Na tiskovni konferenci, ki jo je Saša Einsiedler organizirala prvič, je bil govor o dogodku, ki ga bosta s prijateljico organizirali v novembru. In ker je bil ravno govor o uspehu – novembrski dogodek se namreč imenuje 'Misija – uspeh', je tudi naša beseda tekla o temi, ki rada spodbudi debate ...
Kar v resnici niti ne preseneča. Kot pojasnjuje Saša, se pojem 'uspeha' namreč razlikuje ne le od človeka do človeka, ampak tudi od tega, v kakšnem življenjskem trenutku si se znašel.
"Ko sem bila najstnica, sem na primer mislila, da ne bom imela otrok. Da se ne bom nikoli poročila, da bom psihiatrinja z veliko lepo pisarno, z mini krilcem in da bodo pri meni stranke ležale na kavču in jaz bom z notesnikom v roki v udobnem fotelju zapisovala in razmišljala o tem, kaj naj jim povem," je začela pripovedovati Saša in dodala, da se je življenje potem obrnilo po svoje.
"Imela sem občutek, da je moj največji uspeh to, da imam družino. Ko se je to razsulo, sem zato začutila še toliko več neuspeha. Nato sem ugotovila sama pri sebi, da nič ne pogojuje mojega občutka uspeha. Moj občutek mojega uspeha je v meni, ni zunaj mene. Nikoli. Lepa in tradicionalna družina ne more zagotavljati občutka uspešnosti, če tega občutka ni v človeku. Veliko je ljudi, ki navzven izgledajo zelo uspešno, v resnici pa so zelo nezadovoljni," je pojasnila in podala primer.
"Ko imam delavnice, vedno vprašam ljudi, če se me kdo spomni s televizije. In vsi, ki so stari dvajset let in več, vzdignejo roke. Vprašam jih, če se spomnijo moje podobe. Potem pa, ali bi kdo rekel, da je ta ženska nesrečna? Da ima občutek lastne nevrednosti in lastnega neuspeha? Po mojem ne. Ker navzven je bilo tako vse zelo lepo," je namreč povedala Saša, ki bo svoje izkušnje predstavila tudi na prihajajočem dogodku.
Izgubila je vso vero
In kako vse to ve? Ker je tudi sama prehodila to pot.
"Ljudje imajo v sebi veliko vprašanj o tem, zakaj jaz sem, kaj je moj namen. Sama sem dala to pot skozi. Ne samo, da se mi je podiralo osebno življenje, se mi je podrlo tudi poslovno življenje," je začela pripoved Saša, ki priznava, da je na trenutek izgubila vso vero.
"Ko sem pomislila na to, da nekaj ni mogoče, mi je bilo vseeno za vse stvari, tudi zame. Ampak na srečo je to trajalo zelo kratek čas. Rečem lahko, da je bilo to le nekaj minut, ker je bila moja naslednja misel, da če hočem ali nočem, enostavno moram vstati zato, ker imam toliko otrok. Moji otroci so mi bili moja prva motivacija. Da se nekaj da. Potem pa, ko sem začela delati na sebi in odkrivati sebe in svoje potenciale in notranjo moč, sem ugotovila, da tega ne delam za otroke, ampak zase. Vsak je vreden, da to naredi zase," je še pojasnila. T. V.