Saša Lendero verjame v angele

Saša Lendero verjame v angele (foto: Miha Hercog) Miha Hercog
Vir: Jana
7. 9. 2017

Pogovor z njo je zelo prijeten, saj priljubljena pevka izžareva pozitivno energijo in strast do svojega dela. Predvsem pa me je presunil njen občutek za sočloveka.

Saša Lendero namreč verjame, da so ljudje najpomembnejši in da uspeh ne more nadomestiti iskrenih odnosov.

Nedavno ste dopolnili 44 let. Kako sprejemate staranje?

Ko sem bila mlajša, sem bila precej bolj nezadovoljna sama s sabo. Življenjske izkušnje prinesejo več zavedanja, saj se sčasoma prioritete spremenijo. Ko si mlajši, želiš biti čim bolj privlačen in všečen, pozneje pa se to spremeni. Leta prinesejo slabe in dobre stvari. In ena od dobrih stvari je, da se sprijazniš s sabo. Meni se je ta preobrat zgodil pri 35. ali 36. letih, ko sem sprejela, da stvari, ki mi doslej niso bile všeč na mojem telesu, ne bodo boljše, ampak slabše.

V tistem obdobju ste rodili hčerko. Je bilo to, da ste sprejeli sebe, povezano z njenim rojstvom?

Ne, to se je zgodilo nekoliko prej. Takrat sem sprejela, da stvari ne bodo boljše, ampak slabše in začela sem ceniti, da stvari niso bile tako slabe, kot sem pričakovala. Zdaj sem bolj zadovoljna in svojemu telesu ne zamerim, da ni popolno. Zelo dobro se počutim v svoji koži.

Sta vam pri sprejemanju sebe in svojega telesa pomagala starša, ki sta se ukvarjala s komplementarnimi oblikami zdravljenja?

Zelo! Nikoli mi sicer nista razlagala, da telo, zunanjost in lepota niso pomembni. Vendar pa sta se pri svojem delu srečevala s težkimi zgodbami, v katerih je zunanji videz padel v predalček nepomembnih stvari, in zaradi tega sem tudi jaz hitreje dojela, da je veliko stvari pomembnejših od videza. Vseeno s svojim telesom delam lepo, saj sem hvaležna za to, da dobro deluje!

Kako skrbite za svoj videz?

Poskušam se bolj zdravo prehranjevati, kar se tiče telesne dejavnosti, pa se nisem poboljšala. Toda zavedam se, da so druge stvari pomembnejše od videza – da si zdrav in da imaš ob sebi ljudi, na katere lahko računaš. Ko človek zboli, so ljudje okrog njega največje bogastvo, ker takrat, ko izgubiš moč, jo morajo imeti drugi zate. Takrat spoznaš, da so ljudje in odnosi z njimi tisto največ, kar si lahko v življenju prislužiš.

V razmerju ste že več kot 15 let. Kako vam je uspelo zaljubljenost pretvoriti v ljubezen in ohraniti izpolnjujoče ljubezensko razmerje kljub morebitnim težavam?

Sodobni svet je usmerjen v to, da potrošimo, uporabimo in zavržemo stvari. Ni več popravljanja. Izjemno smo obremenili družbo, sebe in Zemljo, da bi proizvedli določene stvari, ko pa niso več popolne in moderne, jih zavržemo in kupimo nove. In del te logike se je prenesel tudi na razmerja. Ko zveza ni popolna, ljudje velikokrat ne zberejo moči in volje, da bi jo poskušali popraviti, ampak jo preprosto zavržejo in poiščejo novega partnerja, kar prav gotovo ne vodi k pravi ljubezni, ima pa nekaj privlačnih prednosti, saj se vsakih nekaj let na novo zaljubiš in si poln novih, prijetnih zablod.

Zaljubljenost nima nobene zveze s tem, da resnično vidiš in čutiš neko osebo. Zaljubljenost je popolna slepota, ki jo omogočajo hormoni. Šele čez nekaj let lahko resnično vidiš človeka in imaš lahko razmerje z resnično osebo, ne pa s predstavo o tej osebi. Midva z Miho nisva imela krize, ampak vsakič znova sva odkrila, da naju povezuje ogromno dragocenih stvari, zato je smiselno popraviti stvari, ki naju ločujejo, nama povzročajo bolečino in neprijetne občutke. Vsakič znova sva se morala potruditi, da sva premagala ovire.

Kaj vama je bil največji izziv?

Ni preprosto, da sva na očeh javnosti, ker sva morala prebroditi trenutke, ko si nisva bila najbolj blizu, vendar tega nisva smela pokazati. To je bilo težko, ampak srečna sem, da sva to premagala in da sva ostala skupaj, ko bi bilo lažje iti narazen in se zaljubiti v drugo osebo. Ob sebi imam partnerja, ki me resnično osrečuje, in po vsem, kar sva prestala, mu zaupam, on pa verjame vame, me podpira in tudi jaz mu to vračam. Vse več se pogovarjava in vse bolj sva si blizu. Vse bolj zaznavava resnično osebo drug v drugem. Res pa je, da življenje vedno prinese nove izzive. Včasih moraš v imenu ljubezni ostati, včasih pa moraš v imenu ljubezni iti naprej. Upam, da nama je namenjeno ostati skupaj. Kadar pa ugotoviš, da si v zvezi s človekom, ki je zelo ljubosumen, agresiven in posesiven, je treba oditi.

Ste imeli takšno izkušnjo?

Da, veliko let sem se trudila in vložila vse v tisto razmerje, ker sem bila prepričana, da bo dovolj ljubezni ozdravilo rane, zaradi katerih partner ne more normalno funkcionirati. Zdaj poznam mnogo takih zgodb, a nikoli nisem naletela na primer, kjer bi se lahko težave odpravile le z ljubeznijo, temveč si mora oseba poiskati strokovno pomoč. Veliko let sem potrebovala, da sem zacelila rane, ki so nastale zaradi poskusov celjenja druge osebe.

Ste svoje ljubezenske izkušnje prenesli v glasbo?

Da. Glasbo lahko iskreno ustvarjaš le, če izhajaš iz sebe, ker drugih izkušenj nimaš. Večina mojih pesmi prepeva o ljubezni in veliko jih je usmerjenih v to, da ne smeš izgubiti sebe, ne glede na to, kaj se dogaja. Če izgubiš stik s sabo in ne moreš osrečiti sebe, ne moreš osrečiti nobene druge osebe. O tem govori pesem Ne grem na kolena in v njej je veliko mojih izkušenj. Pesem Levinja pa govori o tem, da moraš, če imaš nekoga rad, dati vse od sebe, da ga ljubezen doseže. Ljubezen je treba dajati na takšen način, ki ga druga oseba razume. Nekaterim veliko pomenijo besede, drugim pa dejanja.

Kaj je pomembno za vas?

Potrebujem oboje, vendar ne vedno v enaki meri.

Najbrž je v današnjem času materinstvo velik izziv. Na kaj ste pozorni pri vzgoji svoje hčerke?

Sem zmerno stroga mama, poskušam pa biti zelo dosledna. Seveda mi včasih spodleti, predvsem takrat, ko nimam dovolj časa za Ario. Takrat se ji poskušam s kakšno stvarjo odkupiti, čeprav se zavedam, da je to narobe. To so redki spodrsljaji, ki pa si jih je treba znati odpustiti. Dve leti sem obiskovala predavanja transakcijske analize pri Zoranu Milivojeviću, ki me je navdušil. On je vedno poudaril, da kadar se starši sprašujejo, ali naj rečejo da ali ne, naj vedno raje rečejo ne, ker če v procesu socializacije postaviš veliko mej, jih lahko v zrelejših letih rušiš, če pa ni omejitev, jih pozneje ne moreš več postaviti. Permisivna vzgoja je povzročila veliko škode. Zapovedi in prepovedi v zgodnjem otroštvu so namreč ograja, ki otroku daje občutek varnosti. Naša družba je zelo izgubljena, ker smo po eni strani izrazito hlapčevski, po drugi strani pa ne upoštevamo pravil in avtoritete, kadar je to potrebno. Šole so postale ustanove, kjer je učni proces neobvladljiv.

Kako ste pripravili hčerko na šolo?

Ko pripravljaš otroka na šolo, mu je treba povedati, da je učitelj avtoriteta in da ga je treba ubogati, če želiš od pouka odnesti čim več. Grozno je, da imajo učitelji v razredu 25 otrok, od katerih jih pet pleše na mizi, 15 pa jih kriči, in ne morejo ničesar narediti. Všeč mi je, da nekateri ravnatelji starše že na začetku opozorijo, naj ne hodijo v šolo v spremstvu odvetnikov le zato, ker otroci ne spoštujejo učiteljev. Starši prelagajo vzgojo in socializacijo na učitelje, ki pa nimajo več nobenih kompetenc in pravic, nato pa se prikažejo z odvetniki, ker se počutijo nesposobni, ko jih nekdo opozori na neprimerno obnašanje njihovih otrok. Kadar grem na govorilne ure, rečem učiteljem, naj mi povejo, kaj ni v redu in kaj naj kot mama popravim. Zame je zagotovo moj otrok najpomembnejši in ne bom dovolila, da je ponižan, osmešen ali da se mu godi krivica. Toda če je treba nekaj popraviti pri moji vzgoji, da bo učni proces boljši in lažji, bom to upoštevala in se pogovorila s svojim otrokom, ker me to ne ogroža.

Ob glasbeni karieri ste končali študij sociologije. Kaj vas je motiviralo pri študiju?

Od nekdaj me je zanimalo veliko stvari. Veliko stvari sem poskusila, vendar sem jih zelo malo dokončala. V nekem obdobju se mi je zazdelo, da me bo to pozneje navdalo z občutkom, da nisem bila vztrajna, zato sem namerno izbrala univerzitetni program, ne pa kakšnega krajšega. Kljub temu sem za dve leti prekinila študij, vendar sem prejela podporo fakultete. V referatu je delala gospa, ki mi je pojasnila, da mi bo, če ne opravim izpitov, propadla polovica izpitov, ki sem jih pred tem naredila.

S tem me je spodbudila in še danes sem ji hvaležna za motivacijo. Diplomirala sem v obdobju, ko sem prekinila dolgoletno, nezdravo zvezo, saj sem želela sebi dokazati, da to zmorem, kljub temu da nisem bila psihično najbolje, primanjkovalo pa mi je tudi volje. Znanje, ki sem ga pridobila med študijem, mi koristi pri mojem delu, ker delam z ljudmi. Razumeti ljudi, njihove vzgibe in reakcije je dragoceno. Brez posebnih vpogledov bi bila hitreje užaljena, zdaj pa razumem tudi kakšne reakcije, ki jih sicer ne bi.

Domnevam, da ste postali zelo vztrajni. Ne nazadnje o tem pričajo vaši uspehi na glasbenem področju, ki se niso pojavili čez noč, po dolgoletnem trudu pa vama je z Miho uspelo prodreti tudi na nemški trg.

Vztrajnosti sem se morala naučiti in mislim, da mi je to uspelo. V Sloveniji sem marsikaj prestala, ker se je bilo sprva treba zelo truditi, da sem se uveljavila. V Nemčiji pa sva spet začela iz nič. Osredotočila sva se na avtorstvo, saj sva želela ustvarjati glasbo za njihove znane pevce. Šest ali sedem let je bilo to delo videti povsem neuspešno, ampak na srečo te vsak korak pripelje do nove stopničke in zdaj najine pesmi prepevajo najbolj znani izvajalci šlager glasbe. Zelo ponosna sem, da sva z Miho dolgo časa vztrajala, čeprav se je včasih zdelo brezupno.

Letošnje poletje ste imeli ogromno nastopov. Čemu pripisujete večje povpraševanje po svojih nastopih?

Najbrž so k temu pripomogle uspešnice, ki jih ljudje skupaj z mano prepevajo na mojih nastopih. Prav tako pa je vsak nov nastop referenca, saj si ljudje zapomnijo, če so se zelo zabavali na nastopu. Pojavijo pa se tudi obdobja, ko ne morem sprejeti vseh vabil na nastope, ker morava z Miho veliko delati v Nemčiji. Na srečo me organizatorji pokličejo in lahko prestaviva kakšno obveznost v Nemčiji. V teh dneh se odpravljava v Berlin, kjer so zaradi tega, da lahko pospremiva Ario na prvi šolski dan v šolo, prestavili termin. Pogosto pa se tudi midva prilagodiva.

Ste si poleti privoščili dopust?

Ne. Konec maja smo se odpravili za nekaj dni na tunizijski otok Djerba, kar me je napolnilo z energijo, ki sem jo že nujno potrebovala. Zanimivo, pri dvajsetih nisem občutila tako močne potrebe po sprostitvi in počitku, kot jo čutim sedaj. (smeh)

Znate prisluhniti svojemu telesu?

To se učim, vendar si pogosto ne morem privoščiti, da bi zanemarjala svoje delo. Toda ko sem resnično izčrpana, se včasih ne oglasim na telefon isti hip, ker vem, da bo takšen pogovor z moje strani prinesel zelo malo energije na drugo stran. Verjamem, da energetski potencial doseže ljudi na drugi strani. Glasba je energija, in tudi ko pridem na nastop, se vedno zavedam, da je moja naloga polepšati trenutke ljudem in tam odprem svoj energetski kanal.

Že nekaj časa slikate angele. Vam vračajo energijo?

Verjamem v angele oziroma obstoj energij zunaj našega dojemanja in čutil. Moji angeliki, kot sem jih poimenovala, so prišli v moje življenje prek sanj. Dolgo sem sanjala o njih, preden so prišli na papir. Včasih imam kakšno prošnjo zanje, ko je nimam, pa se jim ne pozabim zahvaliti. Kadar izrazim svojo prošnjo, jih prosim, da mi prošnjo izpolnijo le, če je to v skladu z občim dobrim in če ne bo nekomu drugemu škodovalo. Pomembno je, da stvari ne dobimo na račun nesreče nekoga drugega. Vedno se je treba zavedati, kaj bo tvoj korak pomenil za nekoga drugega. V življenju se znajdemo na različnih razpotjih in vedno naletimo na lažjo pot, ki nas lahko pripelje do cilja, ampak bo povzročila veliko škode. Najbolj ponosna sem na to, da tovrstnih bližnjic nisem nikoli izbrala. Vsako živo bitje na moji poti je pomembnejše od katerekoli druge stvari.

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Miha Hercog