Sašo Gačnik se je odločil, da je čas za solo kariero

Kot vrhunski glasbenik, ki je vrsto let spremljal številne uspešne kolege in igral v skupini Šank Rock, je svojo pot zaznamoval s prvim samostojnim albumom, ki ga je poimenoval Duša.

V začetku leta ste napovedali samostojno pot in zapustili skupino Šank Rock. Kakšno je bilo to leto za vas?

Samostojno pot gradim že od leta 2013, ko sem se občinstvu prvič predstavil kot samostojni izvajalec, in sicer na prestižnem festivalu Slavjanskij Bazar v Belorusiji. Tam sem ob spremljavi beloruskega nacionalnega orkestra zapel svoj prvi singel Trilogija, ki sem ga napisal v ruskem jeziku, v začetku leta 2014 pa je celo zasedel prvo mesto na lestvici največje nekomercialne radijske postaje v Rusiji. V letu 2014 sem nadaljeval z osvajanjem vzhodnoslovanskega glasbenega trga in pri ukrajinski založbi Moon Records izdal singel z naslovom Moja, moja Ukrainka, ki je v Ukrajini istega leta izšel na kompilaciji Največji hiti poletja 2014.

Od takrat zelo premišljeno delam svoje korake in sem iz leta v leto bolj prisoten na trgu držav nekdanje Sovjetske zveze. Je pa res, da me v Sloveniji ljudje bolje poznajo kot moža iz ozadja, saj sem v vlogi pianista in vodje različnih zasedb sodeloval z ogromno priznanimi slovenskimi izvajalci. Naj izpostavim slovensko divo Nušo Derenda, s katero sodelujeva že zelo dolgo in sva celo posnela skupni duet z naslovom BEAT in TI. Zadnja štiri leta mojega delovanja v Sloveniji pa je vsekakor zaznamovala tudi slovenska kultna skupina Šank Rock, s katero smo napisali za debelo poglavje zelo uspešne skupne pravljice.

Ampak vsako zgodbo je možno razvijati v različne smeri in novi delovni pogoji, ki mi jih je letos spomladi predstavilo vodstvo skupine, so bili zame za uspešno delovanje v skupini žal nesprejemljivi, zato smo po pogovoru zaključili, da se na tej točki naše poti razhajajo. Vsaka stvar v življenju se zgodi z razlogom in zame je bil to znak, da je resnično že čas, da se maksimalno posvetim svoji solo karieri.

Videli smo vas lahko na različnih koncih, kjer ste nastopali. Kje vse ste bili in morda kakšen lep utrinek s kakšnega nastopa?

Življenje profesionalnega glasbenika je običajno zaznamovano z neštetimi potovanji in prigodami. In čeprav prva polovica leta zame koncertno ni bila tako zelo aktivna kot prejšnja leta, saj sem bil osredotočen na zaključevanje svojega albuma, sem vendarle naredil kar nekaj premikov po Sloveniji in zunaj nje. Eden izmed njih je bil obisk Belorusije, kamor so me maja v sklopu promocije mojega videospota Najin sin povabili na gostovanje v oddajo prvega programa beloruske nacionalke in na še eno izmed tamkajšnjih vodilnih televizij. Po oddajah so me v hotelu pričakali s prošnjo, ali me lahko fotografirajo za svojo steno slavnih, kar mi je bilo popolnoma nepričakovano, a hkrati prijetno, saj sem to dojel kot potrditev, da se stvari premikajo v smeri, ki sem si jo zastavil – moja prepoznavnost na ruskem trgu raste.

Ni skrivnost, da ste vodilni člen tudi projekta Miss Slovenije, kjer se zadnja leta v ospredje postavlja slovenska glasba. Kako dojemate svoje poslanstvo?

Odkar je licenco prevzela Jelka Verk, so smernice projekta Miss Slovenije zelo jasno in patriotsko naravnane. Pod sloganom Podpirajmo slovensko in podprimo Slovenijo se sodržavljane trudimo ozaveščati, da moramo držati skupaj in si pomagati, saj smo dvomilijonska družina, ki lahko edino s tesnim sodelovanjem prepreči, da se dokončno prelevimo v kolonijo tujih multinacionalk. Slovenska glasba je le eno izmed področij, ki pa je vsekakor zelo pomembno, saj je kultura osebna izkaznica vsakega naroda, in če nimamo spoštljivega odnosa do svoje kulture, to pomeni, da nimamo spoštljivega odnosa do svojega naroda, takšen narod pa je obsojen na propad.

Nedavno ste na prav posebnem dogodku, ki se je odvijal v Rimskih termah, odkrili težko pričakovan album. Nam zaupate kaj več o tem dogodku v termah?

Rimske terme so ena izmed oaz za mojo dušo, kamor pogosto zahajam, saj sva z lastnikom Valerijem zelo dobra prijatelja. Zato ni naključje, da sem si za predstavitev svojega albuma, ki je nastajal skoraj tri leta in pomeni prelomnico v mojem življenju, izbral ravno Rimske terme. Ker pa smo v istem obdobju načrtovali tudi tradicionalno druženje poslovnih partnerjev projekta Miss Slovenije, smo ubili dve muhi na en mah in oba dogodka združili. In če imaš na čarobnem mestu dobro vsebino in prave ljudi ter seveda vrhunsko hrano in pijačo, ni naključje, da takšno druženje še dolgo ostane v lepem spominu.

Vaš prvi album je Duša. Zakaj takšno ime in kaj se skriva za tem albumom?

Naslov albuma v eni besedi zelo jasno izraža njegovo vsebino. Različne sile, ki jih doživljamo skozi odnose, so naše stalne spremljevalke, ki se borijo za našo dušo. Primorani smo sprejemati odločitve in nositi njihove posledice, to pa je neskončna igra, skozi katero se učimo in razvijamo. Gre za zelo oseben album, ki je hibrid mojega realnega in izmišljenega življenja ter opazovanja okolice. V veliki meri sem ga napisal na samotni obali Črne gore, kamor sem se januarja 2016, z namenom, da ustvarjam, preselil za skoraj tri mesece. Naj povem še, da je za izjemno naslovnico albuma, ki ravno tako zelo nazorno upodablja njegov naslov, poskrbel odličen ruski fotograf Ivan Bliznetsov, ki živi in deluje v Ljubljani.

Na njej sta tudi pesmi Najin sin in Ona nosi vse na svojih ramah. Dve pesmi, ki se prepletata.

Tako je, gre za isto zgodbo, ki je predstavljena z dveh plati, in sicer z očetove in mamine. S tem konceptom sem želel poudariti, da je v konfliktnih situacijah najbolj pomembno, da smo sposobni na situacijo pogledati tudi skozi oči nasprotne strani, saj je to edini način, da dobimo objektivno sliko in sprejmemo konstruktivno odločitev.

Kako vam je všeč jesen in kaj vse vas čaka?

Poleg tega, da končam rusko verzijo albuma Duša, želim čim prej posneti videospot za svoj aktualni single Postala sva hiša. Potem pa promocija po republikah bivše Sovjetske zveze in pozneje seveda čim več koncertov.

Kako pomembni sta za vas družina in podpora, ki jo imate doma ob vsem tem, kar počnete?

Družina je zame sveta in vsa podpora, ki mi jo izkazujejo, ima zame največjo čustveno težo!

Kaj pa vaš sin Aleksej? Že hodi po vaših stopinjah? Ima rad glasbo?

Pri dobrih treh letih in pol je zadnjič sedel za klavir, in medtem ko sem iz ozadja vse skupaj diskretno opazoval, v petih minutah spesnil pesmico o malih vitezih. Kaj naj rečem drugega kot to, da me je zajel tornado ponosa.

Besedilo: MMK // Fotografije: Alenka Slavinec

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec