Saša Lendero se je z Branetom T. Červekom, certificiranim inštruktorjem preživetja v naravi, odpravila na surovo preživetje sredi globokih gozdov, kamor nista vzela nič hrane. Je prva predstavnica nežnejšega spola, ki se je podala na to izkušnjo, poimenovano Preživetje v divjini s S.S.F.N. (The School of Survival from Nature). Kako je doživela in preživela to izkušnjo, nam je zaupala v prijetnem pogovoru v vsem udobju civilizacije, ki ga zdaj še toliko bolj ceni.
"Bilo je sredi poletja, ko me je Brane povabil k projektu Preživetje v divjini s S.S.F.N. Moram priznati, da sem sprva malo oklevala, saj sem se spraševala, če sem – s svojo popolno fizično nepripravljenostjo – sploh lahko kos projektu. Naposled sem se odločila, da se bom maksimalno potrudila in dala vse od sebe ter tvegala. Poslanstvo projekta, ki je usmerjeno v ohranjanje narave in dragocenost vodnih virov, se mi je namreč zdelo pomembnejše od vsega!" je povedala Saška. Kot vsaka ženska se je tudi ona spopadala s strahom, čeprav je bil z njo Brane T. Červek, inštruktor preživetja v naravi, ki je zasnoval projekt V divjini s S.S.F.N. s ciljem ozaveščanja ljudi o pomenu narave. In Saško je bilo kar strah, česar je ni sram priznati: "Iskreno? Ja! Omahovala sem ... prav zato, ker me je bilo strah. Predvsem tega, da bo treba eno dolgo poznojesensko noč preživeti na prostem. Z vsemi tistimi bitji, kar sredi globokih javorniških gozdov živijo ... in lovijo," je v smehu povedala.
Pral jo je dež
Ko sem Saško vprašala, koliko časa je preživela v gozdu in kako je bilo z vremenom, je zamišljeno odgovorila: "V gozdu sva ostala malo več kot en dan in eno noč. Verjetno se ne sliši prav veliko, a lahko vam zagotovim, da je bila noč neverjetno dolga. Pravzaprav tudi dan, a iz povsem drugačnih razlogov. Dan se mi je zdel dolg zato, ker je bil tako bogat in poln. Toliko se je dogajalo! Brane me je potrpežljivo učil o plodovih in rastlinah, ki sva jih srečevala in nabirala, lovila sva ščuke, opazovala naravo in sebe, poskušala ostati suha in topla ... in iskala primeren prostor za najino prenočevanje. Dobro polovico dneva naju je dobesedno 'pral' dež, ki se je tisti dan odločil obilno padati, kljub poprejšnji izjemno obetavni vremenski napovedi. Čisto potihem sem majčkeno upala, da bova dogodivščino zaradi slabega vremena prestavila, a Brane me je presenetil z ogromno pelerino in zagotovilom, da bo ob tako neprijaznih vremenskih razmerah najino preživetje v naravi sicer bolj zahtevno, a bo zato še večja in bolj pristna avantura. In ... tako sva šla." O Branetu ima Saška le lepe besede.
"Brane je iskren, resničen, direkten in izredno intuitiven. Kljub temu, da živi v sodobnem svetu, z vsem svojim delom, razmišljanjem, znanjem in razumevanjem ostaja otrok narave, ki vlaga ogromne napore v to, da bi v soljudeh spremenil odnos do zemlje in živih bitij, ki jo naseljujejo. Občudujem ljudi, ki iščejo in najdejo svojo pot! Nisem samo vesela, da sem z njim preživela to izkušnjo ..., vesela sem, da sem ga spoznala! Njegovo poznavanje narave, izredne izkušnje in znanje ter hkrati zelo pronicljivo opazovanje situacij in ljudi ga vsekakor delajo odličnega inštruktorja za preživetje v divjini, ki ti vliva ogromno zaupanja in varnosti."
Ulovila je ščuko!
Njuna pot je bila kar dolga. "Pot sva začela na oddaljenem koncu Cerkniškega jezera in se ob koncu k jezeru tudi vrnila. Vmes pa sva se povzpela kar visoko in globoko v gozdove." Ker sta odšla na pot brez hrane, me je seveda zanimalo, ali sta hrano le nabirala ali sta se posvetila tudi lovu.
"Res je! Vso hrano sva nabrala oziroma ulovila sama. Nobenih čokoladic ali drugih sodobnih prigrizkov ni bilo. Čeprav me je kakšen dan pred odhodom kar nekajkrat prešinila odrešilna ideja, ki mi je prišepetavala, naj si žepe napolnim s čim okusnim, sem se tej skušnjavi nazadnje uspela uspešno upreti in v divjino odšla s povsem praznimi žepi, brez kakšnih skritih rezerv. In Brane mi je kmalu dokazal, da v resnici prav ničesar ne potrebujem. Narava je resnično darežljiva. Ponudila nama je ogromno hrane ... in to zelo okusne! Z ostjo, ki jo je nekaj mesecev pred tem – po Branetovih navodilih – izdelal naš legendarni, svetovni boksarski prvak Dejan Zavec, sem ob neverjetno obilni začetniški sreči uspela ujeti ščuko. Noro! Res noro! Če sem iskrena, mislim, da bi se za še eno ribo lahko trudila še kakšen teden brez uspeha. Moj ulov je povsem presenetil tudi Braneta, saj mislim, da se je že pripravil, da bo po mojih neuspelih, a zagrizenih poskusih sam vzel ost v roke in nama priskrbel potrebno hrano. No ..., verjetno mi ni potrebno razlagati, kako zmagovito sem se počutila," je s ponosnim nasmeškom povedala Saška. In tukaj se je ukvarjanje s hrano šele začelo, saj sta Brane in Saška noč pričakala ob pravi pojedini.
"Ves dan nisva ničesar jedla, saj sva hodila, nabirala, se učila in iskala primeren prostor za to, da se utaboriva. Zanimivo je, da lakote nisem občutila vse do mraka, saj je adrenalin očitno naredil svoje. Potem pa je naenkrat moj želodec začel tuliti zelo otožne in zelo glasne žalostinke. Malo mi je bilo nerodno, ko jih je Brane slišal in takoj prepoznal zvok lakote. A tako pač je. Moj razvajeni želodec se je moral šele navaditi na dejstvo, da je v divjini prehranjevanje proces, ki vzame kar nekaj časa, saj je treba hrano najprej nabrati ali pa uloviti. Kakorkoli že, noč sva pričakala ob pravi pojedini. Iz plodov črnega trna in gloga sva skuhala nekakšno gosto in okusno marmelado, na žerjavici pa sva spekla prav delikatesne sirovke in neke vrste kruhek ter ščuko, ki sem jo pred pečenjem čistila že skoraj v popolni temi in se ob tem spraševala, če je takšno – nočno razširjanje ribjega vonja sredi gozda prav pametna zadeva. Brane mi je nekaj dni pred tem namreč razlagal, kako izreden voh imajo medvedi ..., in javorniški gozdovi so menda kar lepo bogati z medvedi. Ko je bila ščuka pečena, je bila vseeno nekaj najboljšega, kar sem kdaj jedla!" In kakšen je občutek, ko sam uloviš hrano in jo nato pripraviš in poješ? "Zelo lep! Občutek imaš, da si povezan z vsem in da si si hrano nekako zaslužil ... in da je tako prav. V naravi ni prenajedanja iz dolgčasa ali objestnosti. Ješ, ker si zares lačen in izčrpan. Narava ti ponudi svoje darove, ki jih sprejmeš poln hvaležnosti."
Z ognjem ni imela sreče
V mrzli jeseni v divjini ne gre brez ognja, sploh če si moker od dežja.
"No, tukaj pa me je začetniška sreča pustila na cedilu. Če ne bi bilo Braneta, bi me čakala zelo hladna in temna noč. Ogenj sva namreč kurila z leseno paličico, ki sva jo – s pomočjo improviziranega loka – vrtela na deščici. S trenjem sva naredila žarečo moko, s katero sva razpihala ogenj v netivu in prižgala ognjišče. Dvojina se sicer lepo sliši, v resnici pa je vse to naredil Brane. Jaz sem po mnogih neuspelih poskusih samostojnega prižiganja morala priznati poraz pred naravo. Sem pa zato zelo predano in navdušeno asistirala svojemu inštruktorju." In potem je bil čas za spanje, pa je Saša sploh zatisnila oči? "Izčrpanemu in polbudnemu stanju stalne pripravljenosti in s čutili, prižganimi na maksimum, bi težko rekla spanje, čeprav mislim, da je pred jutrom utrujenost premagala strah in sem zares potonila v kratek spanec. To je zares posebna izkušnja. Počutiš se tako zelo izpostavljenega in ranljivega. Okoli tebe ni sten, ki bi te – slepega v temi – varovale. Imaš le šotorsko krilo, ki te varuje pred dežjem, in ogenj, ki te tolaži s svojo svetlobo. Vse naokoli pa je popolna, nepredirna tema, polna zvokov, ki ti ves čas dvigujejo kurjo polt na tilniku. Pomirjal me je le pogled na Braneta, ki je bil povsem miren in zadovoljen. Narava zanj ni ogrožajoča in tuja ... in to se resnično čuti. Če bi se kdajkoli v življenju znašla v kakšni ekstremni preživetveni situaciji, bi si zelo želela biti v njegovi bližini."
Saša je nad celotno izkušnjo navdušena in je priznala: "To izkušnjo priporočam vsem, bolj, kot sploh lahko povem! Ta izkušnja v divjini mi je dala ogromno! Veliko znanja, veliko čudenja, prisotnost v trenutku, še večje zavedanje o pomembnosti ohranjanja narave ... in predvsem ... hvaležnost! Za toliko stvari! Tudi za tako vsakodnevno stvar, kot je dejstvo, da zvečer zlezem v toplo varno posteljo." Za odziv smo povprašali še Braneta T. Červeka, inštruktorja preživetja v naravi, ki je zasnoval projekt V divjini s S.S.F.N. s ciljem ozaveščanja ljudi o pomenu narave. "Saša je legenda! Dežja in straha je bilo za izvoz, ampak še več kot tega pa je bilo res pohvale vrednega poguma!" Brane v okviru projekta gosti znano osebo, ki se preizkusi v preživetju v divjini od enega dneva in ene noči do petih dni in štirih noči. Gost razkrije svoj pogled na naravo in današnjega človeka, predvsem pa na to, kaj mu pomeni voda, zakaj je nujno, da se borimo za ohranjanje narave, in kako ga je ta izkušnja obogatila oziroma kako se bo zavzemal za boljšo prihodnost vseh nas, za prihodnost naših otrok. Brane je še povedal, da brez izdelkov Fiskars in Gerber, ki sta tudi podpornika projekta, ne bi šlo: "Po intenzivnem, na trenutke celo brutalnem testiranju izdelkov Fiskars in Gerber bosta ti dve znamki z nami v uporabi v vseh SSFN usposabljanjih. O Fiskarsu ne bi izgubljal niti časa in ne besed, ker je v vseh pogledih več kot odličen. Gerber, ki je zdaj prav tako pod okriljem Fiskarsa, pa zopet postaja tisto, ker je nekdaj bil ... legendaren, zanesljiv in skratka odličen."
Eva Jandl