Saška Lendero si ne želi živeti v tujini

Saška, polni vtisov ste se pred kratkim vrnili domov. Kje ste bili in kako je bilo?

Pretekli teden sva z Miho preživela v Avstriji, kjer sva se sestala z najinim založnikom (publisher, op. p.), s katerim kot avtorja glasbe za nemško govoreča področja sodelujeva zadnjih nekaj mesecev. Domov sva se vrnila navdušena nad poslovnimi odnosi, ki sva jih spletla na Tirolskem. Predvsem pa prevzeta od lepot, skozi katere sva vozila do tja. Dan prej je zapadlo kar precej snega, tako da sva peljala skozi čudovito neokrnjeno belino. Vendar je imela tudi ta lepota svojo ceno - ker so bili nekateri gorski prelazi neprehodni in zato zaprti, je najina pot tja trajala veliko dlje, kot sva pričakovala. Kljub temu sva vso pot uživala in se navduševala nad visokimi gorami, svetlobnimi in barvnimi kontrasti med vrhovi, ki so žareli v soncu, in temnimi dolinami pod njimi, belino snega in žarenjem neba. Pravljično!

Vas snežne lepote tudi tako pritegnejo, da si zaželite kakšnega smučarskega oddiha?

V otroštvu smo pogosto smučali v Avstriji, zadnjih deset let pa si zaradi smučarske poškodbe kolena nisem več upala stopiti na smučke. Počasi spet zbiram pogum ...

Sami ste občutili, kako je, kadar stojiš na najvišji stopnički, in tudi, kadar se moraš boriti za naklonjenost poslušalcev ...

Res je, poznam čudovite občutke, ki jih doživi izvajalec, ko več tisoč ljudi na pamet poje njegovo pesem tako glasno, da ne sliši več ne sebe ne glasbene spremljave. To so nori občutki povezanosti, dajanja, sprejemanja, predajanja in zmage hkrati. Res se počutiš na vrhu sveta, ne le na najvišji stopnički. In zato čutim ogromno hvaležnost do publike, ki me je spustila v svoja srca in mojo pesem v svoja grla. V vsakem trenutku kariere pa sem vedela, da je tako kot vse v življenju tudi to valovanje z vzponi, spusti, zmagami in porazi.

Če tega ne moreš sprejeti, je bolje, da delaš kaj drugega, kjer so vsaj nihanja malo manjša, ali pa se vsaj ne dogajajo tako zelo javno. Kakorkoli že, mislim, da sem se kar dobro spoprijela z vsem, kar že skoraj 18 let prinaša moje delo. Najtežje sem doživljala krivice ali pa včasih celo čiste laži, ki pa sem se jih z leti večinoma naučila (če se je le dalo) kar prezreti, saj je dejstvo, da replika skoraj nikoli ne preseže 30 odstotkov dometa izvirne zgodbe. Vseeno včasih res ni bilo lahko.

Zdaj ste ubrali novo pot. Kakšni so občutki?

Zadnjih šest ali sedem let sva se z Miho kot avtorja glasbe poskušala prebiti na nemško govoreča področja, saj sta nama njihova šlager in pop glasba zelo blizu. Poleg tega sva imela občutek, da bi jo lahko ustvarjala na malce svojstven način, ki bi bil zanimiv tudi zanje. Sprejela sva nekaj manjših projektov, ki pa so nama bili pozneje referenca. Nato je svetovno znani producent Jack White (med drugim je produciral za Paula Anko, Tonyja Christieja, Davida Hasselhoffa, Engelberta, op. p.) za enega od svojih izvajalcev vzel eno od najinih pesmi. Počasi in z veliko mero potrpežljivosti sva prišla do tega, da danes sodelujeva z najmočnejšim avstrijskim založnikom, ki glavnim založbam, kot so Universal, Sony in Koch, za njihove zvezdnike išče pesmi - potencialne uspešnice.

Nekako nikoli niste radi govorili o projektih, ki so bili v povoju. Nam lahko vseeno zaupate, kako se tujina odziva na sodelovanje z vami?

Res je! Govoriti o projektih, ki so novi, je vedno nehvaležno delo. Skoraj vsi začetki v življenju, in tako je tudi z ljubezenskimi ter poslovnimi, so namreč podobni zaljubljenosti. Takrat je vse rožnato in polni smo navdušenja. (smeh) Šele pozneje se pokaže realnejša slika. Najina avtorska zgodba v tujini sicer ni povsem nova. Do tu, kjer sva zdaj, naju je namreč pripeljalo več let poskusov, dokazovanj in promocijskih projektov.

Skratka poleg najinega dela v Sloveniji sedem let truda in sprva le minimalnih uspehov. Pred nekaj meseci pa sva kot avtorja glasbe začela sodelovati z založnikom. V tujini so založniki nekakšni posredniki med avtorji in izvajalci oziroma, bolje rečeno, njihovimi založbami. Iščejo torej dobre pesmi, jih žanrsko in stilsko umestijo ter nato ponudijo najprimernejšim izvajalcem. Poleg tega pa skrbijo za medsebojno povezovanje med ustvarjalci glasbe, pisci besedil in producenti, da bi omogočili čim večjo kakovost pesmi.

Bili ste torej pozitivno presenečeni tudi nad povezovanjem avtorjev, producentov ... Tega pri nas nekako ni. Škoda, ker bi se dalo veliko več narediti kot pa zdaj, ko vsak izvajalec orje svojo ledino. Kaj menite?

Prav imate. Pri nas je to žal nekako univerzalen način odnosov. Pogosto se osamimo, večkrat tekmujemo in le redko sodelujemo. Pa saj ni čudno. Že šolski sistem začne spodbujati tekmovalnost. Ker Slovenija na splošno ni ravno v dobri koži in se med ljudmi krepijo nezaupanje, ogroženost ter strah, morda to niti ni presenetljivo. Je pa vseeno žalostno. Glasbeniki ne premoremo niti enega skupnega, združenega sindikata, čeprav jih obstaja več. Vsak vleče v svojo smer, kot da so sami sebi namen. Kako naj bi potem dosegli dobre razmere za delanje in izvajanje glasbe? Če nihče ne mesi pogače, ampak se vsi le tepejo za svoj kos, na koncu ostanejo le razmetane drobtinice. In prav to se dogaja.

V dobro naše glasbe upajmo, da se bo situacija spremenila. Kako so vas tam sprejeli, kako tam obravnavajo avtorje, izvajalce, kako cenijo glasbo v primerjavi z domačimi tlemi?

Tam skoraj ne delava kot posamezna avtorja, temveč večinoma kot avtorski dvojec. Sprejeli pa so naju tako toplo, navdušeno, spodbudno in spoštljivo ter z odkrito željo, da se še bolj poslovno povežemo, da naju je, moram priznati, kar malce šokiralo, kako zelo drugačen odnos sva kot glasbena ustvarjalca zadnja leta doživljala na domačih tleh. Tukaj je naša, slovenska glasba zapostavljena in mnogokrat v zabavnoglasbenem žanru celo zasmehovana. Pri njih pa cenijo domače pevce, domače avtorje, radi poslušajo njihovo glasbo in zelo spodbujajo tako produkcijo kot tudi radijsko in televizijsko predvajanje.

Pri nas pa se pogovarjamo o kvotah, izrinjamo slovensko glasbo v najmanj poslušane nočne termine ter glasbenim ustvarjalcem jemljemo voljo, pogum in predvsem možnosti za ustvarjanje. Tam so glasbeniki polni načrtov in volje. Vedo, da bo njihovo delo opaženo in bo imelo možnost. Pri nas pa je slika ... hm ... naj se reče le ... zelo drugačna. Kakor sva bila nad tamkajšnjim odnosom navdušena in zares prepolna ustvarjalne volje, energije in idej, tako sva bila nekje v sebi tudi malo žalostna, ker se je pri nas v Sloveniji v zadnjih petih letih situacija tako spremenila. Res pa je, da se je to zgodilo na vseh področjih, ne le na glasbenem.

Kakšne so sploh možnosti vstopa na tuje glasbene trge? Kako se stvari tam razvijajo?

Ker imava izkušnjo tudi iz Slovenije, se vsekakor pozna, da je trg dosti večji, prav tako tudi ponudba. Zato se je še težje uveljaviti v tistih prvih korakih. Takšnih, ki bi radi pisali pesmi za glasbene zvezde, je seveda veliko in zelo težko se je prebiti iz popolne anonimnosti, ko nikogar ne zanimajo ne ti, ne tvoje delo, ne tvoje ideje. Iz velikega morja ponudb je na začetku res skorajda nemogoče pokukati in pritegniti pozornost založnikov, izvajalcev in založb.

Midva sva potrebovala kar nekaj let, da sva s pomočjo preteklega dela, referenc in dobrih melodij ter privlačne produkcije začela sodelovati z založnikom. Do zdaj sva z Miho pod njihovim okriljem ustvarila že kar nekaj pesmi. Nekatere so rezervirane za ožji krog izborov, nekatere so na čakanju, nekatere pa so že našle svojega izvajalca. Ponosna sva na to, da so (ali pa bodo) najine pesmi izšle na albumih Andyja Borga, Amigos, Kastelruther Spatzen, kar nekaj pa jih je tudi v ožjih izborih Semina Rossija, Beatrice Egli in DJ Otzija. Seveda drživa pesti, predvsem pa zelo zavzeto in z veliko mero ustvarjalnega entuziazma ustvarjava nove pesmi.

Sodelovali oz. spoznali ste tudi Tobiasa Reitza, ki je napisal besedila za več pesmi najpopularnejše nemške pevke Helene Fischer. Kako je tam z avtorstvom?

Z Miho sva bila zelo vesela in počaščena, ko sva pretekli teden spoznala dva izmed najbolj zaželenih 'šlagerskih' tekstopiscev ter z njima tudi ustvarjala. S Tobiasom sva sodelovala prvič in bila navdušena. Način dela, energija, zabaven pristop k pisanju, predvsem pa njegove odlične ustvarjalne ideje so naju prevzele. Med sestanki in preostalimi aktivnostmi smo v omenjenem tednu ustvarili kar dve pesmi z zelo močnim potencialom, Tobias pa ima že nove ideje. (smeh) Na Tirolskem sva prvič spoznala tudi legendarnega Oliverja Lukasa, ki je s svojim ogromnim ustvarjalnim opusom pojem šlagerskega in pop besedilopisja.

Čeprav se do nedavnega še nismo osebno poznali, pa smo že nekaj mesecev uspešno sodelovali pri več projektih in ustvarili pesmi za Andyja Borga, Amigos in druge. Imamo posebno osebno in delovno kemijo, kar je zelo pomembno! Oliver je tudi vokalni mentor v oddaji Deutschland sucht den Superstar ter tesen sodelavec pop velikana, producenta Dieterja Bohlena.

Poleg tega je pisec besedil za drugo največjo nemško zvezdo Andreo Berg, za katero pravijo, da je lastnica hita desetletja v Nemčiji, Avstriji in Švici. Oliver in Tobias pišeta besedila za vse najbolj priljubljene izvajalce s teh področij. Poleg naštetih, za katere pravzaprav pišeta oba, pišeta še za DJ Otzija, Semina Rossija, Beatrice Egli, Amigos, Olafa, Francine Jordi, Moniko Martin, Claudio Jung, Mireille Mathieu, Jana Smita, Hansija Hinterseera in mnogo, mnogo drugih.

V Nemčiji je, kakorkoli obrnemo, še vedno zabavna glasba (schlager music, op. p.) tista, ki se prodaja v ogromnih nakladah. Kaj bi pomenilo, če bi se vaš komad pri uveljavljenem nemškem izvajalcu prodal za med?

Težko je reči, saj teh izkušenj še nimava ... Za zdaj. (smeh) Vendar pa najpopularnejši pevci in pevke zabavne in pop glasbe še vedno prodajajo plošče do milijonskih naklad, na njihovih koncertih pa se zbira več deset tisoč poslušalcev.

Spoznali ste tudi druge producente. Vas ne mika, da bi se tam preizkusili kot pevka?

Spoznala sva tudi druge producente, avtorje in predstavnike založb. Najin založnik naju je predstavil kot zelo talentiran avtorski tim iz Slovenije, Miho so predstavili tudi kot izvrstnega vokalista in producenta, mene pa kot zelo uspešno izvajalko, katere albumi so izšli v večkratni platinasti nakladi (album Ne grem na kolena je prejel dvojno platinasto ploščo, op. p.). Tam to nekaj pomeni. Predvsem, da si vztrajen, da dobro in pridno delaš, in to se spoštuje! Kar nekajkrat se je pojavilo vprašanje, ali me zanima tudi pevski poskus v tujini.

Povsem iskreno in z vso gotovostjo lahko rečem, da me res ne. To zgodbo sem z vsemi težkimi začetki, odrskim uveljavljanjem ter glasbenim in medijskim prebijanjem enkrat že doživela in res si ne želim še enkrat začenjati od začetka. Avtorsko delo z Miho pa me zanima, navdušuje in izpolnjuje. Veseliva se vseh pesmi, izkušenj in tudi uspehov. Vseeno pa vse ustvarjalne energije ne bom usmerila v tujino. Svoje pesmi bom še vedno delila s publiko v Sloveniji in pravzaprav sem prav zdaj tik pred izdajo novega radijskega singla. Se že veselim!

Si lahko predstavljate, da bi kdaj zapustili Slovenijo, če bi se vam začela dogajati veliko boljša zgodba v tujini?

Ne predstavljam si življenja v tujini in si ga ne želim. Rada živim doma. Tudi ustvarjala bi rada doma. No, tako pa bom ustvarjala vsaj 'od doma'. Človek pač ne sme biti preveč natančen. (smeh) Avtorstvo na srečo ni vezano na prostor, zato bova lahko z Miho v tujino hodila le ob posebnih projektih oz. sodelovanjih.

Ali vašo Ario zanima glasba?

Najina Aria je zaljubljena v glasbo. Pleše in poje ves dan. Tudi sama si rada izmišljuje melodije, besedila in kuje rime. Potem nastopa svojim igračkam in verjetno tudi prijateljicam v vrtcu. Včasih naju z glasbenim okusom povsem preseneti, saj jo navduši tudi kakšna zelo moderna pop skladba. Največkrat pa rada posluša podobno glasbo kot midva. Melodično, srčno in čustveno, zabavno oziroma folk glasbo, v katero spada tudi nemški šlager.

Sicer pa ima zelo rada knjige in vsak večer zaključi z branjem. Nekaj časa se trudi s pravim branjem tistega, kar piše, potem pa svojemu plišastemu zajčku 'bere' svojo verzijo zgodbe. Dosti lažje jo je odtrgati od risanke, kot zvečer ugasniti luč in odložiti knjigo. Težava seveda ni v njej, ampak zajček res 'teži', da hoče slišati zgodbico do konca. (smeh)

Kje je bila ta teden, ko ste bili odsotni?

Teden, ko naju ni bilo, je prebila z babi in dedijem (Sašina starša, op. p.). Skupaj so pazili tudi na našo psičko Candy in muco Azro. Vmes je Aria zbolela in naju zato še bolj pogrešala. Midva pa njo! Vsak na svojem koncu smo težko odštevali dneve, a ni šlo drugače. Tukaj se začenja novo poglavje na najini karierni poti in seveda bo tudi ta začetek zahteval določena odrekanja. Tako kot vsako delo.

Sta jo že večkrat pustila pri starih starših ali gre tudi kdaj z vama?

Obisk je založnik zelo natančno časovno organiziral in bil je zelo intenziven v smislu spoznavanja, sklepanja povezav, ustvarjanja, dogodkov in sestankov, tako da na žalost res ni bilo mogoče, da bi šla z nama. Kadar je možno, pa gre vedno z nama, sploh na kakšne moje nastope ali pa snemanja, ki niso zelo pozno. Radi smo skupaj, zato izkoristimo prav vsako možnost!

Za revijo Story: Mima

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj