Saša Pavlin Stošič (Usodno vino): Obožuje Beograd in Pariz

Saša Pavlin Stošič (Usodno vino): Obožuje Beograd in Pariz (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Nova
27. 10. 2015

Prejšnji teden smo se na kavi in jutranjem rogljičku sestali s simpatičnim igralskim parom nanizanke Usodno vino, z Miho Rodmanom in Sašo Pavlin Stošič, ki sta zelo zaljubljena tudi zasebno.

Prvi 29-letnik s podobo Princa iz Perzije in ona, nora na francoske rogljičke in vse, kar se začne v Parizu. In prav v francosko prestolnico nas je Saša odnesla s svojo pripovedjo o otroštvu, ki ga je tudi v tem romantičnem mestu preživela s priznanim filmskim snemalcem Vilkom Filačem.

Ko ste imeli leto in pol, ste se iz Novega Sada preselili v Slovenijo, kajne?

Ja, moja mami je Slovenka, oče pa Srb, in sta se preselila v Novi Sad, kjer sem se tudi rodila. Ko sem bila stara leto in pol, sta se ločila in z mamo sva se spet preselili v Novo mesto.

Pa se kdaj vrnete v Novi Sad?

Seveda, babico imam v Novem Sadu, očeta v Beogradu, obiščem pa ju najmanj dvakrat na leto. Ta država mi je zelo všeč, Beograd, mestni utrip, zabave ... Zelo je kulturno, dosti je 'žmohta', veliko je zabav, zelo srčno mesto je.

Pa gresta kdaj tudi skupaj z Miho?

Že dvakrat sva šla skupaj in imela sva se odlično, ker je tam veliko dogodkov, povezanih z gledališčem in filmom.

Potem ste tudi v Srbiji vpeti v filmske vode?

Moj biološki oče je pravnik, študiral je mednarodno pravo, zato nima zveze s teatrom, je pa bil očim snemalec. Z njim sem začela živeti ravno takrat, ko smo prišli iz Novega Sada, ker sta se z mami po pol leta v Sloveniji spoznala in smo zelo hitro začeli skupaj živeti.

Potem bi lahko rekli, da vas je tudi njegov poklic malce vpeljal v ta svet?

Dve leti sem bila stara, ko smo začeli živeti skupaj, on pa je takrat že veliko snemal, tudi v tujini. Glede na to, da sva bili s sestro majhni, smo lahko veliko potovale z njim. Kjerkoli je snemal, smo šle z njim za mesec ali dva, ker so snemanja pri njih trajala tudi po pol leta.

Kam pa ste šli na primer?

Velikokrat smo šli v Francijo, med snemanjem smo bili veliko tudi v Beogradu, ampak on je v glavnem delal v Franciji.

Pa ste takrat živeli takšno filmsko, umetniško življenje, kot si ga predstavljamo?

Ja, totalno. Že na filmskem setu je bilo popolnoma noro. Ko si tam, se vzpostavi drugo vzdušje. Meni je bilo super, ko smo bili v Franciji, ker sem totalno zaljubljena v Pariz. Zdi se mi, da je to mesto tako magično in da je pravzaprav imenitno vse, kar se je tam dogajalo. Življenje v Parizu, snemanje ...

Kje pa ste tam živeli?

Vilko je dobil stanovanje na Montmartru, ki je bilo sicer zelo majhno, ampak je imelo svoj čar. Bilo je v osmem nadstropju stolpnice, iz katerega smo imeli razgled na ves Montmartre. Spomnim se, da smo imeli pod stanovanjem pekarno, kamor sem hodila po rogljiče, ker sem od njih totalno odvisna. Gospa v pekarni me je učila francoščino, ker nisem imela pojma. Šteli sva, koliko rogljičev bom kupila in kako se bom zahvalila. Čarobne so tudi vse tiste ulice, ko se sprehajaš po njih, vse je posebno.

Potem sta bili s sestro pravi važički, ko sta se vrnili v Slovenijo?

Ja, res. In ker sva bili stalno okrog, so naju vedno spraševali, kam še gremo, kaj bomo še doživeli. Super je bilo.

Kaj pa zdaj? Ste osredotočeni le na snemanje Usodnega vina ali ste vključeni tudi v ustvarjanje kakšne predstave?

Ravno sem zaključila blok predstav, ki smo jih imeli v Novem mestu – Prevzetnost in pristranost. Tam sem bila Lidija, zdaj pa imamo ravno tekmovanje Zlata paličica, na katerem se predstavljamo s predstavo Veliki pok, kjer igram Einsteina in Newtona. Zdaj pa sem nekaj časa prosta, kar se tiče gledališča.

■ KAJA MILANIČ