Saša Lendero: Skoraj sem že odnehala

Saša Lendero (foto: D. Škerget) D. Škerget
Vir: Story
3. 2. 2012

Pevka Saša Lendero je bila pred uspešnico Ne grem na kolena tik pred tem, da opusti glasbeno kariero.

Zdaj pravi, da bi ji bilo močno žal, če se ne bi posvetila poklicu glasbenice. Prepričana je tudi, da si življenje estradnikov številni predstavljajo bolj pravljično, kot je v resnici.

Story: Letos bo že 15 let, odkar ste na slovenski glasbeni sceni. Kako gledate na ves ta  čas?

S tipično mešanico občutkov, ki je značilna za skoraj vsa življenjska ‘oziranja’. (smeh) V spominu so zapisani vsi trenutki hvaležnosti, zmagoslavja, velikih in malih upanj, uspehov, zmag, pa seveda tudi trenutki neuspehov, razočaranj, sramu, krivic, žalosti ...  Vsi smo samo ljudje in človek na poti odkrivanja sebe in drugih doživi vse ... In čeprav nam ni vedno všeč, verjetno večinoma potrebujemo prav takšne lekcije, ki jih dobimo.

Story: Zakaj ste pravzaprav želeli v ta poklic? Od človeka namreč zahteva ogromno dela, neprespanih noči, odpovedovanja in dobrih živcev …

Ne vem! Preprosto želela  sem si! In želje so pogosto precej iracionalna zadeva. Saj veste, kako pravijo: Pazi, kaj si želiš, ker se lahko uresniči. (smeh)  Predvsem je res, da si poklic pevca vsi predstavljamo precej bolj pravljično in mnogo bolj preprosto, kot je v resnici.

Story: Kako vas je to, da ste nenehno izpostavljeni v javnosti, izoblikovalo?

Po naravi sem zelo zaupljiva in velik človekoljub. Včasih so me kje opisali kot malo naivno in verjetno sem bila res. Še vedno imam rada ljudi in še vedno dam vsakemu, s katerim pridem v stik, priložnost, da mi pokaže, kdo je. Vendar sem zdaj mnogo bolj previdna. Vrata v krog ljudi, s katerim se družim, so dokaj široko odprta, vrata mojega srca pa se vse težje odprejo. Nekajkrat mi je bilo zelo hudo, zato je to verjetno povsem naravni obrambni mehanizem. Še vedno pa nisem maščevalna. Tudi najgrših stvari nisem nikoli vrnila, čeprav so bile včasih priložnosti naravnost vabljive ... in ... nisem zamerljiva, saj slabe stvari hitro pozabljam. Prehitro, da bi jih lahko pogrevala. (smeh)

Story: Ste bili kdaj tik pred tem, da bi odnehali?

Ja. Tik pred izidom uspešnice Ne grem na kolena sem bila v nekem res čudnem razpoloženju. Delala sem deset ur na dan in več, raztrgana sem bila med tisoč obveznostmi, vsi so nekaj želeli od mene in zdelo se mi je, da moram ustreči vsem. Nastopi, pisanje besedil, snemanje novih pesmi, intervjuji, fotografiranja, radijska gostovanja, množica humanitarnih aktivnosti, telefoni, telefoni, telefoni ...

Želodec me je zabolel vsakokrat, ko je zazvonilo, in to je bilo kar naprej. Takrat sem spoznala svojega dragega, zdaj žal že pokojnega menedžerja Rajka Gregla in njegovo ženo Sabino. Z mojih ramen sta dvignila veliko bremen in razdelila delo, tako da sem malo lažje zadihala. Zamenjala sem telefonsko številko in se posvetila glasbi. Nastale so pesmi  Ne grem na kolena, Levinja, Ljubim Cigana Jana, Poco Loco in začelo se je novo obdobje. Vesela sem, da takrat nisem v resnici zapustila svojega poklica, saj se je zgodilo še ogromno lepega.

Story: Ste se potem sprijaznili s tem, da kariera pač niha?

Morala sem se. (smeh) Tako kot se morajo vsi v tem poklicu, če želijo preživeti. (smeh)

Več v reviji Story.

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story