Saša Lendero v iskrenem intervjuju o ločitvi, hčerki in načrtih: "Pri 50 letih si začenjam na novo postavljati življenje"

7. 5. 2023 | Vir: Story
Deli
<p>“Za ljubezen potrebuješ pogum, in če bi se mi zdelo, da sem izgubila ta pogum, bi življenje izgubilo ogromen del smisla.”</p> (foto: Foto: Dejan Nikolič)
Foto: Dejan Nikolič

Saša Lendero je v zadnjem letu dni doživela enega največjih preobratov v zasebnem življenju. Tistega usodnega januarskega dne - bil je petek 13. - se je njena dolgoletna zveza z Miho Hercogom v trenutku, ko sta oba sporočila, da je konec njune ljubezni, pred očmi javnosti zrušila kot hišica iz kart. Njuno skupno življenje se je končalo že veliko prej, a sta o tem dolgo molčala.

V enem najbolj osebnih intervjujev do zdaj nam je odprla srce in spregovorila o ločitvi ter najstniški hčerki Arii, ki ima izjemen talent za igranje bobnov. Med drugim je odgovorila, ali je že pripravljena odpreti srce novi ljubezni, hkrati pa dala jasno vedeti, da “se ni rodila, da bi se zlomila”, kot govori besedilo njene pesmi, ki ga je tudi sama napisala.

S Sašo sva se dobili na krasen sončen dan, v zraku je bilo že čutiti pomlad. Ko je izstopila iz avtomobila, sem v hipu opazila, da je bolečina ob ločitvi na njenem telesu pustila posledice, saj je tako zelo vitke nisem vajena. Res ji življenje v zadnjem času ni prizanašalo. Kljub vsem udarcem je ohranila svoj nalezljivi nasmeh in dobro energijo, po kateri jo vsi poznamo.

Za začetek pojasniva: Saša ali Saška? Kako vas kličejo domači?

Domači in sorodniki me kličejo Saši. Javnost me pa že od nekdaj kliče Saška, v bistvu ne vem, kako je prišlo do tega. Mogoče, ker sem majhna. (smeh) Ko me vprašajo, ali Saša ali Saška, odgovorim, da mi je vseeno. Enim se zdi Saša preveč strogo. Imam ljudi, ki so mi zelo blizu, pa me kličejo Saša, po drugi strani pa so ljudje, ki me ne poznajo, pa me kličejo Saška. Vse mi je sprejemljivo.

Marec je mesec, ki slavi ženske. Za nami je materinski dan. Kaj vam pomeni ta praznik?

Zdi se mi, da mi 8. marec pomeni več, ker se spomnim, s koliko ljubezni sem mami pripravljala presenečenja, ona pa se jih je vedno tako iskreno razveselila in se tako srčno odzvala nanje. Ker je vedela, da ne glede na to, kako je na koncu izpadlo, je bilo vedno narejeno iz srca. Materinski dan mi zdaj pomeni veliko, ker je hči Aria vzgojena v tem novem svetu in njej ta dan veliko pomeni. Res se vnaprej pripravi na to in se tudi potrudi. Že v osnovi zna izražati ljubezen. Ne glede na to, da bo stara 14 let in je že v puberteti, res izraža ljubezen. To se mi zdi zelo lepo.

Kako se s 13-letno hčerko Ario razumeta?

S svojo mami sem imela res neskončno iskren odnos in to je moj cilj tudi pri Arii. Zaradi tega se z njo veliko pogovarjam. Mislim, da imava točno takšen odnos, pravzaprav si poveva vse. Seveda prilagodim njenim letom, kar pomeni, da je mentalno sposobna že vse razumeti. Samo določenih živ­ljenjskih in čustvenih izkušenj ji manjka in je treba kdaj kakšno stvar prilagoditi v pogovoru, da je razumljiva tem izkušnjam, ki jih je pridobila do zdaj.

V čem sta si podobni?

Obe sva zelo navezani na dom in družino. To nama ogromno pomeni. Vidim, da Aria prav tako dojema prijateljstva kot jaz in da je to za obe močna vez. Sama recimo nimam sestre, ampak imam res takšne prijatelje, da se počutim, kot da bi bili del moje najbližje družine.

Se mogoče že vidi, bo šla Aria po vaših stopinjah?

Trenutno še ne ve, kam točno bi se usmerila glede nadaljnjega študija. Zelo ji ustrezajo jeziki, zelo je spretna s slovenščino, zelo dobro piše, lepo se izraža, zelo je ritmična, zelo rada in dobro pleše, česar nima ne po meni ne po Mihu. To je dejstvo. (nasmeh) Zelo je odprta do ljudi, za kar bi rekla, da ima po meni. Mogoče ima po Mihu to, da mora pri sebi malo bolj predelati stvari, ko se zgodijo, preden jih lahko ubesedi. Zdi se mi pomembno, da se veliko pogovarjava. Sama poskušam vskočiti, da razume stvari in da jih ona v sebi predela. Zelo je empatična do te mere, da me zanjo malo skrbi, ker vem, kako sem sama včasih šla težko čez kakšne situacije, pa tudi kdaj preveč s srcem in premalo z glavo. Vedno sem poskušala razumeti vse in poiskati 1000 izgovorov za vsako napačno dejanje ljudi okoli mene.

Ali igra kakšno glasbilo?

Učila se je igrati bobne. Trenutno je prekinila in v bistvu samo pleše. V igranju bobnov je zelo dobra, po besedah njenega učitelja je zelo talentirana. In tudi midva z Miho sva bila ponosna, ko sva jo slišala igrati. Mislim, da se bo še vrnila k bobnom, ne bomo jih še prodali. (smeh)

Leta 2019 ste zaradi bolezni izgubili mamo. Sta bili povezani?

Bila je moj človek. Bila je oseba, h kateri sem najprej stekla in ji povedala vse, kar se mi je lepega zgodilo, in sem se šla najprej k njej zjokat. O meni je vedela popolnoma vse. Za vsako stvar se mi je zdelo, da moram dobiti njen blagoslov.

Ko sta se z Miho zaročila, je ni bilo več z vami …

Bilo mi je žal, da ni dočakala te zaroke. Takrat sem pomislila: “Lej, mami, ni te več tukaj, ampak vem, da to čutiš.” Bila sem zelo srečna in zaljubljena. Zdelo se mi je, da se ne more zgoditi nič, kar bi naju lahko kakor koli ogrozilo. Življenje je že samo po sebi utrinek in ta utrinek sestavljajo še manjši utrinki trenutkov. Zaroka je zagotovo bila zame eden zelo lepih trenutkov, tudi poroka. Ne glede na to, kaj se je pozneje dogajalo in kako težko obdobje je bilo za mano, ne bi spremenila ničesar. Vse, kar je bilo, mi je bilo res dragoceno. Se mi zdi, da sva z Miho imela veliko lepih let, ki jih marsikdo nima, in hvaležna sem zanje.

Lani ste obeležili 25. obletnico glasbene kariere, ki je niste obešali na veliki zvon. Zakaj ste se tako odločili?

Nisem imela življenjske energije. (smeh) V tistem trenutku mi to ni pomenilo popolnoma nič, ker so se mi sesule druge stvari, ki so mi bile dosti pomembnejše od tega. Ta obletnica je pač šla mimo, bo pa v prihodnje kakšna druga, še bolj okrogla, še lepša in bolj plodna. Za to mi ni nič žal.

Vaša pesem Ne grem na kolena je brezčasen hit. Ali pesem po toliko letih danes doživljate drugače?

V bistvu ga spet pojem precej s srcem. (nasmeh) Leta 2006, ko je pesem izšla, je nekako povzela mojo prejšnjo zvezo, ki je trajala približno sedem let. Bila je nekakšen obračun, zaključek za nazaj. Ne gre za to, da bi me takrat preganjali spomini, ampak prišla je kot del moje preteklosti in je bila zelo avtobiografska. (nasmeh)

Kaj vam je s prvih nastopov te pesmi najbolj ostalo v spominu?

Pri pesmi Ne grem na kolena sem bila prepričana, da je hit, ampak po prvih nekaj nastopih sem se šokirana domov vozila, ker res ni bilo popolnoma nobene reakcije. To me je presenetilo. Potem pa naenkrat, kot bi se odtrgal plaz. Pri glasbi je vedno streljanje na slepo. Vse, kar lahko narediš, je to, da poskušaš narediti, kar v danem trenutku lahko, in to spustiš med ljudi. Potem pa od tam naprej v resnici zadržuješ sapo.

V svoji dolgoletni glasbeni karieri ste se preizkusili tudi kot TV-voditeljica. Pogrešate te vode? Vas bomo še kdaj videli v tej vlogi?

Prepričana sem, da me boste. Pri televizijskem delu je tako, da jaz svojih uslug nikoli ne ponujam nobenemu projektu, ker sem prepričana, da takrat, ko se pojavi pravi projekt zame, da tudi ljudje, ki so za to zadolženi, to prepoznajo. Želim si sodelovati pri projektu, kjer ustvarjalci tega določenega projekta v tistem trenutku vidijo samo mene. Potem se počutim samozavestno in sproščeno v tej vlogi. Sem pa celo bolj sproščena pri voditeljstvu kot pri petju, ker mi petje nekako pomeni del moje duše in sem bolj dovzetna za kritiko na tem področju. Bolj se me dotakne, bolj me prizadene.

Pred kratkim ste izdali novo energično pesem Ta noč je naša, za katero ste besedilo napisali vi, avtor glasbe je Miha Hercog. Gre za prvo pesem po ločitvi. Kdaj je nastala?

Pesem je nastala že pred leti. Meni je bila takoj všeč. Ker sva z Miho delala za nemški trg, so oni, kadar je šlo za močno melodijo, vedno želeli imeti prvi pravice zanjo in jo prvi izdati. Tako da sem morala počakati nanjo, da je bila najprej izdana v Nemčiji, kjer jo je zapel zelo znani njihov interpret Semino Rossi. Seveda z drugim besedilom in tematiko. No, potem sem pa rekla, da zdaj bi jo pa tudi jaz končno odpela.

Ko sem se pripravljala na najin intervju, sem natančneje poslušala vašo lansko pesem Daj tekilo, katere avtorica ste vi. V njej med drugim prepevate: ''Nisem se rodila, da bi se zlomila''. Ste se že med pisanjem tega besedila soočali z življenjskimi izzivi?

Vsekakor sem se soočala z življenjskimi izzivi. Nisem hotela, da bi bila osebnoizpovedna pesem, ampak nisem bila v tistem trenutku v takem razpoloženju, da bi lahko naredila popolnoma pozitivno pesem. Nekako se je priplazilo ven nekaj, česar nisem imela namena narediti s pesmijo. Sama melodija je tako vedra, da bi lahko bilo celotno besedilo pozitivno. Sicer v ozadju izraža neko bolečino, ampak vseeno izraža to, da je treba v življenju narediti korak stran od vsega, kar ni namenjeno, da v tem življenju ostane. Ker če ne ostane, vedno obstaja dober razlog za to.

Ne smemo se slepiti, da se iz nesrečnih ljubezenskih zvez rodijo največji hiti: Miley Cyrus navdušuje s pesmijo Flowers, Shakira s himno vsem prevaranim ženskam podira rekorde. Lahko tudi od vas v prihodnje pričakujemo kakšno podobno pesem, ki bo opevala vašo ljubezensko zgodbo?

Ne bi hotela iti preveč v podrobnosti tega dogajanja med nama (z Miho). Zelo težko naredim neko osebnoizpovedno pesem, ne da bi ljudje v njej hoteli prebrati najino zgodbo. Ne vem, kdaj si bom upala narediti takšno pesem in kdaj se mi bo zdelo, da to ni narobe. Predvsem zaradi hčerke Arie. Določene stvari, ki so se dogajale, želim ohraniti zase.

Tudi iz težkih trenutkov lahko potegnemo kakšno življenjsko sporočilo. Je zlomljeno srce preveč ranljivo, da ga izlijete na papir oziroma v pesem?

Ko se ljudem dogajajo težke stvari, ko se počutijo osmešene, izdane, izigrane, žalostne, vedno mislijo, da se dogajajo samo njim in takrat jim je najhuje. Vsi nekako gravitiramo k takšnemu doživljanju situacije. Bolj kot spoznavam ljudi, bolj vidim, da gre večina čez podobne zgodbe.

Vsi se kdaj počutimo neuspešni v svojem življenju, v stvareh, ki so nam najbolj pomembne, pa nam ne uspejo. Vsekakor bi rada naredila eno pesem s takšnim sporočilom. Ne samo, da se to vsem dogaja, ampak da se res vse dogaja z razlogom in da prikličemo določene stvari v svoja življenja. Ker jih doživimo kot problem, dejansko pa so to izzivi in priložnosti za to, da osebnostno rasteš. Še nihče ni osebnostno rasel, se spoznaval in soočal s svojimi bolečinami, napakami in spoznanji v trenutku, ko mu je bilo lepo in je bil srečen. Lepi trenutki so dejansko za to, da v njih uživaš, težki pa za to, da rastemo. Edino takrat, če zmoreš in če imaš dovolj poguma, si lahko brutalno iskren do sebe. Če bom kdaj pisala kakšno takšno pesem - iz tega izvzemam izgube zelo dragih oseb - človek je vedno znova sposoben iti naprej. Srce se vedno zaraste, samo če mu dovoliš.

Ste v razmerjih pripravljeni tvegati ali ste previdnejše narave? Se je vaš pogled po tej življenjski prelomnici spremenil?

Najhujše, kar se človeku lahko zgodi, ko ima zlomljeno srce, je to, da si ne bi več dovolil imeti rad, in to iz strahu in previdnosti. Tako si sicer res v neki varni kletki, ampak življenje teče mimo tebe. Še preden sem sploh vedela, da se bo to z nama z Miho zgodilo, sem zmeraj rekla, da tvegam vse. Dam vse in tvegam vse, kar mi je najbolj svetega v srcu. In to je moja odločitev. Že takrat sem rekla, da če bom zaradi tega imela zlomljeno srce, bo pa zlomljeno in bom dala to čez ter bom šla naprej in srce se bo zacelilo. Vedno je vredno. Zagotovo je imela ta zgodba z Miho toliko lepega, da je absolutno bilo vredno vse.

Kako se je hči Aria soočala z vajino ločitvijo?

Pred hčerko zagotovo nisem mogla niti nisem želela skrivati žalosti, ker sva preveč povezani. Sem se zelo trudila, ampak mi ni uspelo niti enkrat. Vedno me je prebrala kot odprto knjigo. Z Miho sva ji poskušala olajšati razhod, ki jo je strašno zabolel in presenetil ter ji zamajal tla pod nogami ravno v njeni puberteti.

Kakšno sporočilo sta ji želela predati ob razhodu?

Predvsem se mi zdi pomembno, da otroku poveš, da če se z osebo zdaj razhajaš, da jo spoštuješ, da si ji hvaležen za tiste trenutke, ki so bili, in da bo na neki način vedno del tvojega življenja in tvojega srca. Na neki način si vedno povezan. Tako nase kot na Miho sem ponosna, da nama je ne glede na vse uspelo izkazovati si spoštovanje. Tudi v najtežjih trenutkih nikoli ni bilo med nama žaljenja, poniževanja, grdih besed ali maščevalnih dejanj. Če že nisva mogla dati Arii tega, kar sem si jaz vedno želela - popotnico trdne družine, ki je nič nikoli ne more uničiti in je bila zame sveta - mi je pomembno spoštovanje do druge osebe in da jo znaš videti z blagimi očmi, čeprav ta oseba ni več del tvoje prihodnosti.

Kdo vam je bil med ločitvijo v največjo oporo?

Najbolj so mi ob strani stali moji prijatelji, moj oče in njegova Darja. (nova partnerica, op. a.) Darja je zelo prijazna, pri 70 letih ima ogromno življenjske energije. Res jima privoščim, da sta se našla pri teh letih in na tako lep način. Po mamini smrti je oče zelo opešal in sem se bala, da bom izgubila še njega. Želela sem si le, da bi bil zdrav in srečen. Zdi se mi pomembno, da znam pri sebi ločiti življenje v času moje mami in da sem z vsem srcem sprejela, da si je oči našel novo partnerico. Iskreno sem hvaležna in srečna za to.

Je bila za vas glasba v težkih trenutkih neke vrste terapija?

Veliko mesecev me je glasba bolela. Zelo s težavo sem poslušala glasbo, iskala sem povsem nove pesmi ...

Ali sta nekdanja zaljubljenca lahko prijatelja?

Prebrala sem, da ne. (smeh) V nekem obdobju je to zelo realna ocena. Ker razideš se vedno z nekim razlogom, kar pomeni, da je v tistem trenutku vsaj na eni strani, po navadi pa kar na obeh, veliko občutljivih točk. Takrat so neki bližnji odnosi zelo oteženi, ne glede na to, koliko je spoštovanja. Če nimaš otrok, verjetno nimaš niti interesa se veliko truditi okoli tega odnosa.

Če imaš otroke, pa se je zelo smiselno truditi za lep odnos še naprej. Prepričana sem, da nama bo v veliki meri uspelo, saj ta odnos Arii vseeno pomeni veliko. Če si bil dolgo z nekom, to pomeni, da si v njem videl dobrega človeka, drugače verjetno ne bi bil z njim ali njo. In tega ne smeš pozabiti. Zdi se mi bistveno, da zaradi otroka gojiš ta odnos. Seveda ne do neke izkrivljene mere, ker je prav, da si vsak zgradi svoje življenje popolnoma zase, ampak mislim, da otroku veliko pomeni, da starša znata spregovoriti med sabo, in sicer prijazno, podporno in si predvsem dobro želeti v življenju. Iskreno dobro želeti!

Odkar se spomnim, niste nikoli imeli težav z odvečnimi kilogrami. Zdi se mi, da še nikoli niste bili tako zelo vitki, kot ste zdaj. Je to posledica težkega obdobja, ki je za vami?

Pri meni je tako. Ko sem v stresu, veliko jem. Ko sem pa v skrajnem stresu, se moram pa v resnici potruditi za vsak grižljaj. Zdaj so se stvari nekako postavile in tudi teža gre nazaj. (nasmeh)

Poleti vas čaka življenjska prelomnica - abraham. Mimogrede, odlično ste videti. Pripravljate kaj posebnega za ta jubilej?

Nič še ne pripravljam. Prej se mi je zdelo, da je to še daleč, potem je sledilo to obdobje in o tem nisem še razmišljala, ker sem se soočala z zame bistvenimi stvarmi. Poleg vsega, kar se je dogajalo, so me vsi spraševali še glede te prelomnice, jaz pa sem si samo želela, da tega ne bi bilo.

Kako pa se običajno spopadate oz. razmišljate o življenjskih prelomnicah? Ste bolj na strani, da je to nekakšna nepotrebna otežitev življenja, vas je strah ali sprememba, ki lahko prinese tudi nekaj pozitivnega?

Prelomnic je bilo v mojem življenju v zadnjih letih preveč, nobena ni bila dobra, nobena niti lahka. Zdaj si pri 50 letih začenjam nekako na novo postavljati življenje. Ob misli na to me je bilo res strah, zdaj pa se začenjam tega veseliti. Velikokrat premišljujem, kaj bi pripravila za ta jubilej. Zdi se mi, da se skupaj z mano zbuja vse okrog mene in sama vedno verjamem v to neko globalno energetsko polje, ki ga pomlad zagotovo nosi. Res se počutim živo in radostno, in to po dolgem, dolgem času.

V naslednjo prelomnico zato vstopam popolnoma brez strahu in z zavedanjem, da bo vse dobro, da je vse za nekaj dobro in da mi življenje pripravlja nekaj čudovitega. Prej v to nisem verjela, zdaj pa sem prepričana, da je to res. Tako kot pravijo, moraš zadeti tla, da se lahko odrineš od tal in se dvigneš. Takrat ko se odrineš, te lahko odnese do drugačne sreče, kot pa si jo poznal do tega trenutka. Vem, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Besedna zveza ''nikoli več'' je meni sicer že od otroštva vzbujala zelo težke občutke. Vedno me je pahnila v stisko in me je tudi zdaj, ko sem morala sprejeti, da nikoli več ne bo nečesa, kar sem jaz mislila, da je za vedno. Razlika pa je v tem, da se zdaj dobro zavedam tudi tega, da me čaka nekaj drugega in da ima vesolje z mano drugačne načrte. Pomirjena sem s tem ter se res veselim.

Imate navado, da se za rojstni dan obdarite?

Rože si kupim. Nekaj časa si jih nisem. V tem obdobju, ki je za menoj, pa sem to pogosto storila. Šla sem že mimo cvetličarne in potem sem si rekla: “Ej, noben drug ti ne bo kupil rož, če si jih ne boš sama?” (smeh) Vedno znova sem sklenila, da si jih zaslužim, in sem si jih kupila.

Znate postaviti mejo med zasebnim življenjem in tistim, ki ga vidi širša javnost?

Zdi se mi, da ne preveč dobro. To pa zato, ker si nisem izdelala nekakšne medijske podobe, ki bi temeljila na tem, kaj bi se mi zdelo, da bi ljudje radi videli. Dosti manj energije je od mene zahtevalo to, da sem pač takšna, kot sem. Enim všeč, drugim ne. Ni mi pa bilo treba igrati. Pridejo seveda trenutki, ko bi mogoče moral malo bolj ločiti med tema dvema svetovoma. Je pa to takrat težje, ker si ti že ta dva sveta spojil.

Prej se mi je zdelo, da si nekateri nadenejo masko in so zasebno popolnoma drugi ljudje kot javno. In tega res nisem cenila, ni se mi zdelo v redu. Bila sem ponosna na to, da takšna, kot sem, sem: ali zasebno ali javno. Ampak zdaj nekako to razumem tudi na drug način, da to po eni strani pomeni varovalo, ki varuje tebe in tvoj zasebni svet. Najbrž to ni vedno narejeno iz želje po všečnosti, ko si nekateri postavijo umetno zunanjo podobo, ampak je to tako, kot da bi si nadel zaščitno obleko pred vdorom javnosti.

Po vsem, kar se vam je zgodilo v zadnjem letu ... verjamete v ljubezen in v srečne konce?

Vedno bom verjela v ljubezen in v srečne konce iz enega razloga, ker je to moja odločitev. Ker tudi ljubezen sama, poleg tega, da ti razviješ neko čustvo, je tudi odločitev. To je ljubezen zame. Zaljubljenost je popolnoma druga stvar, ki temelji na vzhičenosti, hormonih, lažni sliki, ki si jo ustvariš o nekom, in tega, da smo se naučili iz pravljic dojemati, kaj je to ljubezen. Za ljubezen potrebuješ pogum in če bi se mi zdelo, da sem izgubila ta pogum, bi življenje izgubilo ogromen del smisla.

Pomlad je tisti čas, ko se ne prebuja samo narava, ampak tudi naši hormoni. Ste že pripravljeni znova odpreti srce?

Sem velika zapečkarica, zelo rada sem doma in zelo rada berem. Skoraj vse moje aktivnosti, ki jih najraje počnem, so vezane na dom, razen potovanja. (nasmeh) Že od nekdaj verjamem, da bo vesolje poskrbelo, da tisti, ki mi je namenjen, pride v moje življenje. O tem sem bila zmeraj prepričana in sem še vedno, zato me ne skrbi. Mislim, da me čaka še nekaj samoanalize pa tudi zdravljenja v smislu zaupanja. V življenju sem bila zelo malokrat zaljubljena, takrat, ko se zaljubim, pa želim biti v polnosti v tej zvezi, zato se tudi zdaj veliko ukvarjam sama s sabo. V preteklih letih, ki so jih druga za drugo zaznamovale izgube, nekateri bi rekli, da bi v nekem trenutku morala prenehati premišljevati in preprosto živeti. Tega ne znam. Stvari moram razumeti, dojeti, sprejeti, da lahko naredim korak naprej. V zadnjih dveh mesecih čutim, da sem naredila ta korak naprej in da je zdaj v bistvu stvar vesolja, kakšne namene ima.

Napisala: Alma Rahne

Fotografije: Dejan Nikolič,

Lokacija Fotografiranja: Grand Plaza Ljubljana;

Očala: Optika Vallis

Make Up &Amp; Hair: Boris Dragan

Morda vas bo zanimal tudi ta pogovor, ki ga vodi Borut Pahor.