, sem imela kot lastnica podjetja veliko obveznosti, zato sem takrat, ko sta deklici spali, poskušala čim več narediti.

Čez nekaj mesecev pa sem opazila, da nekaj ni v redu. Počutila sem se tuje, odmaknjeno, kot da to nisem jaz. Bila sem utrujena, nervozna, obremenjena. Kot nekdanja športnica sem verjela, da lahko vsako oviro premagam s trdim delom, jekleno voljo in vztrajnostjo. Moji cilji so bili višji kot kadarkoli, časa pa sem imela manj kot prej. Toda takrat sem potrebovala predvsem ljubezen, potrpežljivost in sočutje, vendar si tega nisem dajala, čeprav me je mama po telefonu prosila, naj najprej poskrbim zase. Ko so se moji kilogrami začeli vztrajno nabirati, ko se je posel ustavil, ko sva se z možem bolj pogosto prepirala, kot pogovarjala, in ko sem se začela smiliti sama sebi, je napočil čas za spremembo. Odkrila sem, da trpim za poporodno depresijo, kar je pozneje potrdila tudi moja zdravnica. Najprej sem poiskala pomoč pri terapevtki. Toda njene metode so zadevo poslabšale, saj je za mojo stisko obtožila mojega moža. Terapijo sem hitro končala in začela iskati druge rešitve. Obrnila sem se na Ireno Vidic z Bleda, ki mi je pomagala z bioresonanco na daljavo. Spremenila sem prehrano, začela sem se gibati in spreminjati svoje miselne vzorce. Nato sem se obdala z novimi ljudmi, imela sem tudi novo mentorico v ZDA. Kajti ko pozabiš nase, je ključnega pomena imeti ob sebi nekoga, ki zaupa vate. Ob ustrezni podpori sem se poglobila v svojo notranjost, prisluhnila sem svoji duši in začela zaupati srcu. Naučila sem se prepoznati in spremeniti svoje vedenjske in miselne vzorce ter odkrivati, kako so vplivali na moje življenje. Posledično se je povsem spremenil moj odnos s hčerkama in z možem. Spremenila se je tudi narava mojega dela. Naučila sem se, da ljudje nismo rezultat svojih dosežkov, ampak so dosežki le odsev tega, kar smo. Zdaj se počutim bolj samozavestno, mirno, izpolnjeno in se veselim vsake nove priložnosti,« pravi Sara, ki je trenutno sama s hčerkama v Sloveniji, kjer bodo ostale do poletja, da še bolj poskrbi za svoje zdravje in zdravje deklic.

V Slovenijo bi se z veseljem vrnila, saj v ZDA pogreša družino, naravo in domačo hrano. »Življenje v ZDA je hitrejše, bolj materialistično in individualno usmerjeno. V Sloveniji imate še vedno raj, saj ohranjate dobro vzpostavljeno ravnotežje med družino in delom, veliko se gibate na svežem zraku, jeste precej bolj zdravo kot Američani in znate si vzeti čas za družabno življenje. Seveda so mi tudi v ZDA določene stvari všeč, vendar kakovost življenja tam ni najboljša, predvsem za ženske, otroke in manjšine. V Slovenijo bi se z veseljem vrnila in o tem se z možem veliko pogovarjava. Podjetje imam namreč zastavljeno tako, da je povsem neodvisno od lokacije. Prav tako sem navdušena nad Havaji in ne izključujem niti te možnosti. Dom je namreč tam, kjer je srce, mar ne?« pravi Sara, ki optimistično zre v prihodnost in pogosteje prisluhne svojim željam, saj verjame, da je »vsaka misel, vsako občutje, vsako dejanje rezultat ene same odločitve, ki jo sprejmemo. V vsakem trenutku imamo moč, da se odločimo drugače in s tem, korak za korakom, spremenimo svoje življenje.«

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: osebni arhiv, Aaron Pepis

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del