Poti igralcev Mihe Rodmana in Saše Pavlin Stošić se v ljubezni prepletajo že zadnjih pet let. In čeprav so se njuni koraki na poti k igralski karieri srečali že prej, sta na isto pot tokrat stopila v okviru nove slovenske serije Usodno vino. Tisti, ki ste kakšen večer do zdaj že preživeli v njeni družbi, veste, da je on šarmer brez primere in ona tista, ki mu velikokrat ukrade poglede ...
Story: Oba priznavata, da si nista od nekdaj želela postati igralca. Vi, Saša, ste najprej želeli postati plesalka, kajne? Kaj pa vi, Miha?
Saša: Ples, film in gledališče so me spremljali že od majhnega. Res je, plesati sem začela že kot otrok in potem vse do svojega 18. leta. Ker sem se mu intenzivno posvečala, sem bila prepričana, da je to to. Blazno sem uživala, ampak sem se zaradi poškodbe morala odpovedat tem sanjam. Zdaj sprejemam to tako, da je bil ples moja odskočna deska za gledališki oder.
Miha: Mislim, da sem bil kot večina moje generacije. Bil sem eden tistih, ki nismo vedeli, kaj točno bi radi počeli v življenju. Igro sem vedno imel za neki hobi oz. prosti čas in si nikoli nisem mislil, da bo postala tako velik del mojega življenja.
Story: Ko sta se spoznala, pa vaju je igra že osvojila? Tako bom vprašala: oba sta hodila na AGRFT, se je tam začela tudi vajina ljubezen?
Saša: Spomnim se, da sem na nekem spoznavnem žuru akademije pristopila k Mihi, ker se mi je zdel zanimiv. Bil je tako sramežljiv, da sva spregovorila mogoče en stavek, dva in takrat sem si mislila, brez veze. Naslednjič sva spregovorila šele tri leta pozneje, ko sva skupaj snemala film, in bil je popolnoma druga oseba, celo on je zapeljal mene.
Miha: No, jaz se ne spomnim tega spoznavnega žura. (smeh) Se pa zelo dobro spomnim, kako je bilo tri leta pozneje. (smeh)
Saša: Ouuu, 'touche'.
Story: Saša, pred tem pa ste se vpisali na primerjalno književnost in češčino, kajne? Kdaj ste ugotovili, da to ni to?
Saša: V študiju primerjalne književnosti sem zelo uživala, ampak pogrešala sem akcijo, oder, gib, vznemirjenje, kreativnost ... Na primerjalni smo se zelo veliko ukvarjali z gledališčem in filmom v teoriji in sem 'padla not', začela raziskovati, se navduševati in na koncu me je popolnoma prevzelo. Sicer sem že prej veliko hodila v gledališče in sem se sem pa tja udeležila kakšne mladinske gledališke skupine ali delavnice. Ampak v tistem obdobju na filozofski fakulteti sta gledališče in film prerasla v strast in začutila sem, da je to tisto, kar hočem početi. Tako da sem se po enem letu PK in češčine odločila, da zamenjam študij.
Story: Miha, nekoč ste rekli, da je bil študij na AGRFT najlepše obdobje v življenju ... Ima Saša kaj pri tem?
Saša: Ne, najbrž katera druga ali pa več njih. (smeh)
Miha: (smeh) V bistvu je bila Saša šele prvi letnik, ko sem bil jaz že četrti, in nisva imela veliko kontakta na akademiji. Ne vem, kdaj sem rekel, da je bilo to najlepše obdobje, vsekakor je bil pomemben čas zame, saj sem veliko spoznal o sebi. Bilo je zabavno, a tudi težko obdobje. Zdaj sem vseeno kar vesel, da ga je konec.
Story: Sicer pa sta večkrat zaigrala tudi partnerja, kajne? Se vama zdi, da vama takšne vloge včasih pripišejo tudi zaradi vajine ljubezni v resničnem življenju?
Miha: Mogoče se zdi, da sva večkrat, ampak v resnici sva samo enkrat zaigrala par skupaj, in sicer v predstavi Močan rod v režiji Ivice Buljana in produkciji Prešernovega gledališča Kranj, kjer sem tudi v rednem ansamblu. Mislim, da je Ivica povabil Sašo k predstavi, ker je odlična igralka in ker je bila ravno prava za to vlogo. Po naključju se je poklopilo to, da sva tudi v resnici par. Ampak mislim, da nama je bilo to prej v oviro kot v pomoč. Se predobro poznava in tako hitro pride do kakšnih nesoglasij, a ne, draga? (smeh)
Saša: Nesoglasij ... Nimam pojma, o čem govoriš, srce, ker jaz imam vedno prav. (smeh)
Story: Miha, rekli ste, da se vaša družina nikoli ni preveč zanimala za teater, medtem ko je bilo pri vas, Saša, ravno nasprotno. Čeprav prihajata iz družin z različnimi pogledi na ta posel, je vajina ljubezen do igre enaka, kajne?
Saša: Moja mami je bila kot igralka del amaterske gledališke skupine Kulturnega društva Krka, moja babica je pri 67 letih začela pisati komedije in režirati v amaterski produkciji Kulturnega društva Šmarjeta. Očitno je ljubezen do gledališča zakoreninjena in se prenaša iz roda v rod že več generacij. Teatralnost imamo v krvi in Miha se bo gotovo strinjal s tem. (smeh)
Miha: Ja, moji so iz čisto drugega sveta. Mislim, da nikoli niso hodili v gledališče, dokler niso šli gledat mene. Ampak zdaj so že malo bolj 'not' padli' in vedno pridejo na najine premiere. Vesel sem, da si s Sašo deliva to strast. Veliko lažje je, če partner pozna to delo in te pri tem podpira. Ko te cele dneve in noči ni doma ali ko imaš kakšno težko vlogo in jo nosiš s sabo tudi domov. Ter živčnost in tečnost pred premierami itd.
Story: Saša, vaš očim je sicer priznano ime v svetu filma. Pravzaprav pa vas je prav on najbolj navdušil za filmski svet, kajne?
Saša: Zagotovo je pripomogel k temu. Veliko sva se pogovarjala o filmih, o ustvarjanju, pogosto smo ga spremljale na filmskih setih, opazovala sem, kako delajo, in si od malega želela postati del tega 'čarobnega' sveta.
Story: V zadnjem intervjuju sem zasledila, da sta se ravno veselila tega, da bi začela skupno življenje v skupnem stanovanju. Sta to že uresničila?
Miha: Zdaj, zdaj bo. To je odgovor že zadnje leto in pol, tako da ... raje ne o tem.
Saša: To je sicer prepovedano vprašanje v najini bližini, ker se še vedno ukvarjava z obnovo. Ko bo končano, bom tako vesela, da bom kar vso Ljubljano povabila na vselitveni žur.
Story: Torej zdaj gledata skupaj serijo Usodno vino?
Saša: Ja, če je ravno ne snemava takrat.
Miha: Ali pa s prijatelji. Pred nekaj dnevi smo naredili TV-večer in si eno epizodo pogledali z manjšo družbo.
Story: Kdo je večji kritik?
Miha: Vedno sva iskrena drug do drugega in znava tudi precej skritizirati svoje delo ter delo drugega. Ampak vedno z namenom, da se to v prihodnosti izboljša.
Saša: Mislim pa, da je mene težko premagati v samokritiki.
Story: Torej drug drugega rada pohvalita?
Saša: Seveda! Kar se tiče naše nove TV-serije, sva si do zdaj izmenjala: "Dobro jo pecaš, lubi," on pa meni: "Bejbi, seksi spodnje perilo ti dobro stoji, lahko bi si ga omislila tudi zame." (smeh)
Miha: Če ti pa res. (smeh)
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Goran Antley
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"
