Marsikdo jo pozna kot igralko, toda Saša Pavček je tudi redna profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter ljubiteljica in mojstrica slovenske besede, kar je med drugim dokazala s knjižnim prvencem Na odru zvečer in z osupljivo pesniško zbirko Obleci me v poljub, ki bralca potegne v najobčutljivejši del človeške duše, zavezane ljubezni, kar je po njenem osnovno gibalo naših življenj.
Na spletni strani ljubljanske Drame je pri vaši predstavitvi zapisan citat: »Prihajam domov v gledališče. Zakurim ogenj, povabim svobodo, naj lačna družbe prisede.« Je gledališče vaš dom, kjer se počutite svobodni?
Pri nas v Drami je sicer nad odrom napis Libertas, a dejansko je vsaka svoboda na odru prigarana. K svobodi vedno stremim, saj ni lepšega kot mehko dihanje z vlogo, s soigralci, občinstvom. Za lep pretok energije je potrebna skupna ubranost, ki se začne z izbiro besedila, nato sodelavcev. V gledališču je pomemben prav vsak človek. Tudi odrski delavci, garderoberji, maskerji. Ko so sile nas vseh uglašene in sama svojo vlogo le živim, potem je to res posebna svoboda in gledališče svojstven dom.
Dobra tri desetletja ste članica SNG Drama Ljubljana. Čutite še vedno isti žar in strast, ko stopite na oder, kot na začetku svoje igralske kariere?
Ja, kar se veselja do igranja tiče, sem enaka navdušenka. Le občutek, da je večina dela že preteklost in da je pravih igralskih izzivov manj, me ne navdušuje. A sem optimistka in mislim, da imam ljudem še kaj povedati, jim še kaj dati. Morda sem optimistična tudi zato, ker sem na odru vedno rada gledala tudi starejše generacije igralcev in občudovala bogastvo njihovih osebnosti.
Kdaj ste odkrili, da želite postati igralka?
V otroštvu sem si rada izmišljala zgodbe, dialoge, se igrala sama s sabo, se vživljala v različne like, rada sem opazovala in poslušala ljudi, občudovala sem gledališče, rada sem poslušala radio. Zgodaj sem začela nastopati v osnovni šoli, v dramskem krožku v Pionirskem domu, Šentjakobskem gledališču v gimnaziji in potem se je nekako zgodilo samo od sebe. Danes me zanima več stvari in se mi včasih zazdi, da mi je življenje spolzelo med dlanmi v špranje med odrske deske.
Ste v otroštvu res sanjali, da bi bili cirkusantka?
Ja. Ženska guma. Cirkuška vrvohodka me še vedno navdihuje, je metafora za moje življenje. Zdaj živi cirkusantka le v mojih pesmih, kot tista, ki hodi po vrvi, robu, tvega, pada, vstaja, pleza spet po lestvi pod svod maneže in včasih tudi omahne v globino.
Letos igrate v predstavi Sofoklesove Antigone režiserja Eduarda Milerja. Leta 1993 ste igrali Antigono v istoimenski predstavi Dušana Jovanovića. Zakaj menite, da je v današnjem času treba obravnavati Antigono? Je danes bolj kot nekoč treba ponotranjiti njen slavni stavek, da smo na svetu za to, da ljubimo in ne da sovražimo?
Antigona je večno aktualen tekst, saj se dotika tako političnih kot intimnih odnosov. Je močen, z usodnimi odločitvami nabit tekst, ki nas nagovarja vsaj k uvidu zablode, k človečnosti, če že ne k ljubezni in sočutju. Sofoklesova Antigona je mitska tragedija, njena moč je, da lahko zaživi v vsakem času in prostoru. Za današnji čas je to spoznanje grozljivo. Krogotok nasilja se ponavlja, trmasta samopašnost oblastnikov je kljub slutnji katastrofe neomajna, maščevalnost in samonasilje se stopnjujeta. Tudi usoda naših življenj je splet sodobnega norega sveta, kjer je vse manj prostora za sporazumne odločitve v prid miru in človeškemu dostojanstvu. Leta 1993 se je Jovanovićeva Antigona nanašala na vojno v razpadli Jugoslaviji, predstava je imela v sebi katarzičen naboj, ki ga je bilo zlasti čutiti na gostovanjih v tujini, gostovali smo od Dunaja, Lizbone, Bukarešte, Švedske ... Antigono sem zelo rada igrala, ja, tudi znameniti stavek: »Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu,« mi je bil dolgo za moto, zdaj se mi zdi že prevečkrat uporabljena parola, čeprav se z njegovim sporočilom še vedno strinjam.
Trenutno vas lahko vidimo tudi v predstavah Drame (Angel pozabe, Jez, Valentiniada, Antigona) in v Češnjevem vrtu SSG Trst. S katero vlogo najbolj dihate?
Z vsako po svoje, včasih je odvisno od dneva, energij, zbranosti, pogostosti ponovitev, psihofizičnega stanja. Predstava Jez je železni repertoar Drame, ki navdušuje občinstvo z realistično igro in s spletom humorja in bolečine, daje možnost zelo osebne izpovedi, kar mi je všeč, da ne omenjam soigre s sijajnimi kolegi, ki je tu bistvena. Angel pozabe gledalca potegne v vrtinec družinskih odnosov v času druge vojne in po njej, rada igram s Cerarjevo in Škofom, Maja Haderlap je svetovno priznana pisateljica in kar žal mi je, da s predstavo ne gostujemo več, saj je bila v Italiji in Avstriji sprejeta z dolgimi ovacijami. Valentiniada je komedija, polna absurda in publiki ljubega humorja, mislim, da bo kmalu spet na sporedu. Vesela sem bila povabila SSG Trst za vlogo Ranevske v Češnjevem vrtu, saj obožujem Čehova, režiser Igor Pison pa me vedno prevzame s toplino in odprtostjo, tako sem po 30 letih spet nastopila s tržaškimi kolegi, kar mi je bilo v posebno nostalgično radost.
Ob delu v gledališču poučujete na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani predmet umetniška beseda. Kako doživljate mlajše generacije na AGRFT?
Mladi me navdihujejo, spoštujem jih in zanimajo me, doživljam jih kot občutljive, iščoče mlade talente, včasih raztreščene med številnimi zahtevami in informacijami. Želim jim obuditi vero v moč besede. Svoje delo jemljem resno in hkrati želim ohraniti veselje do izgovarjanja besed, veselje do jezika. Mislim tudi, da študente poezija in proza plemenitita, da s pomočjo tega predmeta postajajo boljši ljudje, ne samo vešči interpreti.
Katere lastnosti so pomembne za uspeh na igralskem področju?
Poklic moraš imeti rad, le tako ima smisel. Sicer pa moraš imeti talent, sposobnost vživetja, vztrajnost, delavnost, sproščenost, zmožnost koncentracije, občutljivost, občutek za človeka in še marsikaj. No, pa tudi trdno zdravje in dobra kondicija nista odveč.
Prejeli ste veliko nagrad, med drugim so vam podelili status igralke z izjemnimi dosežki in vas imenovali za prvakinjo Drame. Ste kljub temu še vedno strogi do sebe?
Če imaš nagrado ali je nimaš, vsak večer moraš prepričati znova. Vsak večer moraš dati vse, kar tisti hip zmoreš. Nagrade je sicer vsak vesel, a zaradi njih nismo ne boljši ne slabši. Lahko pa sama vplivam nase, se bolj predam, bolj prilagodim delu v skupini, temu, da želim skupaj s kolegi narediti dobro predstavo.
Začeli ste z resnimi gledališkimi vlogami, izvrstno pa se znajdete tudi v komediji. Naklonjenost širšega občinstva ste si pridobili z monokomedijo Bužec on, bušca jaz, ki je bila tudi večkrat nagrajena. Kaj mora vsebovati dobra komedija?
Resnost. Resnost je najpomembnejša. Torej absolutna iskrenost, resno igranje težavne situacije, v katerih se znajde lik. Dobra komedija ima zanimive značaje, nenadne zasuke, ki poganjajo kolesje, in veliko težav, ki pestijo protagoniste. In še nekaj, česar ne znam poimenovati, nekaj, kar se zgodi na miselnem polju, nekakšna iskra v mišljenju.
Odgovorno in predano skrbite za dediščino svojega očeta Toneta Pavčka. Izbrali ste pesmi za zbirko Domu in rodu, ki je izšla lani, napisali ste uvodno besedilo. Je bilo to za vas čustveno naporno delo?
Zelo. A bilo je nujno in ni bilo zaman. Knjiga je lepo sprejeta pri kritiki in bralcih. Mirna sem, saj sem odložila veliko skrb in izpolnila obljubo do očeta, sebe, bralcev. Prav tako sem vesela, da je pri založbi Sanje izšla pesnitev Don z ilustracijami Maje Kastelic, pesnitve očetu ni uspelo zaključiti, a je želel, da izide. Na srečo je bil skupen trud z založbo uspešen, delo je vrhunsko, priporočam ga mladim in mladim po srcu, vsem, ki imate radi psičke in verjamete v enakost, sočutje, ljubezen. Zdaj gre počasi h koncu tudi zbirka poezij Toneta, Marka (Sašinega brata, op. a.) in mene v prevodu Jolke Milič, izšla bo pri tržaški založbi ZTT.
Skozi čutne, dotakljive pesmi v vašem pesniškem prvencu Obleci me v poljub pripovedujete o ljubezni, hrepenenjih in bolečini. Zakaj ste se odločili, da je zbirka naravnana na ljubezensko tematiko?
Odločitev ni bila racionalna, ljubezen je in bo ostala tema, ki me vznemirja. Je osnovno gibalo, lepilo med nami, srž naših življenj.
Vaše pesmi so ožarjene z ženskostjo, ki ni agresivna, ampak je prepojena z nežno otožnostjo in milino. So na vaše doživljanje ženskosti vplivale vloge, ki ste jih odigrali v svoji karieri, ali ženske, s katerimi ste odraščali?
Zelo zanimivo vprašanje, najbrž imate prav, da se tudi ženski liki, ki jih igralke odigramo, nekje zasidrajo, morda ne v zasebnem življenju, marveč med besedami, ki so zastale v naši duši, možganih. Name, kot na vsako žensko, so gotovo vplivali ženski družinski liki, a mislim, da je v pesmih več fantazije in sanj, manj konkretne stvarnosti.
Večina vas pozna kot igralko, nekoliko manj pa je znano, da ste ambasadorka kampanje za ozaveščanje o darovanju organov in tkiv. Zakaj ste se odločili za sodelovanje v kampanji, ki si prizadeva za zagotavljanje zadostnega števila razpoložljivih organov za presaditev?
Človek, ki je darovalec, lahko po svoji smrti reši sedem drugih življenj! Mar ni to izjemna možnost, ki jo ponuja medicina? Celo svojo smrt lahko osmisliš, se z njo postaviš na stran življenja in pomagaš drugim. To štejem za svojo dolžnost, za nekaj samoumevnega. Darovanje se mi zdi etično in naravno. Brez obotavljanja sem se odzvala predlogu dr. Danice Avsec, direktorice Slovenije Transplanta, saj me je prepričala s strokovnostjo in človekoljubnostjo. Poleg pomoči bolnim gre tu tudi za preprečevanje trgovine z organi, kriminala, ki se širi po svetu, zato podpiram predlog, da bi bilo darovanje zakonsko urejeno, kot je v Franciji in še nekaterih državah EU, kjer smo darovalci po smrti vsi, razen, če se ne izrečemo proti. A dokler pri nas še ni tako, se po svojih močeh trudim, da bi bilo darovalcev več, saj je to izraz ozaveščenosti, nesebičnosti in plemenitosti.
Zdi se mi, da ste na vseh področjih, kjer delujete, zelo predani. Kaj pa štejete med sproščujoče trenutke v svojem življenju?
Kratek trenutek takoj po uspeli predstavi, daljši čas s knjigo ali v pogovoru z domačimi in s prijatelji, ura s kužkom v gozdu.
V pesmi Poljub kostum ste zapisali: »Obleci me v poljub in ne sprašuj, če me kaj greje.« Kljub temu se bom opogumila in vas vprašala, kaj vam ogreje srce?
Ljudje in njihovo upanje. Živali in njihova radost.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču