Sašino odsotnost z domačih glasbenih odrov so opazili njeni oboževalci in tudi poslušalci, saj priljubljeno glasbenico, ki je ustvarila lepo število uspešnic, zelo pogrešajo.
A da ne bo pomote, glasbenica v vsem tem času ni počivala na lovorikah, ampak je bila s svojim srčnim izbrancem pridna, le da sta se preusmerila na nemški trg, ki je precej bolj spoštljiv do ustvarjalcev.
Story: Saša, kar nekaj časa vas nismo videli na domačih odrih. A to ne pomeni, da ste doma uživali v brezdelju, ampak ste se borili kot levinja, drži?
Res je. (smeh) Zadnje čase sem delala nekoliko več na nemškem trgu, z Mihom se nama je uspelo po številnih letih in zelo velikem trudu na trg nemškega šlagerja prebiti kot avtorja oziroma komponista med zelo zaželene avtorje, česar sva zelo vesela in na to tudi ponosna.
Story: Kakšen trg je to oziroma kakšen je odnos do glasbe, če ga primerjamo s Slovenijo?
Gre za izjemno velik trg, ki ga težko primerjamo z domačim. Največkrat piševa pesmi za tako imenovano premium ligo izvajalcev, kot jo imenujejo oni. To so na primer Helene Fischer, Andrea Berg, Andy Borg, Semino Rossi, Beatrice Egli, Die Amigos, DJ Ötzi … Vsakič, ko se s kakšnega delovnega obiska v Avstriji ali v Nemčiji vrneva domov v Slovenijo, doživiva neprijeten kulturni šok. Ko prideva iz okolja, kjer se na radijskih postajah nonstop vrti šlager, nemška glasba, sploh na zahodu Nemčije, potrebujeva v Sloveniji najmanj pol ure ali več, da slišiva kakšno slovensko pesem.
V tujini cenijo predvsem to, da znaš v nekem žanru narediti uspešnico oziroma hit. Tukaj pri nas pa naju številni glasbeni uredniki sprašujejo, ali nama je to res všeč?! Zabavna in folk glasba je precej zahtevna glasbena zvrst, čeprav deluje izrazito preprosto. Kajti ravno s preprostimi prijemi je treba ustvariti nekaj, kar je zapomnljivo, kar gre v ušesa, kar vzbudi neka čustva, seveda pa so tu še besedila, produkcija in melodija.
Story: Dejstvo je tudi, da z glasbo, ki jo omenjava, polnijo dvorane, odnos do glasbenikov je spoštljiv, ljudje uživajo. Pri nas pa, čeprav se radi primerjamo s tujino, kot da smo na drugem planetu ...
Res je. Tam so resnično vedno polne dvorane, na tisoče obiskovalcev, ki uživajo v glasbenem šovu. In res je, tudi s tujino se radi primerjamo, ampak zelo zanimivo je, da v nekatere smeri ne želimo pogledati. Morda je krivo dejstvo, da smo vedno poudarjali svojo majhnost, neustreznost ter da je tuje boljše in lepše … in to se je zalezlo na vsa področja. Če omenim eno primerjavo. Tudi naša literatura je v nekem obdobju skoraj povsem zamrla, za vse oblike umetnosti se mi zdi, da smo jih nekako marginalizirali, ob tem pa se ne zavedamo, da s tem resnično izgubljamo svoj izraz in svojo kulturo, ki jo vse premalo ohranjamo.
Story: Vas morda tuji avtorji oziroma izvajalci sprašujejo o naši glasbi, ki trenutno ni ravno na prvem mestu, sploh na radijskih postajah?
Da, vedno naju vprašajo, kakšna je. In na žalost naju vedno vprašajo tudi, ali je ta glasba (naša zabavna oziroma po njihovo šlager glasba) zelo priljubljena v Slovenji. In tukaj imava kar malo slab občutek, če želiva biti iskrena, sploh ker je recimo hrvaška glasba mnogo bolj priljubljena kot slovenska. Sicer pa je že splošno znano, da pri nas ne znamo ceniti ljudi. V preteklosti je bil Brendi recimo genialen in še kako premalo cenjen. Besedila so bila zelo čustvena, da o preprostosti niti ne govorimo. In še nekaj je ob tem pomembno, če se ozreva v preteklost.
V zlatih časih slovenskih popevk si je nacionalni medij, ki je bil zelo močan, izjemno prizadeval, da bi bilo čim več slovenske produkcije, ki bi bila medijsko čim bolj prisotna. Takrat so spodbujali slovenske pesmi, zato še danes o tistem času govorimo kot zlatem obdobju slovenske popevke. Danes pa recimo nimamo niti ene primerne glasbene oddajo, kar je sramotno.
Story: Ko govoriva o glasbi, ne moreva mimo vaše uspešne zgodbe. Na uho nam je prišlo, da vendarle pripravljate nekaj novega.
Tudi to je res. Lahko vam že zaupam, da bo to pomlad (končno) izšla moja nova pesem, česar se res veselim. Skladba ni baladnega tipa, ampak je precej živahna z moderno produkcijo, seveda pa je tu še močna melodija. Komaj čakam, da jo poslušalci slišijo.
Story: Če greva od glasbe k televiziji - spet vas bomo spremljali v vlogi voditeljice, tokrat v shujševalnem šovu. Ste bili presenečeni ob povabilu Planeta?
Zelo sem bila presenečena, saj sem nekaj dni pred tem mojemu Mihu razlagala, da čisto nič ne pogrešam televizijskega dela, razen če bi se vrnila moja stara ekipa, a je bila to misija nemogoče. In potem se je na veliko presenečenje vrnila stara ekipa Pirana, s katero sem delala tri izjemno uspešne projekte (Ljubezen na deželi ter Kmetija: Nov začetek I. in II.). Vsi ti projekti so podirali rekorde gledanosti in bili zelo priljubljeni pri gledalcih.
In za to ekipo vem, da bo vse skupaj izpeljala brezhibno, poleg tega pa imamo med seboj izjemno dobro energijo, kar je pri zahtevnih projektih zelo pomembno. Poleg tega čutim velik nov val entuziazma in energije tudi na Planet TV. Glede na to, da se je vse ujelo, sem z veseljem privolila, čeprav sem si prej vzela nekaj časa za premislek, predvsem v smislu, kako časovno vse skupaj izpeljati, saj je vsaka pomlad izjemno delovna zaradi pogodbenih obveznosti v tujini. A na koncu se vse da, če je dobra volja.
Story: Kaj pa tekmovalci?
Vsi letošnji tekmovalci so pogumni junaki, saj so se prav vsi pripravljeni soočiti sami s seboj, se razgaliti pred Slovenijo, ne nazadnje pa bodo povedali, kaj jih je pripeljalo do te točke, kjer so danes. Z novo sezono šova The Biggest Loser Slovenija bomo z udeleženci naredili prvi, največji korak do boljšega življenja.
Story: Seveda pa ob tem ni skrivnost, da sami še kako uživate v kuhinji. Kako pa ste vi in odvečni kilogrami?
Ob tem imam nekaj slabe vesti, saj s hrano grešim večino časa (smeh), sploh ker rada kuham in rada dobro jem. Veste, z leti se metabolizem upočasni, kilogrami pa se lahko hitreje pridobijo. A osebno mislim, da imam srečo z genetsko zasnovo ali pa je takšen tempo življenja, saj nekih hudih težav s kilogrami kljub vsemu nikoli nisem imela, čeprav imamo po eni družinski liniji veliko težav z odvečnimi kilogrami.
Story: In za zaključek, če dava glasbo in televizijo ob stran, kaj vas najbolj osrečuje?
Zelo rada berem, zelo rada kuham, rada grem na sprehod z našo psičko Candy, včasih gre zraven tudi muca Azra. Pri nas doma je vedno živahno, saj imamo v hiši tri muce, dva kužka, vsi se odlično razumejo, tako kot mi. Sploh pa sem rada skupaj z Ario, s katero veliko klepetava in ustvarjava. Včasih se skupaj zvijeva na kavč, kjer mi ona bere knjigo, spet drugič je obratno, saj je takšen knjižni molj kot jaz ter moja in Mihova mami. Aria je trenutno v eni seriji knjig z vsebino nočne groze, kar je po moje vzela čisto po meni, saj imam še kako rada grozljivke. Miha pa nad njimi žal ni tako zelo navdušen. (smeh)
Zaznamovala jo je predvsem glasba
Sašini glasbeni začetki segajo daleč pred leto 2000, ko je pri založbi Megaton posnela pesem Skupaj midva. Sledilo je sodelovanje z založbo Menart in popularnim pevcem zabavne glasbe Wernerjem, ki se je v sodelovanju s Sašo uspešno preizkusil tudi kot producent. Rezultat tega sodelovanja med letoma 2000 in 2004 so bili trije studijski albumi, s katerimi je pevka razširila svoj krog poslušalcev.
Poleti 2004 sta Saša Lendero in njen partner ter aranžer in producent Miha Hercog z duetom Sunce izlazi (avtor: Werner) na mednarodnem hrvaškem festivalu Marco Polo Fest prepričljivo osvojila strokovno komisijo in občinstvo ter dobila prvo nagrado strokovne komisije kot tudi prestižni Grand Prix.
Po dveh nastopih na Emi se je Saša Lendero v letu 2006 s hiti, kot so Metulj, Luna in Mandoline, prebila med najbolj zaželene in najpopularnejše slovenske glasbenike. V naslednjem letu pa je s svojo mega uspešnico Ne grem na kolena in istoimenskim albumom dobesedno obnorela Slovenijo in osvojila sam vrh slovenske zabavne pop glasbe.
Posebna prelomnica leta 2005
Leto 2005 v Sašini karieri pomeni posebno prelomnico. Tisto leto se je produkcijsko namreč povsem osamosvojila ter na slovenskem izboru za evrovizijsko popevko (Ema 2005) s pesmijo Metulj odličnega hrvaškega avtorja Andreja Babića presenetila in šokirala slovensko javnost s svojim glasovnim razponom, interpretacijo in videzom. Osvojila je odlično drugo mesto, pesem pa je postala uspešnica.
Februarja 2006 je Saša znova nastopila na Emi in za pesem Mandoline (Andrej Babić) od navdušenih gledalcev in poslušalcev prejela kar dvakrat maksimalno število točk, torej 12, medtem ko jo je stroka namerno spregledala in ji ni dodelila niti ene same točke. Saša je torej spet za las izgubila vozovnico za Evrovizijo in pristala na drugem mestu, ljudstvo pa se je ogorčeno spraševalo, kako je to sploh mogoče.
Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Igor Zaplatil, Blaž Vatovec, osebni arhiv
