Saša Lešnjek, izbranka Alexa Volaska: Kljub bolezni glasba ostaja z menoj

Saša Lešnjek, izbranka Alexa Volaska: Kljub bolezni glasba ostaja z menoj (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
15. 2. 2020

Saši Lešnjek, pevki z nežnim glasom, ki poboža ušesa, ljudje pogosto v šali očitajo, kje se je s svojo neomajno pevsko nadarjenostjo skrivala toliko časa. Spregovorila je o vsem, kar ji lepega leži na duši: o ljubezni na prvo odpeto pesem, o trudu po ohranjanju slovenske glasbene dediščine ter o diagnozi srčne bolezni, ki je zaznamovala njena zgodnja najstniška leta.

“Pred dnevi sem našla star zvezek. 'Ko bom velika, bom pevka,' je pisalo poleg risbice mene kot pevke. Čutila sem, da lahko v glasbi najdem svoje poslanstvo,” pove, še preden nama uspe zajadrati v resnejše življenjske tematike. Mikrofon ji ni bil položen v zibelko, kot bi morda predvidevali ob poslušanju njenih avtorskih del. Pot si je tlakovala sama. Od nastopa s folkloro pri petih letih je odrasla v Vesno v istoimenskem muzikalu in v vzgojeno dekletce Sandy v Briljantini.

Minulo leto je bilo z vidika osebnega življenja prelomno – pred očmi cele Slovenije vas je v oddaji Znan obraz ima svoj glas zaročil srčni izbranec, pevec Alex Volasko. Sta se zaljubila prek glasbe?

Alex dela z mladimi pevci in pevkami in neprestano išče nove talente. Spoznala sva se po golem naključju – njegov studio je bil v stavbi, v kateri sem takrat sinhronizirala risanke. Ko sem na socialnem omrežju objavila, da sem tam, me je poklical in povabil na kavo, ki se je zavlekla v več ur. Od tistega trenutka ni minil dan, ko se ne bi pogovarjala. Takoj sva se ujela, odšla k njemu v studio in prepevala pesmi. Ljubezen se ni rodila na prvi pogled, temveč na prvo odpeto pesem.

Katera je vajina?

Kam si namenjen, Bele vrane. Duet, ki sva ga prvič odpela skupaj.

Zdi se, da sta se osebnostno povezala na ravni, kjer starostna razlika ne predstavlja nikakršne ovire.

Drži. Kmalu za tem, ko sva postala par, sem se preselila k njemu. V Ljubljani sem imela vsakodnevne vaje za Briljantino, pred tem pa včasih tudi do 12 ur pouka na Konservatoriju za glasbo in balet. Ker živim v Dolu pri Ljubljani, me je oče prihajal iskat ob enih zjutraj. Starša sta se me tako elegantno znebila. (smeh) Šalo na stran, spomnim se svojega razmišljanja, da se situacija morda odvija malenkost prehitro, hkrati pa se je vse zdelo tako pravilno. Ob Alexu se vse zdi naravno.

Danes redko srečamo ljudi, ki poslušajo, kaj šele poznajo staro slovensko popevko. Njena vrednost je nedvomno padla s prebojem ameriške kulture na naš trg. Menite, da lahko tovrstna glasba govori isti jezik z današnjo mladino na podlagi izkušenj, ki jih dobite kot učiteljica petja?

Nekoč sem slišala dober citat: 'Če Slovenci poslušamo ameriško glasbo, kdo bo torej poslušal slovensko?' So učenci, ki ne poznajo nobenega legendarnega domačega glasbenika. Niso slišali za Vlada Kreslina, za Siddharto. Zadala sem si misijo, da jih poučim. Morda se sliši smešno, vendar sem že kot otrok poslušala slovensko glasbo in hodila na koncerte. V Sloveniji so moji vzorniki, še danes denimo obožujem popevko iz šestdesetih let. Zapuščina naše glasbe je ogromna, čeprav nekateri poznajo samo Zemljo pleše ... Želela bi predvsem spremeniti prepričanje, da slovenski jezik ni dovolj lep za petje. Kako je to sploh mogoče, če je naš materni jezik? V našem kulturnem prostoru bi morali združiti moči in podpreti to miselnost. Zgrozi me ob misli na to, da danes otroci nimajo 'zdravih,' slovenskih vzornikov.

Tudi sicer ste precej 'staromodni'. Baje ste zbirateljica vinilnih plošč. Kateri izvajalci vam gredo najbolj v uho?

Mislim, da jih nimam dovolj za naziv zbirateljice, imam pač majceno zbirko in gramofon. Ker sem študirala džez, mi je ta glasba blizu. Rada pristavim plošče starih džezovskih ustvarjalcev, kot sta Ella Fitzgerald in Louis Armstrong. Alex mi je lani za rojstni dan podaril še originalno ploščo Briljantine iz sedemdesetih.

Zdi se, da imate pri svojih letih dodobra izdelan načrt življenja.

Čeprav načrta nikoli nisem izdelala. Verjamem v višji namen – kar se ima namen zgoditi, se bo zgodilo. Mnogo ljudi mi pravi, naj še malo zaživim. Nisem zabavljaški tip dekleta in verjeli ali ne, niti ne čutim potrebe po tem.

Ste pa, kot radi poveste, že kot deklica sanjali na veliko. Ste si kdaj predstavljali, da bo ljubezen do glasbe nekoč postala vaša služba in ne nazadnje tudi družina?

Briljantina je bila čisto prvi muzikal, ki sem ga videla. Stara sem bila 8 let in pred tem nisem niti slišala za to zvrst. Ne prihajam iz glasbene družine. Glasba je bila staršema tuja, saj najprej sploh nista vedela, v katero smer naj me usmerita in kaj z mano početi, ko sem si zaželela igrati violino, klavir in hoditi v glasbeno šolo. Vsa poznanstva sem si morala izboriti sama, zato sem v toliko večji meri hvaležna za vse dosedanje dosežke, ki so se zgodili preprosto zato, ker sem bila na pravem mestu ob pravem času. Vsem mladim pevcem rada svetujem, naj vsak nastop izpeljejo tako, kot da gre za najpomembnejši nastop njihovega življenja. Nikoli ne veš, kdo sedi v občinstvu.

Verjetno je v vašem primeru olajševalna okoliščina prav to, da ne prihajate iz glasbene družine in vam ljudje ne morejo očitati nepotizma.

Nič lažje ni, ker imajo posamezniki s podlago veliko več možnosti za uspeh, je pa lažje z vidika, da me ljudje ne povezujejo samoumevno z uspešnimi starši. Ne predstavljam si bremena, če bi me primerjali s starši, ki bi bili glasbene ikone. Najhuje za umetnika, ki se želi izraziti po svoje, je, da ga z nekom neposredno povezujejo.

Ali veliko pričakujete od sebe?

Vedno. Ko z Alexom ustvarjava v studiu, se neštetokrat sporečeva, ker sem prepričana, da bi z moje strani vedno lahko bilo bolje. Takrat odideva vsak v svojo sobo, se ohladiva, in se šele nato spet lotiva snemanja. (smeh)

Navdihujoče je opazovati, da se vseh življenjskih izzivov lotevate z lahkoto, zlasti zato, ker vas je že kot najstnico zaznamovala novica, da imate dedno srčno bolezen. Že od 14. leta namreč živite s srčnim spodbujevalnikom – kako ste se kot otrok soočili z diagnozo?

Nenavadno je biti soočen z dejstvom, da imaš srčno bolezen, ko naj bi ti po mislih rojile samo nepomembne najstniške zadeve. Zdravniki so pojasnili, da ne smem doživeti nobenega adrenalina, sicer se srce lahko ustavi. Ko se pri 11 letih spopadeš z zavedanjem, da se nekega jutra morda ne zbudiš več, to spremeni otroški pogled na svet.

Zaradi tega ste, predpostavljam, hitreje dozoreli in odrasli.

V devetem razredu sem več časa kot v razredu preživela v bolnišnici. Zgubljala sem zavest, vrtelo se mi je, imela sem težave z dihanjem. Pri 14 letih so se odločili vstaviti snemalnik in me spremljati na rutinskih pregledih. Spomnim se, kako sem nekega dne pustila šolsko torbo v razredu, ker sem bila prepričana, da še pridem nazaj, vendar so mi med pregledom ugotovili tri srčne zastoje v zadnjem mesecu. V tednu dni so me operirali in mi vstavili spodbujevalnik.

Ste imeli kdaj občutek, da vas to omejuje pri doseganju ciljev?

Seveda, nisem smela sodelovati pri športni vzgoji, skakati po trampolinu, iti v zabaviščni park. Počutila sem se izključeno, dokler se nisem prepričala, da je edina stvar, ki mi ne more biti odvzeta, glasba. Ta ostaja z mano. Tudi ko me vprašajo, ali mi trema in adrenalin pred nastopi nikoli nista škodila, odgovorim, da me oder sprošča in nikakor ne predstavlja ovire. Vedno znova sem hvaležna zdravnikom, ki so me kot deklico vzeli pod okrilje, odkrili težavo in naredili potezo, ki me vsak dan rešuje.

Vaša zgodba je dokaz, da človeka ne smemo soditi na prvo žogo. Nikoli ne vemo, kakšne bitke bije v ozadju.

Srčne bolezni se nisem nikoli sramovala in je nisem želela niti poudarjati. Ljudem se hitro zasmiliš, čeprav se sama sebi ne zdim pomilovanja vredna. Pred časom naju je z Alexom iz Društva srčnih bolnikov s spodbujevalnikom – Utrip na gostovanje povabila gospa, da prideva odpet nekaj pesmi. Po koncu nastopa je nagovorila zbrane in jim dejala, da ima dekle, ki jim je zapelo, v srce vstavljen spodbujevalnik. Bilo je čustveno, vsi smo jokali. Veliko mi pomeni njihovo spoznanje, da smo vsi enaki in da lahko še vedno počnemo stvari, ki nas veselijo. To je lepo sporočilo.

Od kod jemljete moč?

Rada se ustavim za trenutek, se ozrem okoli sebe, opazujem barve, ki jih je ustvarila narava. Želim biti hvaležna za vse, kar imam. Če imamo v zdajšnjem času stanovanje in hrano v hladilniku, smo bogatejši od večine ljudi na svetu.

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story