Ko se pripravlja licenčna zadeva, je pritisk velik. V sodobnost preslikati zgodbo, ki se spleta v petdesetih letih minulega stoletja in se dotika legend in problematik tistega časa, ni mala malica.
Saša Lešnjek in Luka Markus – slovenska Sandy in Danny – sta mi obljubila, da ji bosta kos: "Starejše generacije bodo obujale spomine, mlade pa se učile." S premiero 22. junija lahko pričakujemo dve uri podoživljanja kultne Briljantine in postavitev novega kamenčka v mozaik slovenskega muzikala.
K uspehu zgodbe o življenju najstnikov s skupno željo po prijateljstvu in ljubezni je pripomogel film iz leta 1978, v katerem sta glavni vlogi odigrala John Travolta in pevka Olivia Newton John. Briljantina je film mladosti naših staršev, režiser Jug Radivojević pa je prepričan, da bo muzikal še posebej pisan na kožo mlajšim generacijam. Kakšen vtis je na vaju naredil film?
Saša: Briljantina me je očarala prvič, ko sem si jo ogledala. Pri osmih letih. Znala sem jo na pamet. Z njo se je razvila ljubezen do muzikala in spoznala sem, kaj želim početi v življenju.
Luka: Že od nekdaj sem namenjal pozornost umetnosti in sintezam. Muzikal je navsezadnje sinteza petja, plesa in govora, in če se prav spomnim, sem se s filmom soočil zelo zgodaj. Ko so Briljantino po štiri tisoč ponovitvah prenesli na filmski trak, je postala legenda s temami, ki so aktualne še danes.
Saša, ste imeli težave vživeti se v tako kompleksen lik, ki sprva ponazarja pridno, izobraženo dekle, nato pa se nepričakovano prelevi v nekaj povsem nasprotnega?
Saša: Sandy mi je zelo blizu. Z lahkoto se poistovetim z njo, obe obiskujeva četrti letnik gimnazije. Ko gremo zvečer ven, se tudi mi malo bolje oblečemo, je pa res, da je bil muzikal v svojih začetkih nekaj zelo vulgarnega, veliko se je govorilo o njem. Vendar oder dovoljuje prikazovati te teme.
Kako blizu vam je glasbeni slog dotičnega časa?
Saša: Odraščala sem s staro glasbo. Moj oče je poslušal Beatlese in tudi sama zelo redko poslušam moderno glasbo. Predvsem mi je blizu glasba iz šestdesetih, dekliške skupine – v Briljantini so pesmi navdahnjene s tem duhom in z Luko se počutiva, kot bi vrtela čas nazaj. Z muzikalom lahko povemo to, kar čutimo.
Sašo smo lani opazovali v muzikalu Vesna, Luka, vi ste tik po vrnitvi s študija muzikala v Londonu nastopili v Alpski sagi. So vama sodelovanje v Briljantini priporočili ali je bila odločitev samoiniciativna?
Luka: Tridnevne januarske avdicije so bile odprtega značaja, prijavila sva se sama. Malo v šali, malo zares – po njih sem se počutil kot ožeta 'cunja,' saj v Sloveniji tudi ni ljudi, ki bi se profesionalno ukvarjali z muzikalom. Mi vse komponente brusimo na enem mestu. Je bilo pa zanimivo, predvsem z vidika tega, da so med nami iskali 'štrom,' energijo. V parih smo preizkušali medsebojno sodelovanje. Saj če energija ne štima, imaš znotraj procesa dvakrat več dela. Ko so naju klicali, da sva izbrana, se je od srca odvalila velika skala.
Saša, Vesna vam je prinesla nekaj kilometrine. Se ob tem, da ste precej mlajši od Luke in doživljate toliko izzivov, počutite, da prehitro odraščate?
Saša: Če počneš nekaj s srcem, tudi 12 ur vaj ni veliko. Če že, se mi zdi, da imam privilegij živeti tako, kot živim. Muzikal je nekaj velikega, nekaj, kar bi osrečevalo in si želelo početi veliko ljudi. Ravno zato sem hvaležna konservatoriju za vse znanje, ki ga prejemam.
Kako interpretirate svoj uspeh?
Saša: Nikoli nisem pomislila, da smo zdaj zvezde, niti ne razmišljam o tem, da bi postali slavni. Ko pomislim na premiero, pomislim le na srečne ljudi, na dobro odigrano vlogo in nastanek edinstvene energije.
Pričakujeta na vajah in posledično nastopih več drug od drugega ali od samega sebe?
Luka: Na področjih, kjer sva močna, pomagava drug drugemu, individualno pa si vsak postavi svoj cilj, katerega želiš doseči z vlogo. To je užitek – brcati samega sebe. Vztrajam, da si dober toliko kot tvoj zadnji projekt, skupina pa dobra toliko kot njen najšibkejši člen. Ko ekipa deluje v enem duhu, tako kot naša, je krog sklenjen. Vedno želim iti višje in sebi ter drugim dokazati, kako lahko s projektom zrasteš.
Višje? So želje po Broadwayu?
Luka: Če bo možnost, zakaj pa ne. Izredno rad koristim vse svoje znanje in ga predajam naprej.
Kaj vama poleg petja, plesa in igre predstavlja varen pristan?
Saša: Poleg šole in vaj nimam veliko časa za kaj drugega kot spanje in inštrukcije matematike. V prostem času, kolikor ga že je, se poskušam čim bolj odklopiti v družbi fanta, lastim pa si tudi malo dihurčico.
Luka: Spanje! Psi so moja terapija. In družina, sestra ima majhne dvojčke in nič lepšega ni, kot se zateči v družbo mlade čiste energije, ob kateri se ti topi srce. Neopisljiv občutek je, ko za teboj ponavljajo skladbe, ti povedo, da so te slišali v risankah. Odmik od profesije oziroma tega, kar rad počnem, je brezmiselnost in brezpogojna družinska ljubezen. Pa kakšen pobeg iz Ljubljane.
Besedilo: Neja Drozg // Foto: Aleksandra Saša Prelesnik