Coachinja Saša Božič: »Vse je tako, kot mora biti«

Coachinja Saša Božič: »Vse je tako, kot mora biti« (foto: osebni arhiv ) osebni arhiv
Vir: Jana
23. 9. 2018

Saša Božič je ženska, ki je pri štiridesetih pustila dobro plačano in ugledno službo, da je lahko začela delati tisto, za kar je čutila, da jo izpolnjuje.

Postala je executive coachinja, podjetnica, svetovalka za kadrovski marketing in promocijo zdravja na delovnem mestu – ter pripovedovalka zgodb. Letos so jo na svetovnem kongresu zdravja in dobrega počutja v Mumbaju v Indiji uvrstili med 100 najvplivnejših vodij na področju skrbi za zdravje, ženski ekonomski forum v Haagu pa jo je odlikoval z nagrado za izjemne ženske, poimenovano Exceptional woman of excellence. V enem od svojih zadnjih projektov je vse leto na družbenih omrežjih delila 365 navdihujočih misli prebivalcev sveta; sklenila ga je s potjo po santiaškem Caminu in popisala v knjigi Pripovedovalka zgodb – 365 inspiracij državljanov sveta in zgodba o poti do sebe, ki je izšla konec avgusta. Srečali sva se dobra dva meseca po vrnitvi s Camina; povedala je, da se še vedno težko spopada s hrupom, nesozvočjem in vsem, kar se dogaja v civilizaciji.

Pravite, da vas moti hrup. Toda najbrž čutite tudi kakšne pozitivne posledice Camina?

Seveda, tam sem razširila svoje dojemanje sebe, življenja in sveta okrog nas. Čeprav sem se podobnih naukov učila že pri coachingu, je tisto teorija, to pa praksa. Camino ti praktično pokaže, kaj pomenijo dan, soočanje s seboj brez bližnjice, dnevna rutina in na koncu seveda doseganje cilja.

Ampak začniva na začetku. Vaša življenjska zgodba se mi zdi zanimiva: na vrhuncu kariere ste pustili vse in šli na svoje. Kaj vas je tako motilo?

Sprevidela sem, da me večina od stvari v mojem takrat­nem poslovnem življenju, ki naj bi mi prinašale zadovoljstvo – naziv, super kariera, moč –, v resnici ne osrečuje. Zato sem srečo začela iskati v svojem izvoru. Ustavila sem se in razmislila, kaj mi je prinašalo veselje v timih, v katerih sem delala. Ukvarjala sem se z marketingom, ampak dodano vrednost, izpolnjenost sem čutila v tem, da sem znala sodelavce voditi in motivirati k sprejemanju odgovornosti in uresničevanju njihovega najvišjega potenciala. Prek tega sem se znova spomnila, kaj je moje poslanstvo oziroma višji smisel borbe tukaj in zdaj. Nato sem morala samo še ugotoviti, kako naj pridobim ustrezna znanja, da bom lahko vse to vedenje strukturirano podajala naprej – da bom tudi drugim pomagala najti njihov smisel.

Pa vas ni bilo nič strah?

V tistem času, imela sem štirideset let, sem dobila precej neprijetno zdravstveno diagnozo srčno-žilne bolezni – žalostno, da nas mora včasih življenje postaviti pred tak izziv, da bi ukrepali. Tako sem bila tisto poletje sama doma z otrokoma – mož je delal – opremljena zgolj s podatkom, da moram, če se kaj zgodi, do urgence priti najpozneje v desetih minutah. Načeloma sem s smrtjo pomirjena, ampak misel, da bi se nekaj tako dramatičnega zgodilo vpričo otrok, me je močno obremenjevala. Takrat sem se vprašala: je hujši strah pred negotovo prihodnostjo ali pred tem, da se bo vse končalo brez samorealizacije in ne bom pustila za seboj nobenega pravega prispevka?

Kaj vas osrečuje zdaj?

Še vedno to, da sem odprta življenju in na svojem dnevnem seznamu opravil vedno puščam prostor za predloge in smernice, ki mi jih prinese. Ko začutim, da je prišla nova prava priložnost, se vedno lahko reorganiziram. Ta odprtost mi je bila na začetku izziv, vendar mi zdaj prinaša najboljše scenarije nadaljnjih korakov. To – in zaupanje življenju, da je vse natanko tako, kot mora biti. Tudi ko čutimo, da ni, je tako z razlogom.

Ste zaupanje v življenje dobili na Caminu ali že prej?

Ne, že prej. Na Camino sem šla, da sem lahko dala svojemu coaching pristopu oprijemljivo obliko. Želela sem pomensko zaključiti projekt 365 in vse navdihujoče misli strniti v priročnik za osebno transformacijo ter dosego cilja. Z odhodom na Camino in jasno izraženim ciljem – prehoditi 800 km v 30 dneh – sem našla strukturo, ki je razumljiva vsem – ves svet razume te merske enote. Med potjo sem nato vanjo prelila svojo vsebino in prenesla sporočilo. Osebni mir pa sem našla na Bliž­njem vzhodu in v Indiji že dolgo pred tem. Tam se počutim doma, medtem ko mi je bila Španija kljub geografski bližini in evropskim koreninam precej tuja.

To se čuti tudi v knjigi – in tako postane še toliko bolj jasno, da ne gre le za Camino, temveč zlasti za projekt navdihujočih misli. Kako ste se lotili tega?

Na svojih osebnih in poslovnih poteh spoznavam toliko čudovitih ljudi, ki mi podajajo globoke in navdihujoče misli ter modrosti, da se mi je v nekem trenutku zazdelo škoda, da bi se izgubile. Zato sem jih začela zapisovati. Pravzaprav sem se samo prepustila in prisluhnila pozitivnim sporočilom. To je bilo jedro moje osebne transformacije, da sem vse svoje vedenje, vse svoje bitje naravnala na pozitivno. Poslušala sem, da bi slišala – navdih. V psihologiji velja, da spreminjanje neke navade traja tri mesece – če to delaš 12 mesecev, kot sem si v projektu 365 zadala jaz, je pa še toliko močnejše.

Še eno spoznanje iz knjige se mi zdi zelo pomembno: da smo si ljudje po vsem svetu zelo podobni.

Res je. Biti človek pomeni čutiti; enotni smo si v izvorni potrebi po ljubezni in sprejemanju, ne glede na deviacijo, ki se zgodi z religijo, kulturo ipd. Tudi ljudje, ki nastopijo kot arogantni in egoistični, imajo v sebi močno intuitivno in čutečo sredico, ki je bila v nekem trenutku, v veliko primerih, tako poškodovana, da so čutili, da se morajo zaščititi. Aroganca in egocentrizem sta velikokrat samo obratno izražena želja po ljubezni in sprejetosti.

Nekoč sem poslovno srečala nekega pomembnega indijskega direktorja, ki je vodil veliko in ugledno podjetje. Ob srečanju mi je ponudil vizitko, ki sem jo vzela in rekla: Čestitam, toliko pomembnih nazivov, ki vsekakor simbolizirajo osebni uspeh. Hkrati pa prinesejo s seboj veliko odgovornost, da izpolnite pričakovanja glede vsega, kar tule piše – in potem oditi domov ter biti še mož, sin, oče, prijatelj ... Vsekakor vse prej kot zgolj zavidanja vredno, kajne? Ta mož je danes eden mojih srčnih prijateljev. Med enim od najinih poznejših pogovorov mi je povedal: Saša, bila si prva, ki me je sredi kaosa korporativnega sveta videla kot človeka. Vsi v meni vidijo zgolj naslov in poslovne priložnosti, ki jim jih lahko omogočim. Ti pa si me videla kot človeka in jaz sem se tako sprostil, da sem lahko zgolj bil. Kajti direktor, to je samo vloga, ki jo moram igrati – in ja, zelo je odgovorna. Samo človek sem, kot si ti ... Bodimo vendar človek človeku.

Ampak žal gre svet ravno v nasprotno smer, mar ne?

Noč je najtemnejša tik pred zoro, pravijo. Korporativna okolja, iz katerih izhajam tudi sama, počasi prepoznavajo, da ustaljene delovne prakse manipulacije zaposlenih skozi strah preživetja, zniževanja stroškov, odtujenost medčloveških odnosov in tekmovalnost ne prinašajo več želenih rezultatov ... Tako smo raztegnili to nitko, da se bo vsak hip pretrgala. Morali bomo začeli iskati alternativo. In ta vsekakor prihaja tudi v obliki skrbi za zavzetega, zdravega in lojalnega zaposlenega. Stara ljudska modrost pravi: »Ne moreš me plačati tako malo, kot lahko jaz malo delam.« Raziskave pa kažejo, da z motiviranostjo in zavzetostjo lahko naredimo tudi do 25 odstotkov več – na istem delovnem mestu in v istem okolju –, kot če smo ustrahovani oziroma nezavzeti in demotivirani.

Prav to učite. Kako odzivni so vodilni delavci, vaši slušatelji?

Različno. Nekateri so skozi svojo delovno prakso sami prišli do podobnih zaključkov, drugim je ideja o nujnosti srečnega in zdravega zaposlenega za doseganje boljših rezultatov še bolj abstraktna. Vendar je to proces. Več podjetij ko bo stopilo na pot integriranega avtentičnega vodenja, ki prinaša bolj humanistični pristop, in boljši ko bodo njihovi poslovni rezultati, več bo sledilcev.

Kje vas je sredi vsega tega našel Camino?

V bistvu me je klical že dolgo. Nato mi je nekje na polovici projekta 365 navdihujočih misli postalo jasno, da se bom na koncu podala še na lastno pot navdihovanja in poglabljanja vase. Oboje je bilo nekaj, kar sem čutila, da je večje od mene. In imela sem veliko podporo na vseh ravneh, šla sem brez slabe vesti. Čutila sem, da ne grem hodit samo zase, ampak da grem na pot, da bi prenesla sporočilo, ki sem ga morala zapisati.

Vseeno je bilo zelo intenzivno, polno obratov ...

Res je bilo, umetno izstopiti iz drvečega vlaka dnevnih obveznosti in samo biti. Tam zunaj na sprehodu, sam s seboj, daleč stran od družine, prijateljev, cone udobja. Z osemkilogramskim nahrbtnikom, ki je vseboval vse, kar sem potrebovala za dober mesec. Ob dejstvu, da je obliž za osamljenost in bolečino samo dva poleta stran. Pa hkrati z zavedanjem, da ta bližnjica v resnici ne obstaja. Na Caminu sem bila s poslanstvom in nalogo, ki sem se jo morala dokončati.

In glavno sporočilo?

Ob smrtni postelji očeta in dragega prijatelja Stančija sem se zavedela, kaj ljudje na koncu življenja najbolj obžalujejo: stvari, ki jih niso naredili, a so čutili in vedeli, da bi jih morali. Poleg tega se globoko sprašujejo, kakšen pečat in spomin bodo pustili za seboj. Moj učitelj executive coachinga John Mattone, ki je bil coach Steva Jobsa v letu pred njegovo smrtjo, mi je nekoč dejal, da je Jobs globoko obžaloval, ker ga ni poiskal že prej. Vedel je namreč, da se ga bodo ljudje spominjali kot inovatorja in retorika, ne pa kot dobrega človeka, vodjo in očeta – kar bi bila zapuščina, ki si jo je v zadnjih dneh želel.

Globoko verjamem, da si ljudje v življenju želimo naredimo nekaj dobrega za zanamce in jim s svojim delom, pečatom, prispevkom polepšati življenje. To pa lahko dosežemo samo tako, da se vrnemo k svojemu izvoru in smo pristni mi, s poslanstvom in nalogo, ki ju imamo.

Besedilo: Urška Kaloper // Fotografije: osebni arhiv 

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri