Saša Pavlin Stošić in Miha Rodman: Doma ju razveseljuje kuža Marlon

Saša Pavlin Stošić in Miha Rodman: Doma ju razveseljuje kuža Marlon (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil
Vir: Story
13. 6. 2017

Le kdo ne pozna igralskega para Saše Pavlin Stošić in Mihe Rodmana, ki ju je slovensko občinstvo bolje spoznalo v Usodnem vinu, spet drugim pa sta se v spomin vtisnila po vlogah na gledaliških deskah?

Medtem ko mlada igralca iz dneva v dan postajata stalnica slovenske igralske srenje, pa le malokdo ve, da ju po prihodu z napornih snemanj doma čaka njun ljubi labradorec Marlon, ki veselo miga z repom in skrbi, da jima tudi doma ni dolgčas.

Story: Ali že od malih nog gojite veliko ljubezen do živali?

Saša: Odraščala sem v družini, kjer so nam družbo zvesto delali psi. Moj dedek je bil lastnik psarne lovskih psov, pred tem pa nemških ovčarjev. Veliko časa sem preživela tudi pri sorodnikih na Dolenjskem, kjer so bile na kmetiji prav tako vedno živali. Vse od puranov, pujskov, zajcev, konjev ... Tako sem odraščala z živalmi. Dobro sem spoznala tudi bolhe in gliste, ki pa mi niso bile preveč pri srcu. (smeh)

Miha: Moj dedek je imel prav tako psa in tudi sam sem ves čas imel živali, vse od hrčkov do muckov. Pred leti sem si zaželel psa, potem pa sem kar nekaj časa iskal pravega. Želel sem imeti čokoladnega labradorca ali pa prinašalca Chesapeake Bay.

Saša: Ne, želel si pitbula, moja želja pa je bil že dlje časa češkoslovaški ovčjak, vendar se Miha ni strinjal.

Story: S skupnimi močmi sta se torej odločila za labradorca.

Saša: Hiperaktivnega, zmešanega, ljubkega čokolatina. (smeh)

Saša Pavlin Stošić in Miha Rodman

Story: Kako pa par začne pogovor o tej temi? Kdaj je padla odločitev, da se vama pridruži nov kosmati član?

Saša: Sprehajala sva se v naravi in odločitev je padla nenadoma. V moji družini je poginil pes, zato sem ga zelo pogrešala. Tako sem prepričala mamo, da se je odločila za bosansko tornjakinjo Luno, ker pa sem bila veliko v Ljubljani, sem jo videla bolj redko. Ko je Miha omenil, da bi imel psa, sem bila navdušena.

Story: Kako pa sta naletela prav na Marlona?

Miha: Pasmo sva imela izbrano, potem pa sva le še brskala po spletu, da bi našla ustrezno leglo. Iskala sva kar dolgo, saj so čokoladni labradorci nekaj posebnega, precej bolj redki. Problem nastane, da kužke zato parijo med sabo, zaradi česar so podvrženi številnim genskim okvaram.

Saša: Tako sva najprej naletela na hrvaško leglo, vendar sva ugotovila, da niso pravi za naju. Potem pa sva v Šempetru pri Celju našla domače leglo, družino s tremi kužki, ki so ravno v pravem času dobili mladičke. Tako sva lahko prva izbirala mladička.

Story: Je bila to torej ljubezen na prvi pogled? Ste že ob prvem srečanju vedeli, da je malček tisti pravi?

Saša: No, težko bi tako rekli. Všeč mi je bila psička Artira, ki se je zaljubila vame. V leglu je bilo devet mladičkov, in ko smo jih razpustili po vrtu, se je malčica prilepila name. Usedla se je na moj čevelj in me zagrabila za copato, tako da me ni želela izpustiti. Popolnoma sva se začutili. Tale najin bumbar pa je bil edini mladiček, ki je bil povsem samostojen in je začel raziskovati vrt. Želela sva takšen karakter, saj nama je raziskovalna žilica bolj blizu.

Miha: Zakaj pa ne bi imela kar dveh? Že ta nama je pojedel stanovanje, dva pa bi naredila še večji nered.

Saša: Potem morda ne bi grizel pohištva, temveč bi se skupaj igrala. (smeh)

Story: Kdo izmed vaju pa je bil pred prihodom mladička bolje pripravljen?

Saša: Miha se je pred prihodom odlično pripravil. Ravno takrat je podrobno preučil serijo in gradivo Šepetalca psov, tako da sva ob bližnjem srečanju z mladički naredila poseben test, na katerem se je najbolje izkazal Marlon. No, najinemu kosmatincu je bilo po rodovniku ime Art, tako da nama je bil očitno namenjen.

Miha: Jaz sem dosti bolj študiozen, medtem ko Saša prisega na intuicijo.

Saša: Verjamem, da se je najbolje odločati s srcem.

Miha: S srcem z glavo skozi zid!

Saša: Seveda, to me kar dobro opiše. (smeh)

Story: Kako pa je potekala izbira imena? Sta ga izbrala že pred prihodom mladička?

Miha: Ime sva izbrala, še preden sva dobila kuža. Poimenovala sva ga po Marlonu Brandu. Je barve marone, tako da mu ime odlično pristaja.

Story: Kako pa se je malček prilagodil vajinemu poklicu in s tem povezanemu življenjskemu urniku?

Miha: Mislim, da se psi hitro prilagodijo ritmu. Zanimivo je bilo, ker nikoli ni pogrešal legla, jokal ni niti prvo noč. Ponj sva prišla v poletnih mesecih, ko imamo igralci dosti več časa, zato smo bili veliko skupaj.

Story: Kdo je prevzel glavno besedo pri njegovi vzgoji?

Saša: Predvsem je bila to Mihova domena. Ob najinih urnikih je težko imeti nevzgojenega psa, zato sva ga želela primerno šolati. Mali je resnično pameten in pokazal je veliko zanimanja za učenje. Hitro je ugotovil, kaj mora narediti, tako da ni bilo težav. Kljub temu pa sva se morala odločiti, kdo bo alfa v naši 'tolpi'.

Miha: Ti ga preveč razvajaš, da bi lahko bila alfa.

Saša: Jaz ga učim srčnosti in ljubezni, ti pa discipline. (smeh)

Story: No, kuža zagotovo potrebuje oboje. Verjamem, da vama v vsem tem času ni bilo dolgčas.

Saša: Ko je bil mladiček, sva ga pustila kar v stanovanju, in ko sva se prvič vrnila domov, je bilo stanovanje v neredu. Vse noge stolov so bile pogrizene, tudi s kabli je bilo podobno. Zato sva ga omejila s kovinsko ograjico, ki pa je bila popolnoma pogrizena v njegovi nuji, da se reši, kar mu je tudi uspelo. Tako naju je pričakal na kavču, bolje rečeno v luknji, ki si jo je sam izdolbel z zobmi. Zadnjič se je tako zgodilo, da sva na mizi pustila lepo zložena in oprana oblačila, ki jih je Marlon zvlekel v kot in se na njih udobno namestil. Najrajši pa ima smrdljive nogavice, te so pravi zaklad zanj.

Story: Sta si morda ogledala film 'Marley in jaz', katerega zgodba se vrti okrog hiperaktivnega, vendar nepogrešljivega labradorca?

Miha: Seveda, vendar najin kuža ni tako uničevalen. Večino časa je sicer miren, z izjemo, kadar nekdo pride na obisk. Obožuje obiske, ko pa smo sami, ponavadi počiva in je precej bolj umirjen.

Story: Torej bo Marlon v prihodnjih letih dobil še kakšnega pasjega bratca ali sestrico?

Miha: Ne, ne, ne. (smeh)

Saša: Nekoč bom imela češkoslovaškega ovčjaka. Res bi želela imeti volka.

Saša Pavlin Stošić in Miha Rodman

Story: Česa vaju je kuža v vseh teh letih naučil?

Saša: Mislim, da me je naučil potrpežljivosti, čeprav je še vedno nisem ravno najbolje izpilila.

Miha: Pes je svojevrstna odgovornost. Če kaj ušpiči, se moram zavedati, da ni kriv on, temveč jaz. Pes je žival, ki je popolnoma odvisna od tebe, potrebuje pa tudi ogromno pozornosti.

Saša: Ravno zadnjič mi je Miha z letališča prinesel čokolado v embalaži, ki sva jo pustila na omarici v predsobi. Nisva vedela, da tam ni varna pred Marlonom, ki jo je z užitkom pojedel. Tako elegantno je odvil embalažo in se posladkal. Zadnjič me je sredi noči zbudil s papirčkom v gobčku, na katerem so bile Mihove proteinske tablice, ki te napolnijo z energijo. Bila sem popolnoma presenečena, nakar ugotovim, da je na njegovi posteljici gora ovitkov. Pojedel jih je kar 20, tako da ga je razganjalo še naslednje štiri dni. Tiste dni smo izkoristili za tek, da se je vsaj malo izmučil.

Miha: Zdaj ga opisuješ, kot da je najbolj grozen kuža na svetu.

Saša: Joj, ne. Marlon je v resnici pravi cukrček. (smeh) Je zelo prijazen do otrok, ob katerih se popolnoma umiri.

Story: Pravijo, da so psi odlična predpriprava za otroke. Sta že tudi sama razmišljala o naraščaju?

Saša: O, bog pomagaj. To vsi pravijo, ja. (smeh) Pes namreč nikoli ne odraste.

Miha: Ne, to pa še ne. Te pa resnično odlično pripravi. Karkoli namreč delaš, obenem s kotičkom očesa opazuješ tudi njega. Saša tega morda še ni razvila do te mere, jaz pa sem v tem že kar zelo dober. Prvih nekaj mesece je res tako, kot bi imel otroka, ves čas ga moraš imeti pod nadzorom, cele noči vstajaš ...

Story: Kaj pa vama je pri Marlonu najbolj všeč? Katera njegova lastnost vama je še posebej ljubka?

Saša: Pujsanje. (smeh) Ta njegova navada je tako simpatična.

Miha: Potrebuje veliko ljubezni in pozornosti. Ves čas ga je treba crkljati, saj je le takrat popolnoma srečen. Je otrok dveh igralcev, tako da kako drugače že ne bi moglo biti.

Story: Torej vama je v določenih pogledih nekako podoben?

Saša: Seveda! Hiperaktiven je po Mihu, medtem ko je ljubek kot jaz. (smeh)

Story: Kakšen pa je vajin odnos do izkoriščanja živali? Glede na to, da maksimalno razvajata Marlona, žalostnih zgodb ni enostavno sprejeti.

Saša: Nasilja nad živalmi ne razumem, zato me vsaka novica o tem prizadene. Zakaj bi z užitkom prizadel žival, ki ti ne želi ničesar slabega? V družini smo velikokrat rešili posvojenčke. Moja babica je tako našla leglo, ki ga je skotila psička, ki se je po lastničini smrti pritepla v gozd. Obdržali smo enega mladička in ga poimenovali Šapo. Podpiram aktivnosti zavetišč. Mešančki so tako hvaležni, ko jih sprejmeš v svoj objem, saj so prestali že marsikaj. Ne razumem niti ljudi, ki se naveličajo živali. K nam se je pritepel muc, ki so ga nekoč imeli radi, potem pa so ga enostavno zapustili. Kako lahko zavržeš bitje, ki ti vrača pozornost in ljubezen? Prav tako ne podpiram živalskih vrtov, saj menim, da bi divje živali morale živeti v naravnem okolju. Seveda ima tudi kuža prednike v volku, vendar so se čez leta do te mere prilagodili življenju človeka.

Miha: Psi so vajeni živeti s človekom, tako da brez nas ne bi preživeli. Podpiram rezervate, kjer se živali prosto gibljejo, kljub temu pa jih je mogoče ob tem opazovati. Ob tem jih oskrbniki hranijo in skrbijo za njihovo zdravje. Živali v kletkah niso več živali, temveč popolnoma nesrečna bitja.

Saša: V Bosni na ulici sem srečala ulično psičko, ki se je zaljubila vame. S šapami me je praskala po petah, češ naj jo vzamem domov. Res sem jo zaželela, vendar to enostavno ni bilo mogoče.

Saša Pavlin Stošić in Miha Rodman

Story: Po zaključku snemanj serije Usodnega vina bo vaš urnik nekoliko lažje zadihal. Kakšni so vajini načrti za prihodnje mesece? Bi se radi še naprej posvetili igranju ali boste uživali v nekoliko večji meri prostega časa?

Miha: Trenutno se pripravljam na gostovanje v Indiji s svojo monodramo Judovski pes, ki je nastala v koprodukciji Mini teatra in Prešernovega gledališča Kranj. Potem pa me čaka še nekaj gostovanj in predstav do konca sezone. Vendar pa se mi obeta bolj sproščeno poletje brez snemanj in zelo se veselim oddiha ter jadranja po Dalmaciji.

Saša: Jaz pa sem pravkar zaključila snemanje celovečernega filma, prvenca Petra Bratuše z naslovom Prebujanja, v kratkem pa začenjam nov študij v SNG Drami, kjer bomo na malem odru jeseni uprizorili Linhartovo Županovo Micko. Tako da se mi zdijo poletje in počitnice še precej daleč in, iskreno, še ne premišljujem o njih.

Story: Kar nekaj igralskih parov se je v tem času zaročilo. Kakšen pa je vaš odnos do poroke?

Saša: V moji družini je bilo veliko ločitev, posledično moj odnos do poroke ni preveč zaupljiv. Sta pa to lahko lep obred in gesta, s katerim se popolnoma predaš in zaobljubiš drugemu. In potem se moraš, kot je pravil moj očim, vedno znova zaljubljati v svojo sopotnico/sopotnika. (smeh)

Miha: Mislim, da se s Sašo strinjava, da nama poroka ne pomeni veliko. Tako da o tem še ne razmišljava. ... mogoče enkrat pozneje.

Story: Kako je skupno snemanje vplivalo na vajin odnos? Ali to vnese dodatno dinamiko v razmerje?

Saša: Bilo je zabavno, da sva skupaj začela s tako obsežnim projektom, čeprav se najina lika v seriji nista pogosto srečala.

Miha: Vesel sem, da sva lahko delila to izkušnjo. Tempo takšnega snemanja je res naporen. Pogosto je bilo treba vstati zelo zgodaj in po snemanju takoj oditi na vaje ali predstavo, kar pomeni, da sva se zelo malo videla. Pomembno in lepo je, da imaš ob sebi nekoga, ki to razume. In seveda, da si pomagava pri sprehajanju in skrbi za Marlona. Tudi za kužke je tak tempo zoprn.

Story: Je bilo v nekaterih prizorih morda težko opazovati partnerja v kočljivih situacijah? Zaradi zahtev posameznih vlog so se nekateri liki morali pošteno zbližati.

Miha: To je del našega poklica. Seveda se zbližamo s soigralci in soigralkami.

Saša: Kot igralca sva tega že vajena. Bistvo našega dela in zgodb so odnosi. Zavedava se, da je nekaj igralsko delo, kjer se moraš včasih spustiti zelo globoko, da lahko pristno odigraš svojo vlogo, a ko se kamera ugasne ali spusti rdeča zavesa, veš, da je bila to igra in se distanciraš od občutkov svoje vloge. Drug drugega razumeva in se v tem podpirava.

Story: Si predstavljata, da bosta nekoč še nastopila v televizijski seriji? Ali pa se bosta s tem poslovila od malih ekranov?

Saša: Seveda, samo ne zdaj takoj. (smeh) Po dveh letih intenzivnega snemanja je predah nujen, da si napolniš baterije.

Miha: Igra pred kamero naju je vedno zelo zanimala in veselila. Prepričan sem, da naju boste še videli.

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Igor Zaplatil

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story23/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 23/2017

Story 23/2017, od 01. 06. 2017